Iz korespondence

2. september, sreda
9:23
Od: bnarat
Za: persuh 

Jana, zdravo.

Malo prej sem brskal po svojem koledarju in naletel na rahlo šokanten podatek. A veš, kdaj smo imeli uvodno vajo? 24. februarja. 24. februarja!!! Od prve vaje do premiere bo minilo natančno sedem mesecev. V življenju sem delal nekaj off projektov, predstav, pri katerih smo štartali praktično iz nič in jih potem delali dolgo, dolgo ... No, včasih tudi predolgo, ampak na neodvisni sceni so pravila drugačna in tudi čas teče po drugih zakonitostih. Zato si nikoli nisem mislil, da bom svoj »osebni rekord« postavil v instituciji, v nacionalnem teatru, in to zaradi pandemije. 

Kakorkoli, včeraj je pisala Martina. Rok za oddajo prispevka za gledališki list nama je podaljšala, kar je superkrasno, ampak midva še vedno nimava nič. Kaj predlagaš, kaj naj sčarava? Totalno absurdno, da nama ob rekordno dolgem študiju predstave ob koncu skače kuzla v rit zaradi gledališkega lista, ampak očitno brez tega pač ne gre. Vsi govorijo o novi normalnosti, naše navade in razvade pa ostajajo iste in stare. 

Malo ne vem, kje bi stvar zagrabil. Tema, ki smo se jo lotili, je v resnici neznanska, skorajda neskončna. Evropa, mati mila! Pa kje smo imeli glavo?! Kako naj na oder spravimo ves kontinent, njegovo celotno zgodovino, politiko, vojne, vse njegove notranje antagonizme in razklanosti? In kako na oder postaviti Žensko, Evropo, v katerih barvah naslikati njene ljubezni in s kakšnimi tehnološkimi domislicami uobličiti njena razočaranja? Kako jo razbiti na prafaktorje in hkrati poskrbeti, da bo ostala cela? 

Streljam vprašanja, oprosti, ampak v tem trenutku nimam glave, ki bi znala nanje odgovorit. Mudi se mi na vajo – našo, kakopak – zato te zapuščam zasuto z vsemi temi kostmi za glodanje. Še več jih je, vem, zato pričakujem, da mi katero zabrišeš nazaj. Pa ne v glavo, lepo prosim. Pretresov, takšnih in drugačnih, je bilo več kot dovolj. Bodi dobro in si piševa.

Boštjan

2. september, sreda
17:46
Od: persuh
Za: bnarat

Zdravo, 

mogoče je pa to simbolika? Korona, poškodba v ekipi, ki je botrovala, da smo še za en teden, torej sedem dni zamaknili premiero in s tem prišli točno na datum prve vaje, sedem mesecev kasneje? Sedem nastopajočih? Kaj pa vem, sedem je pravljično število in mi se ukvarjamo z morebiti največjo pravljico v zgodovini sveta, z Evropo. Mogoče pa samo iščem nekaj, kar bi v pozitivni luči orisalo celo to koronsko situacijo. Na nivoju: stopiš v drek in si rečeš, to prinaša srečo? Duhovičim in besedičim. 

Kaj bi res sčarala? Všeč mi je ta beseda. Sčarati, čarovnija. Tako gledališko zveni.  Veš kaj, mi smo – pazi, katero besedo bom uporabila – umetniki. Ne vem, zakaj se mi ta izraz vedno zatakne v grlu,  ampak dejstvo je: nismo politologi, ekonomisti, zgodovinarji in filozofi. (No, ti si filozof, pa to nima veze.) Kakorkoli obračamo, smo občutljivi na svet. To ne pomeni, da ga znamo rešit, da imamo odgovore. Pomeni pa, da se nam zastavljajo vprašanja. Gledališče nasploh išče nek red in smisel v kaosu sveta. Meni se zdi popolnoma naravno, da smo se lotili tako velike teme, ki je, prav imaš, prevelika. Je pa najbolj naša. Po mojem bi se s temi vprašanji morali vsi ukvarjat. 

Poleg tega gledališče ni delano za večnost, je umetnost tega trenutka. Za nas ne bo nihče rekel: »Uuuu, so bili pred svojim časom.« Ne, če nas zdaj ne sprejmejo, nas bo zgodovina izpljunila. Pa ne pravim, da smo ali da bi hoteli bit pred časom. Razlagam samo, zakaj se mi zdi predstava Evropa nujna. Prav zdaj.

Po drugi strani pa vsaka umetnost teži k večnosti. Hoče se nekako prikopat do kolesja in principov za podobami. In tu se tudi mi spogledujemo z večnostjo. Moramo se, če ne, je brez veze, da se sploh česa lotevamo. Evropa je večna, pa čeprav ji je / bo kako drugače ime.

Bodi dobro. Pa brez pretresov, prosim.

3. september, četrtek
7:21
Od: bnarat
Za: persuh

Draga Jana,

vem, da nisi »draga / dragi« tip človeka in da svojih pisem ne začenjaš na tak način. Tovstna naslavljanja so se tudi meni zmeraj zdela po malem fake, malo zlagana in priliznjena. Ampak ali ni ta ista zlaganost tudi »evropska«, ali ni Evropa – kot prispodoba, celina ali ženska – včasih priliznjena in hinavska? Kaj pa bi ostalo od nje, od njenega neusmiljenega šarma, bogate zgodovine in (morda že malo preživete) politične moči, če ji vzamemo laž in prevaro? Na čem temelji veličina našega kontinenta? Na zlatu in diamantih, nafti in kavčuku, na blagu vseh barv, oblik in tekstur. In na spretni diplomaciji, ki vse to poceni kupuje (še raje jemlje) in drago prodaja. Ni boljšega biznisa.

Ko sem že pri kraji in poslu: pred kratkim si govorila o tem, da celo zgodbo nastajanja naše predstave najlepše pripovedujejo naslovi elektronske pošte, ki sva si jo pošiljala v zadnjih mesecih. Super ideja, všeč mi je in zato ti jo bom brezsramno sunil. Takole so si sledili:

Nazaj za skicirko

Evropa hroščki

Just saying

Mati mila – izhodišča za bika

Things to do

Inspiracija kar tako

Mati mila, korona! (mail od Bratuša)

Gradivo

Naključje, ki zna kaj obrodit

Počitniške naloge

14 dni pred začetkom konca 

Evo, ukradel sem ti idejo in s svetom delil najino poslovno korespondenco. Sem eden izmed premnogih otrok prekrasne debeluške po imenu Evropa in mati so me vzgojili, kot so me pač vzgojili. Bodi fajn.

Boštjan

3. september, četrtek
23:05
Od: persuh
Za: bnarat

Zdravo.

Res nisem draga / dragi tip človeka. En najbolj navaden »Zdravo« tip človeka sem. Lahko bi pa bila tip »Jo!«, ali pa »Jo-jo!«. Gor in dol in gor in dol, kot jojo. 

Daj, mogoče bi se počasi morala nehat zajebavat in kaj bolj resnega spisat. Mislim, ful se mi je težko zdaj preslikat v mentalno fazo nastajanja teksta. Tam gre za drugačno fantazijo. In v glavi kar vse gre in vse deluje. Zdaj pa … Ti prekleti roboti mi bodo kri spili. Nič ne deluje! 

Drži pesti za jutri zjutraj, ko pride človek povedat, če lahko dvignemo požarno zaveso.

Jana

4. september, petek
11:56
Od: bnarat
Za: persuh

Točno to, ravno za to gre! Oprosti, kar takole brez pozdrava, in medias res, direkt v čelo in brez nepotrebnih prologov: točno za to gre! Za preklete robotke! Vedno gre za preklete robotke. Igramo se umetnost, delamo teater, ga utemeljujemo s filozofskimi premisleki, na koncu koncev pa nam dva tedna pred premiero pijejo kri – prekleti robotki. Tehnologija, ki noče delat. Banalni predmeti, ki lahko zatajijo in s tem postavijo pod vprašaj ne samo predstavo in njeno izvedbo, pač pa tudi vse teoretske premisleke in ustvarjalske zaveze, na katerih sloni. 

Praviš, da ti gre beseda umetnost težko z jezika, in tudi sam ob njej – če je uporabljena v neposredni bližini mojega imena – čutim precejšnje nelagodje. Zato so mi ta obdobja ustvarjanja, v katerih se ukvarjamo z navidez banalnimi zadevami, kot je delovanje ali nedolovanje tehnike, v bistvu všeč. Ker nas prizemljijo, ker nas opozarjajo na naše meje in nas hkrati vedno znova opomnijo, kako kompleksen svet je gledališče. Luč, zavesa, vrvi, kabli. Tehnologija, veščina, obrt. Na vsem tem teater v resnici sloni ali pade. 

In to mi je všeč. Ravno predvčerajšnjim sem gledal risanko o medvedku Paddingtonu – neka angleška reč, ni ravno genialna, ampak tamali je všeč – v kateri se je Paddington srečal s čarovnijo, s kroglico, ki je izginila v kozarcu. Bil je očaran, kot se za čarovnijo spodobi, a ko mu je čarovnik razkril trik, je sledilo razočaranje. Kako se lahko za nečim čudovitim skriva tako prozorna finta? »Torej čarovnija ne obstaja?« Iluzionist je imel odgovor pripravljen: »Čarovnija ni krogla, ki izgine v kozarcu. Čarovnija je navdušenje, ki ga ob tem začutijo ljudje.« 

Ne vem, ali pisanje o risankah spada v sfero resnega. Vem pa, da je treba verjet v magijo gledališča in življenja nasploh. Če ne, nas bo konec. Se vidiva.

Boštjan

5. september, sobota
16:02
Od: persuh
Za: bnarat

Zdravo,

včeraj ti nisem pisala, ker sem hotela ta mail začet z dobro novico. Pa nimam ne dobre ne slabe novice, kajti človek za dovoljenje za požarno zaveso se ni prikazal. 

Fajn, da ti je obdobje delovanja oz. nedelovanja tehnike všeč. Meni ni. Grozno mi je.

Ampak za vsako tehniko ali tehnologijo stoji človek. Jaz samo iz vljudnosti rečem, da mi bodo robotki kri spili, ker se na vse pretege trudim skrit svojo ljudomrzniško naturo. Ljudje, dragi moj, ljudje mi jo bodo. In potem mi vedno znova prihaja na misel Evropina replika: »Kdaj naivnost postane nepripravljenost, nesposobnost naučiti se že enkrat, kako stvari stojijo? Kdaj ni več žlahtno, ampak neumno?« In kdaj bodo prišli popravit te preklete robotke?!

Toliko. Slabe volje sem. Prekleto slabe volje. 

Jana

7. september, ponedeljek
7:56
Od: bnarat
Za: persuh

Hmnja.

Hmnja ni ravno pozdrav, je pa medklic oziroma medvzdih na mestu. Bojim se namreč, da te bom še malo zasul s slabimi novicami. Tole ti pišem v vrsti na parkirišču Zdravstvenega doma Metelkova. Ja, uganila si, poslali so me na testiranje. Začelo se je z rahlo vnetim grlom, pa smrkanje, ko se je pridružil kašelj, sem poklical in dobil termin. In to je to. Čakam, najprej na test, po tem pa na rezultat. Ti sporočim, takoj ko mi ga javijo. Pa upam, da bodo novice tokrat dobre. Sva na vezi. 

Boštjan

7. september, ponedeljek
15:43
Od: persuh
Za: bnarat

Zdravo, 

požarna zavesa ostaja spuščena, ampak ni panike, imam plan B. Uvod me v resnici ne skrbi, morava pa še vedno sčarat – spet ta beseda – zaključek. Boš jutri prišel? Kaj pravi stroka? Nujno morava po vaji na pivo in izvest še zadnji brainstorming, preden se zapodimo v ciljno ravnino.

Jana

8. september, torek
8:02
Od: bnarat
Za: persuh

Oj.

Stroka je pred nekaj minutami povedala, da sem ok. Oziroma, kot je rekla naša (katalenska) Vesna: končno nekaj pozitivnega v tem, da je Narat negativen. Se vidimo zvečer na vaji. In po njej absolutno na pivu in debati. Konec se bo sestavil, ker so temelji super. Bodi fajn. 

Boštjan

Povezava: PDF Gledališkega lista