PGK, 10. 9. 2022

Intervju z režiserko Ajdo Valcl

Prešernovo gledališče Kranj, Dario Fo VSE ZASTONJ, VSE ZASTONJ!, režija Ajda Valcl, premiera 10. september 2022.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Ajda Valcl je režiserka s precej pestrim življenjepisom. Režijo je študirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pri profesorjih Miletu Korunu in Matjažu Zupančiču ter po akademiji asistirala znanim režiserjem (Dušanu Mlakarju, Janezu Pipanu, Diegu de Brei, Borisu Cavazzi). Režirala je že v večini slovenskih gledališč, in sicer žanrsko zelo različne uprizoritve, se ukvarjala z gledališčem za mlade, s Prešernovim gledališčem Kranj pa tokrat sodeluje prvič.

Nam lahko na kratko zaupate, kako sta z direktorjem in umetniškim vodjo Juretom Novakom prišla odločitve za besedilo Daria Foja?

Ko mi je Jure ponudil projekt v kranjskem gledališču, mi je dal proste roke glede izbire besedila. Želela sem delati komedijo, ker me trenutno ta žanr od vseh najbolj privlači, nato pa je on predlagal besedilo Vse zastonj! Vse zastonj!. Besedilo sem poznala, ampak je minilo že nekaj časa, odkar sem ga nazadnje brala. Ko sem ga znova vzela v roke, se mi je zazdelo kot naročeno za današnji čas.

Besedilo je – sploh v luči vsesplošnih podražitev in prihajajoče gospodarske krize – precej aktualno. Vseeno pa so razmere med današnjim časom in Italijo sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja precej drugačne. Kje vidite vzporednice med časom nastanka besedila in današnjim dnem? In v čem bi bile osnovne razlike?

Osnovni razliki sta dve. Prva je ta, da je bil v sedemdesetih letih v Italiji delavski razred precej močen, zdaj pa delavskega razreda, kot smo ga poznali v socializmu, skoraj ni več, ker smo z razvojem neoliberalnega kapitalizma prešli na nove oblike zaposlovanja: prekarne zaposlitve danes predstavljajo že kar 30 odstotkov vseh zaposlitev. To pomeni, da veliko delavcev ne dela več pod enakimi pogoji. Dandanes je delovna sila globalizirana in veliko bolj razpršena – po sektorjih, po načinih zaposlitve, načinu dela, plačilu, socialnem položaju ipd.; zaradi tega se ne moremo več tako usklajeno sindikalno organizirati, kot so se v sedemdesetih letih. Obenem pa tudi tako velikih podjetij, ki so takrat v Italiji (na primer Fiat) zaposlovala po več tisoč delavcev, zdaj pri nas ni več. Delavski razred, iz katerega izhajajo protagonisti Fojeve igre, se je v minulih 50 letih razpršil, razkrojil, zato ga niti ni več mogoče obravnavati kot homogeno celoto.

Razlika je tudi v tem, da je družbenopolitična, sploh pa okoljska klima ta čas precej drugačna, kot je bila takrat. Takrat so se delavci združevali in borili za boljše plače, za spodobne delovne razmere, za pravico do počitka, dopusta, bolniških nadomestil. Čeprav so bile razmere slabe, za marsikoga podobno nevzdržne kot danes, je vseeno obstajala luč na koncu predora, nekakšno upanje v boljše čase, ki so se zdeli dosegljivi in tik za ovinkom.

Torej so tudi tukaj vsega krivi komunisti?

Komunizem je takrat še veljal kot dejanska, ponekod že – sicer bolj ali manj uspešno, pa vendar – realizirana alternativa kapitalizmu, ki se v tistem obdobju vsaj v nekaterih evropskih državah še ni tako dokončno utrdil in razmahnil kot dandanes. Ljudje so takrat še imeli v rokah zelo konkretno vizijo in so delali pogumne, konkretne korake v smeri, da bi kot družba imeli bolj solidaren sistem. Mene je presenetilo dejstvo, kako so države, ki so zdaj povsem neoliberalne, npr. Francija, Nemčija ali Italija, še 50 let nazaj imele zelo močna komunistična gibanja, ki bi lahko zelo usodno vplivala na družbenopolitični zemljevid, kakršnega poznamo zdaj.

Danes človek nima več občutka, da bi bila kakršna koli resna sprememba sploh mogoča. Vse, kar počnemo, so kozmetični popravki obstoječega. Kot da smo popolnoma posvojili idejo, da je sistem, ki ga skupaj hočeš nočeš podpiramo vsak dan, pa četudi se nad njim hudo pritožujemo, en in edini možen. Morda nas bo okoljska kriza prisilila, da bomo kaj korenito spremenili, najprej pri sebi, potem pa še družbeno. V tem smislu se mi zdi izhodiščna ideja besedila, da moramo mi, samostojno, vsak zase odločno vzeti usodo v svoje roke in se prav tako odločno, na skupnih imenovalcih, povezati, pravilna še dandanes.

Dario Fo je predstavo igral v tovarniških halah, šel je med delavce, med ljudi, ki sicer v gledališče ne zahajajo. Bi lahko rekli, da je Vse zastonj! Vse zastonj! pravzaprav propagandna predstava za delavske pravice?

Fojevo delo je prežeto z nenehnim prepletanjem dveh strasti, ki sta ga kot človeka in umetnika zaznamovali: bil je strasten družbeni aktivist in prav tako strasten komik, mojstrski »entertainer«.

Fo je bil član komunistične partije in njegove predstave so bile res večinoma namenjene delavskemu razredu. Ker delavski razred takrat ni zahajal v gledališča, v gledališke hiše, se je Fo odločil, da jim bo prišel naproti. Začel je najemati razne občinske prostore, telovadnice, dvorane, kulturne domove, kasneje tudi stadione. S svojo skupino igralcev, minimalno sceno in skromnimi sredstvi je gostoval po vaseh, mestih ter prirejal svoje prepoznavne satirične komedije, ki pa so vse po vrsti imele ostro družbenopolitično sporočilo in vključevale celo dokumentaristične elemente. Ustvaril je nekakšno gledališko komunistično komuno. Po predstavah je namreč svoje gledalce vabil, naj ostanejo na običajno dolgih pogovorih; zbiral je njihove vtise o predstavi, hkrati pa ga je zanimala življenjska situacija teh ljudi, problemi, s katerimi so se srečevali. In iz mnogih izpovedi, slišanih, resničnih življenjskih zgodb, ki so bile ena bolj tragična od druge, je črpal svež material, ki ga je potem predelal v nove komedije.

Kot komika pa ga je predvsem zanimala commedia dell'arte. Precej zavzeto je študiral zgodovino in dediščino te renesančne gledališke zvrsti, ki je navdihovala klasike od Molièra naprej. Tudi njegova žena, igralka Franca Rame, je prihajala iz ene izmed bolj znanih igralskih družin commedie dell'arte, ki naj bi izhajala celo iz 16. stoletja. In svoji ženi je Fo pripisoval zasluge, da ga je naučila najboljših odrskih veščin te tehnike.

Preplet resnega dokumentarnega materiala z angažiranim sporočilom, ki ga je Fo s prijemi commedie dell'arte predeloval v komedije, se je izkazal za izjemno učinkovito kombinacijo, saj je imel na svojih predstavah v nekem obdobju tudi po več tisoč ljudi.

Zagovarjal je stališče, da lahko resne teme in pomembna sporočila ljudem najučinkoviteje preneseš s pomočjo humorja. V svojih igrah spretno uporablja vse vrste komičnih prvin: farso, satiro, preobleko, komične preobrate, absurd, improvizacijo, telesno izraznost, pretiravanje, gag, slapstick komedijo ... Uporablja celo neke vrste vložke stand-upa, pri čemer v določenih delih predstav prek monologov, apartéjev ali celo namišljenih dialogov neposredno naslavlja občinstvo.

In – da, Vse zastonj! Vse zastonj! je (bila) propagandna predstava za delavske pravice. Nekaj dni po njeni premieri so ženske v Milanu dejansko šle v trgovino in plačale toliko, kot so same mislile, da je nakup vreden. Sodišče jim je sodilo, vendar jih je tudi oprostilo. Mimogrede: tudi Fo sam je zaradi svojih predstav pristal v več kot 40 sodnih postopkih.

Torej, svet ni več tak, kakršen je bil, delavski razred skoraj ne obstaja več, povrh vsega pa to igro – v primerjavi s Fojem, ki je nastopal z njo po tovarnah – igramo v udobnem in varnem objemu institucionalnega gledališča. Kako si se lotila zasnove uprizoritve?

Besedilo sva z dramaturgom nekoliko priredila. Predvsem v delih, kjer Fo didaktično nagovarja delavski razred, ga poučuje in izobražuje. Ti deli namreč danes izzvenijo precej pokroviteljsko. Priredila sva tudi družbene okoliščine protagonistov, da so nekoliko bližje našim okoliščinam in jih občinstvo lahko prepozna. Na primer: v izvirniku so bili vsi nastopajoči liki delavcev v tovarni na robu preživetja zaradi draginje, v naši priredbi so ti liki še vedno na robu preživetja zaradi draginje, vendar ne delajo več za trakom v tovarni, pač pa so to prekarni, honorarni delavci, zaposleni za določeni čas, espejevci ipd. Šlo mi je zato, da bi se ljudje, ki dandanes hodijo v gledališče, lahko čim bolj poistovetili s situacijo protagonistov na odru. Današnji gledalci povečini niso delavci za tekočim trakom. Večja verjetnost je, da so ali Antonia, ki je po dolgotrajnem čakanju na zavodu za zaposlovanje morala odpreti svoj espe, ali Margherita, ki dela prek študentske napotnice svoje nečakinje, ali so oba moška, ki sta sicer zaposlena, vendar za določeni čas in pod vse slabšimi pogoji.

Večina izvirne zgodbe, ki se vrti zaradi vedno večje stiske okoli denarja, pa je ostala enaka, saj je zaradi današnje inflacije in strahu, kako si bomo sploh še lahko privoščili hrano, plačevali kredite in položnice, še kako aktualna.

Kakšne pa so bile izkušnje študija predstave v kranjskem gledališču?

Izjemno zabavne. Komedijo imam zelo rada tudi zato, ker se pri študiju pogosto iskreno zabavamo. Igralska zasedba je izvrstna, prav izbrana, premorejo smisel za humor in občutek za komedijo. Krasno sodelujemo, drug drugega nadgrajujemo in se veliko smejimo. Vsi skupaj pa seveda delamo na tem, da bi se ta dobra energija prelila tudi med občinstvo.

 Povezava: PDF Gledališkega lista 

PGK, Ajda Valcl, Vse zastonj!Vse zastonj!, Dario Fo