Rok Andres, 10. 5. 2023

Intervju z Jašo Jamnikom

Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Samuel Beckett: ČAKANJE GODOTA, režija Jaša Jamnik, premiera 10. maj 2023.
:
:
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir
Foto: A. Košir

Ta pogovor začniva kar pri naslovu. Premiera v Šentjakobskem gledališču v tvoji režiji bo nosila naslov Čakanje Godota. Za razliko od prejšnjih uprizoritev, ki so nosile naslov Čakajoč na Godota in Čakajoč Godota. Zanima me, kako si ob proučevanju zapuščine svojega očeta Franceta Jamnika prišel do odločitve za ta naslov in kako je potekalo delo na besedilu?

Najbrž se strinjamo: komaj kdo je v vsakdanjem govoru sploh kdaj uporabil besedo »čakajoč«. Ta deležnik na –č me je vedno zbodel v uho s svojo arhaičnostjo. Želel sem, da se naša uprizoritev kljub brezčasnosti, ki – paradoksalno - tudi lahko zastari, dogaja tu in zdaj in torej izhaja iz aktualnega splošno pogovornega jezika – če kaj takega v praksi sploh obstaja. Pa tudi zaradi pomenske nianse med besedama »čakajoč« in »čakanje« sem se odločil za nekoliko spremenjen naslov: Čakanje na Godota.

Menim, da je treba gledališke igre vedno znova prevajati, saj prevod razmeroma hitro zastari, večinoma dosti hitreje, kot igra sama. Ali pa prevode vsaj prilagajati potrebam posamične uprizoritve. Tokrat smo izbrali drugo možnost. Očetov prevod iz francoščine lahko razumemo kot historični prevod, saj je samo nekaj let mlajši od besedila, ki, mimogrede, letos praznuje 70-letnico prve uprizoritve, in na njem se je seveda nabralo kar dosti časovnega poprha. Kot je znano, je Beckett, Irec po rodu, napisal nekatera dela v angleščini, druga v francoščini, pač skladno z življenjsko potjo. Godota je napisal v francoščini in ga nekaj let pozneje, že z izkušnjo gledališke uprizoritve, prevedel še v angleščino. Njegov »prevod« v angleščino je mestoma zelo ohlapen. Marsikaj je izpustil ali dodal, predvsem pa izostril pomen in uporabil bolj neposreden besednjak. Pri posodabljanju sem tako uporabljal prvi slovenski prevod in obe Beckettovi različici. Precej zamudno, a zelo zanimivo in koristno početje ob pripravah na režijo. Poudarjam: ta redakcija prevoda ni ustvarjalni obračun s pokojnim očetom ali kaj sorodno dramatičnega. To bi bilo klavrno in jalovo početje. Tudi ni prvič, da režiram (in prilagajam) očetov prevod. Res pa je, da so tokrat intervencije bolj korenite. Kot bi bile tudi v primeru kateregakoli drugega prevajalca. Očetov prevod sem izbral iz povsem praktičnih razlogov: bil je pri roki in kot dedič sem tudi nosilec avtorskih pravic.

Posege v prevod sem opravljal po svojih najboljših močeh in kot vedno izključno s skrbjo za uprizoritveno uporabnost. Dopuščam pa možnost, da sem bil zaradi sorodstvene vezi bolj neizprosen. In hkrati spoštljiv: oče je bil izjemen erudit in poliglot, ki je prevajal, kolikor vem, iz petih svetovnih jezikov.

Albert Camus je s svojim Mitom o Sizifu in mislijo o absurdnosti sveta tlakoval pot dramatiki absurda. Opisuje jo kot: » ... ta gostota, ta tujost sveta, to je absurdnost /…/ rekel sem, da je svet absurden, pa sem se prenaglil. O tem ne morem reči drugega kot to, da ni razumen. /.../ Absurdnost je prav tako odvisna od človeka kot od sveta«. Kako vidiš absurdnost v svetu ti? Kaj jo določa in na kakšen način jo uprizarjaš?

Nisem ekspert za eksistencializem, za dramatiko absurda tudi ne. Kolikor imam vpogleda v oba miselna sistema, pa se po mojem mnenju v enaki meri dopolnjujeta in razhajata. Pri gledališki uprizoritvi nikoli ne izhajam in filozofskega sistema, umetnostne smeri ali obdobja, tudi iz avtorjevega celotnega opusa ali življenjepisa ne. Vse našteto so lahko odločilne reference pri dramaturško-režijskih zasnovah, kot uprizoritelj pa vedno izhajam predvsem iz posamične predloge in njenega odzvanjanja v današnjem svetu. In Čakanje na Godota je zelo aktualen, pravzaprav večno aktualen tekst. Zato si bom kar tam izposodil opis samo ene od mnogih absurdnosti resničnega sveta. Približno takole pravi eden od likov: »Čas napolnjujemo s početji, ki se na prvi pogled zdijo razumna, a le zato, ker smo jih vajeni.« Popolnoma se strinjam s to mislijo, ki jo razumem kot kritiko prevlade inertnosti in aksiomskega sprejemanja in ohranjanja družbenih konvencij vseh vrst: od tradicij in običajev, do medosebnih in družbenih odnosov. Sicer pa absurdnosti nikoli ne zmanjka.

Katere vsebinske poudarke si želiš izpostaviti s to uprizoritvijo?

Pri odgovorih na takšna vprašanja je treba biti previden, da izjave po nepotrebnem ne usmerjajo razumevanja gledalca. Kakršnikoli namigi lahko hitro postanejo zavajajoča in nepotrebna »navodila za uporabo predstave«. Prepričan sem, da je naloga gledališča odpirati vprašanja, odkrivati področja razmišljanja, ne pa dajati odgovore. Upam, da nam je uspelo narediti predstavo, ki ponuja veliko različnih, a sorodnih možnosti dojemanja. Navedel bom samo preprost povzetek: dva možakarja vztrajno čakata tretjega. Ki se ne prikaže. Ali pač? Kdo oziroma kaj je ta, ki je tako vztrajno pričakovan? Pa še ena misel iz igre, zame ena najlepših, najbolj vsezajemajočih in duhovitih replik svetovne dramatike: »Sanjal sem, da sem srečen.« Le kakšen je budni, resnični svet, če sanjamo o sreči …

Kdo so Vladimir, Estragon, Pozzo, Lucky ... v današnjem svetu?

Spet bom približno povzel stavek iz predstave: »Na tem mestu in v tem trenutku časa sva človeštvo midva.« Osrednja lika sta nedvomno slehernik. Namenoma uporabljam ednino: sta dva posameznika, hkrati pa dva pola enega človeškega bitja. Povprečneža, predstavnika srednje kaste. Druga dva, prihajača, pa drsita po lestvici, ne le ekonomski, seveda navzdol. In potem je tukaj še Fantek. Kot vsak otrok predstavnik prihodnosti. Ali morda preteklosti. Ali morda obojega hkrati. Kaj pa vem, v gledališču je vse mogoče.

Dramatika absurda prinaša tudi kar nekaj komičnih situacij in dialogov. Zagotovo je režija Becketta tudi kreativno potovanje ob humornih nesmislih. Kako povezuješ absurd (ki je tudi družbeno kritičen) in komičnost?

Absurd in komičnost gresta z roko v roki. Tako rekoč vse zvrsti smešnega vsebujejo vsaj kanec absurdnosti. Od vsakdanjih prigod preko preprostih vicev do prefinjene komike. V Beckettovi »tragikomediji v dveh dejanjih«, kot je avtor označil igro v angleški verziji in s tem opozoril na komično komponento (pred tem je bila igra brez žanrske oznake), naletimo na nemalo namigov na klovne in cirkus, kot tudi na zavedanje lastnega nastopanja glavnih protagonistov. Pa tudi sicer je Godot ob vseh tragičnih, dramatičnih, poetičnih … elementih poln komedijskega potenciala in odrskih situacij, ki bi jim težko odvzeli komičnost, tudi če bi želeli. Mi smo jo raje poudarili. Nedvomno skozi humor bolj učinkovito sporočamo gledalcem tudi oziroma predvsem neprijetne stvari. Delovno in za interno uporabo sem uprizoritvi podelil podnaslov: klovnovsko-filozofska igra (v igri).

Če sem prav štel, je Čakanje Godota tvoja sedma režija v Šentjakobskem gledališču? Zakaj se rad vračaš in kje vidiš posebnosti pri svojem delu z ljubitelji?

Že skoraj štirideset let, vse svoje poklicno gledališko življenje, se na tak ali drugačen način (kot režiser, mentor, pedagog, umetniški vodja…) redno ukvarjam tudi z ljubiteljskim gledališčem. In to z velikim veseljem. Ljubiteljsko gledališče je po eni strani valilnica mnogih poklicnih ustvarjalcev, po drugi substrat zahtevnejših gledalcev, predvsem pa izjemno plemenito preživljanje prostega časa. Ob delu z ljubitelji se je treba vedno znova približati bistvu, osnovam, srži, vretenu gledališke umetnosti in se ponovno vprašati o njenem smislu in namenu (podobno kot to počneta glavna junaka v Čakanju Godota). Kar je osvežujoče početje in dobrodošla samopreverba. Na področju ljubiteljstva sem največkrat sodeloval prav s Šentjakobom, zadnjih petnajst let kar pogosto. Zakaj so me vabili, je treba vprašati njih; sem se pa vedno z veseljem odzval. Tudi zato, ker je njihova generalna repertoarna usmeritev zelo blizu mojemu dojemanju teatra: temelji na besedilu in igralcu. In v Šentjakobu je nemalo dobrih. Tudi Godota uprizarjajo zelo nadarjeni, izkušeni, spretni, predani ustvarjalci. Velik poklon vsem.

Povezava: PDF gledališkega lista

Šentjakobsko gledališče, Samuel Beckett, Čakanje Godota, Jaša Jamnik

Povezani dogodki

Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«