Intervju z režiserko Mašo Pelko.

Maša, preden začneva pogovor, dovoli uvod, ki je nujen, če želiva govoriti o tvojem delu, pogledih na gledališče in Oblasti teme. Delo na uprizoritvi drame Leva N. Tolstoja se je začelo že v letu 2019, ko si se s takratno upravnico Tino Kosi dogovorila za ta projekt. Takrat so nastali prvi koncepti, s pogovori v ekipi smo poglobljeno brali besedilo (v izrednem novem prevodu Tatjane Stanič), vanj vključevali spomine Maksima Gorkega, razvijali strukturo … Tebe je avtorska želja vlekla v smer adaptacije, zgodile so se očitne okrajšave besedila in še marsikaj. Študij uprizoritve smo začeli 4. marca 2020, igralski ansambel je izžareval navdušenje nad zastavljenim delom, nakar se je zgodil usodni četrtek (12. marca), ko smo namesto večerne vaje obsedeli na pivu blizu gledališča, ob prisilni prekinitvi študija smo se spraševali, kaj nas čaka in kdaj se vidimo. Trinajstega marca se je Slovenija ustavila. In od takrat je svet drugačen, drugačni smo tudi mi. Nad Tolstojem pa se ni obupalo. Ves čas so se iskale možnosti za ponovni zagon projekta. V tem obdobju smo za vedno izgubili Igorja Žužka, ki je z neulovljivim žarom razmišljal o uprizarjanju ruske duše. Študij Oblasti teme bi se moral nadaljevati oktobra 2020, a nas je zaustavil drugi val (ali tretji, kdo ve). Nato smo čakali in po dolgih mesecih, ko nismo več verjeli, da se bo avtorska ekipa ponovno srečala ob tem projektu, si nas poleti 2022 zbrala k skupnemu delu. Spoznali smo, da se je vse spremenilo. Zato je bil potreben nov premislek, drugačen koncept. Delo na projektu smo začeli tako rekoč znova, od začetka. In v kratkem času do (ponovne) uvodne vaje prešli več raznolikih možnosti, kako v spremenjenem svetu ponovno misliti to Tolstojevo dramo.

Razmišljam o besedilni predlogi in poskušam prešteti vse variante besedila, tudi adaptacije, ki jih je doživelo v teh letih. Kako ta proces vidiš ti in kako je videti besedilna predloga danes oz. zakaj si se odločila zanjo?

Čeprav se sliši banalno, imam občutek, da se je od mojega prvega srečanja s Tolstojem in Oblastjo teme, ko mi ga je kot delovni material ponudila takratna upravnica Tina Kosi, svet popolnoma spremenil. Vsak izmed nas je po svoje doživljal zadnja leta, a verjamem, da ga ni človeka, ki se tega obdobja ne bi spominjal s specifičnim naporom in zavedanjem, da nas je v svojevrstnem smislu, kot človeško skupnost, močno zaznamoval. Iskreno lahko rečem, da sem imela pred letošnjim ponovnim začetkom študija tega besedila resne dvome, kako in ali ga sploh nadaljevati. Ampak moja negotovost in strah sta bila predvsem intimne narave, saj sem pred kratkim postala mama, besedilo pa se zelo intenzivno in neposredno ukvarja s posledicami, ki jih krutost sveta pusti na nedolžnem otroškem bitju. Moj strah je botroval obsedeni in skoraj objestni želji po adaptaciji besedila, ki se je izkazala za poenostavljanje in banalizacijo, s čimer je besedilo izgubilo notranji naboj, ki ga je Tolstoj znal tako precizno izpisati. Tu je veliko vlogo igral pogovor s prevajalko Tatjano Stanič, ki me je spomnila, zakaj smo ta tekst sploh izbrali – kako nosi v sebi inherentno nasilje človeškega ter kako je danes, s poudarkom na vojni v Ukrajini, dobil razsežnosti neverjetno aktualnega in angažiranega besedila. To mi je dalo vero in svobodo, da sem stopila korak nazaj in prebrala Tolstoja v vsej njegovi veličini – kot neverjetnega, lucidnega in natančnega popisovalca človeške narave in vseh njenih odklonov.

V čem in na kakšen način je torej Tolstojevo besedilo aktualno, v današnjem času in svetu?

Besedilo na svoj način prevprašuje izvor zla, načenja vprašanje, kako določena skupnost pade pod oblast teme. Kot že rečeno, je s trenutno situacijo, v kateri se je znašel svet, postal neverjetno točna alegorija družbenopolitičnega zla ter se izkazal za skoraj preroškega. V ospredje postavi ljudi, družinske celice, skupnost, v kateri osebe zaradi finančnega pomanjkanja in nedostopnosti izobrazbe delujejo izključno po principu nasilja – na vse, kar jih teži, bega, boli ali jim je tuje, reagirajo z agresijo. Ta nezmožnost presoje, premisleka o lastni in tuji poziciji ter predvsem izjemna normalizacija nasilja sta v današnjem svetu postali vsakdanji in samoumevni. Ne mine dan, ko nas v domačem okolju ne bi pretresla novica o umorih, detomorih, femicidih, različnih izrazih nasilja v družini, zlorabah, ob tem, ko se zavedamo, da v naši neposredni bližini poteka vojna, ko se politično ponovno vzpenja radikalna desnica in kjer je anonimni sovražni govor postal prvo sredstvo komunikacije. Tolstoj razpira točno takšen svet, četudi pred stotimi leti, v katerem pa je človeška narava nevarno podobna sodobni. Kaj se zgodi, ko zaradi lastne stiske začneš posegati po življenjih drugih, kako usodne so lahko na videz banalne egoistične odločitve in kje oz. kaj je tista nevidna meja zla, od koder, ko jo enkrat prestopimo, ni več poti nazaj? Ali lahko nasilje povzroči kar koli drugega kot zgolj še bolj brutalno in uničujoče nasilje?

O Oblasti teme pišejo kot o najboljši Tolstojevi drami, o njej piše Stanislavski, slavi jo G. B. Shaw, ob uprizoritvah redno zaneti nemir med kritiki in javnostjo. Kaj nosi, da nas hkrati privlači in odbija?

Od samega začetka so besedilo šteli za provokativno, načenja namreč vprašanja vere, družine, spolnosti, uboja, zato je bilo ob izidu tudi prepovedano in cenzurirano. Prepričana sem, da tekst po eni strani ves čas hodi po izjemno tenki meji med natančno opisanim človeškim stanjem in njegovim delovanjem, po drugi strani pa lahko hitro zapade v poučno priliko z zaključnim moraliziranjem. Tolstoj sam je bil človek neštetih protislovij, od nekoga, ki je bil človek z odvisniško naravo, ki ji je nasproti postavljal radikalno askezo, od zagovornika izobrazbe do nekoga, ki je stremel k izključno praktičnemu kmečkemu življenju, znana je tudi njegova obsedenost z ženskami, ki se je premnogokrat obrnila v prezir in sovraštvo. Vse to se kaže tudi v njegovem besedilu. Ob površnem branju je hitro prepoznati klišejske like, preprosto ločene na brezpogojno dobre in ultimativno zle, hkrati pa s poglobljeno študijo in odprtostjo do sodobnega dojemanja človeka vsak od protagonistov nosi svojevrstno človečnost, neko polnokrvnost. Po zaslugi vseh teh protislovij je tekst neverjetno intriganten in zagoneten in iskreno si želim, da nam to uspe obdržati tudi v uprizoritvenem smislu – skozi zgodbo v tragikomičnem duhu, ki se s svojim razvojem sprevrže v katastrofo nepredvidljivih razsežnosti.

Tolstoj slika podobo ruske kmečke skupnosti v drugi polovici 19. stoletja. Na prvi pogled se to zdi oddaljen, z nami nepovezan prostor in čas. Vzorci, načini razmišljanja pa ostajajo nespremenjeni, tehnološki revoluciji in globalnemu napredku navkljub. Katere teme, probleme, si uprizoritev želi še posebej poudariti? In – kako bo v estetskem smislu premagala časovno in prostorsko oddaljenost?

To je bilo eno poglavitnih vprašanj vstopa v delo na pričujočem besedilu, namreč kako dramo, napisano pred več kot sto leti, v kulturi in okolju, ki nam je tuje, predstaviti sodobno ter kako tematiko, obravnavano v njej, razumeti kot pereče aktualno in kot nekaj, kar nam je pravzaprav zelo dobro znano. Poleg odločitve, da predstave ne zapiramo v krajinski ali časovni kontekst, ampak da iščemo v njej specifično brezčasnost odnosov, je k temu ogromno prispevala scenografija – in seveda igralci v njej. S scenografom Dorianom Šilcem Petkom sva ustvarila prostor, ki je v izhodišču odrski, prostor dramske igre, ki ni časovno ali prostorsko definiran – je nekje med realistično pokrajino in abstraktno instalacijo. To igralcem omogoča, da na oder vstopijo kot na igralno površino, kot dramski kolektiv, ki bo preigral določeno zgodbo. Igralci pa so se vrhunsko spoprijeli z nalogo, da se ne ujamejo v dramske karakterje, ki so glede na izpisane situacije zelo hitro klišejski, ampak delajo iz njih sodobne ljudi, z izjemno aktualnimi problemi. Polnokrvne, mesene ljudi. Pred nami se tako začnejo izrisovati karakterji, ki so v resnični stiski in ki iščejo, vsak na svoj bolj ali manj brutalen način, možnosti, kako si zagotoviti lastno svobodo.

Položaj ženske v družbi in svetu, mizoginija, nasilje nad ženskami … Kdaj si opazila svoje zanimanje in občutljivost za uprizarjanje teh in drugih z ženskami povezanih tem?

Mislim, da se vsaka ženska, ki odrašča, živi, dela in se spopada s sodobnim svetom, zelo hitro začne ukvarjati z vprašanji, povezanimi z lastnim spolom. Živimo v svetu, ki je kljub neverjetno hitremu napredku še vedno globoko ukoreninjen v patriarhat, ki ga srečujemo na dnevni ravni. Ženska svoboda je danes še vedno množično v javni domeni, žensko telo kot nekaj, kar je dano na razpolago in tisto, o čemer lahko sodijo in odločajo drugi, ženske želje in misli kot tiste, ki jih vsakdo lahko vrednoti, ženska identiteta pa sestavljena iz vlog, ki jih dodeli (pretežno moški) svet okoli nas. Sama se zavedam svojega finančnega, socialnega in izobrazbenega privilegija in verjamem, da je naloga režiserke, ki ima možnost iz javne pozicije nagovarjati ljudi okrog sebe, govoriti o teh problemih in dati glas tudi tistim, ki morda te možnosti nimajo.

Med režiserji mlajše generacije so zelo pogosti avtorski, družbeno angažirani projekti. Ali je gledališče vedno angažirano/politično oz. ali je gledališče sploh lahko neangažirano/nepolitično? Kaj sporoča tvoja poetika?

Absolutno verjamem, da je vse, kar je izrečeno na odru, ki je prostor javnega, vsakič znova politično. Gotovo pa politično razumem v širšem smislu, običajno v perspektivi intimne, družinske celice, ki odraža globalno družbenopolitično atmosfero. Intimni odnosi so vedno znova v razmerju s politično in ideološko situacijo, ki nas obdaja – ali se z njo borimo, ji podlegamo, jo podpiramo ali jo rušimo. Želela bi si, da predstave, ki jih delam, nosijo ta naboj – da se z izpostavljanjem pogosto spregledanih, osebnih bojev postavljajo proti sistemskim napakam in krivicam, s katerimi se soočamo. Predvsem pa z vsakim projektom znova spoznavam, kako pomembno je, da je proces dela kolektiven in da so igralci aktivni sodelavci, s katerimi se skupaj zavedamo konteksta časa in prostora, ki ga živimo. Posledica tega je, da na odru stojijo ljudje, ki imajo odnos do sveta, ki ga obravnavajo, in s tem vsak večer znova, skupaj s publiko, iščemo možnost sprememb.

Študija uprizoritve se nikoli ne lotevaš sama, ampak veliko zaupanje poverjaš svojim sodelavcem, avtorski ekipi. Zakaj se ti to zdi pomembno? Tudi v našem projektu ima vsak od soustvarjalcev vidno in pomembno vlogo.

Gledališče je izrazito kolektiven svet, režija posledica sodelovanja in sobivanja določene kreativne skupine ljudi. To je tisto, kar me v tem poklicu absolutno najbolj privlači, namreč zavedanje, da bi imel končni izdelek z menjavo enega samega sodelavca v avtorski ekipi ali igralskem ansamblu popolnoma drugo obliko, vsebino in težo. Iskreno verjamem, da je režiserjeva naloga ustvariti pogoje, pod katerimi lahko vsi ostali neobremenjeno in z občutkom odgovornosti soustvarjajo svet, ta svet pa je, ko ga gradi toliko ljudi, neverjetno bolj vznemirljiv, poln in aktualen, kot če bi ga ustvarjala sama.

V uvodu sem na kratko orisal razmere, v katerih se je dogajala začetna faza projekta, ki jo je močno zaznamovala epidemija. Kako danes gledaš na to obdobje? Sta bili (mladim) gledališkim ustvarjalcem s tem vzeti dve leti kreativnega življenja? Kakšne so posledice?

Mene je epidemija z zaustavitvijo življenja doletela pol leta po zaključku Akademije, sredi prve sezone ustvarjanja v profesionalnem gledališču, in spomnim se občutka, kot da mi je nekdo spodnesel tla pod nogami, mi porezal krila. Prvemu šoku, ki je bil gotovo na ravni kreativnega in ambicioznega, je sledil tisti drugi, veliko hujši, namreč eksistencialni, ki me je, kot mnogo mojih kolegov, postavil pred vprašanje, ali imamo v tem poklicu sploh možnost preživetja in prihodnosti. Gledališče je medij, ki zahteva in potrebuje fizično prisotnost, tako ustvarjalcev kot gledalcev, in ko mu je ta odvzeta, postane nepomembno in nepotrebno. Mislim tudi, da se gledališče na dano situacijo ni znalo točno, angažirano odzvati, da nismo znali na novo premisliti, zakaj gledališče potrebujemo in kaj od njega, ponovno kot gledalci in ustvarjalci, želimo. Te posledice so izrazito vidne danes, ko se je epidemiološka situacija do neke mere umirila: ustvarja se še več predstav kot prej, te nastajajo pod še slabšimi pogoji in še redkeje se zaradi hiperprodukcije vprašamo po smislu in teži lastnega ustvarjanja.

Kateri izzivi te čakajo v bližnji prihodnosti in ali se bodo na kakšen način povezovali s tvojimi dosedanjimi projekti? Kakšno bo gledališče Maše Pelko v prihajajočih mesecih?

V tej sezoni me čakata še dva projekta, drama Pet vrst tišine v SNG Nova Gorica s premiero aprila ter deljen študij v ljubljanski Drami, kjer bom režirala eno novejših besedil Rolanda Schimmelpfenniga. Obe besedili se ponovno, vsako na svoj način, v izhodišču ukvarjata z družinskimi razmerami, vpetimi v širši družbenopolitični kontekst. Pet vrst tišine prevprašuje nasilje v družini in sprašuje po tem, katera generacija bo to sposobna ustaviti, Schimmelpfennigovo besedilo pa v svojem specifičnem dramskem jeziku izrisuje družino v sodobni intimni, socialni in karierni izgorelosti. Do obeh projektov, ki me čakata, kot tudi do pričujočega, čutim izrazito odgovornost, a hkrati izjemno vznemirjenje, in upam, da bodo to odražale tudi predstave.