Proletarska komedija.
Kaj sploh lahko za ta denar?
Zgodba te duhovite, a hkrati ostre Fojeve družbenokritične farse se začne tik po uporu v trgovinskem centru, ko se ženske, ogorčene nad ponovnim dvigom cen, odločijo, da temu naredijo konec. V uporniškem zanosu ženske v hipu stopijo skupaj, saj imajo dovolj neprestanega izkoriščanja in višanja cen osnovnih živil, zato sprva zahtevajo polovično ceno, kasneje pa jih jeza in upor pripeljeta tudi do tega, da si živila preprosto stlačijo pod obleke in z njimi odkorakajo domov. V prologu k satirični komediji s pomenljivim naslovom Vse zastonj! Vse zastonj! avtor zato zapiše, da se je zdela ob premieri leta 1974 zgodba o delavkah iz milanskega predmestja, ki se odločijo upreti vrtoglavemu naraščanju cen, nekaterim kritikom neverjetna oziroma celo nadrealistična. Toda že čez nekaj mesecev je izbruhnilo natanko to, o čemer je uprizoritev spregovorila na odru; obubožane delavce so zaradi »državljanske nepokorščine« celo zapirali in v času sodne razprave avtorje predstave obdolžili, da so s predstavo nahujskali delavce k uporu in h kraji.
Zanimiv obrat pa Dario Fo v zgodbi o uporniških gospodinjah, ki se odločijo, da jim je dovolj brezsramnega zviševanja cen, doseže s »feminističnim zapletom« in absurdnimi komičnimi zapleti z njihovimi možmi, saj morajo ženske svojo uporniško gesto »proletarske nabave« skrivati ne le pred policijo, ampak tudi pred svojimi »pravičniškimi« zakonskimi partnerji. Zaradi njihove naivnosti in patriarhalne drže se zato junakinji naše komedije Antonia in Margherita odločita, da bosta svojima partnerjema prikrili sporno »proletarsko nabavo« in ju poskušata prepričati o svoji »nenadni« nosečnosti. Od tu naprej se absurdni zapleti kar vrstijo iz prizora v prizor, pri tem pa Fojeva komedija ne zdrsne v burkaštvo, saj je avtorjeva ostra in neusmiljena kritična ost usmerjena v kritiko neoliberalnega sistema, ki je pripeljal brezpravne delavce na rob absurdnega boja za golo preživetje in čez rob človeškega dostojanstva. In prav »zmes« socialne angažiranosti avtorja in njegovega smisla za humor to trpko farso o uporu delavskega razreda proti brezsramnemu kapitalističnemu izkoriščanju vzpostavlja kot klasiko boja proti izkoriščanju in jo hkrati uvršča v sam vrh komedijskega žanra.
Ob neustavljivem valu podražitev, ki smo jim znova priča, pa pridobiva komedija Vse zastonj! Vse zastonj! še večjo aktualnost, ki jo je izpostavila tudi režiserka Ajda Valcl: »Fojeva komedija je bila napisana 1974 kot odgovor na skokovito povišanje cen osnovnih dobrin, najemnin, na odpuščanje in zniževanje plač delavcev v 70. letih v Italiji in predvsem kot kritika levici, ki se je takrat zelo mlačno odzvala na nastalo situacijo – s politiko 'zategovanja pasu' najrevnejših. Gledamo torej obubožan delavski razred, ki se dvigne v vsesplošno stavko oziroma ki z množično krajo osnovnih živil v trgovinah, ko gospodinje in žene delavcev ne zmorejo (pa tudi nočejo!) več plačati drage hrane, radikalno izrazi svojo državljansko nepokorščino in začrta konkretni upor sistemu. Aktualnost Fojeve teme – vedno večja inflacija, prekarno delo, brezposelnost, dvig cen, revščina, razlika med bogatimi in revnimi – se po pandemiji tudi pri nas napoveduje v velikem zamahu. Najbolj vznemirljiv vidik komedije pa vidim v Fojevi briljantni »črno-belosti«: v njegovi izjavi, da vedno in brez izjeme krade peščica bogatih, in v prav tako enostavnem spoznanju okradenih, da se jim preprosto ni treba več iti te igre. S to brezkompromisno jasno držo, s katero avtor namenoma zanemari vsako kompleksnost vprašanja, konkretno zamaje naš sprejeti družbeni konsenz razredne neenakosti in njegove inertnosti.«
