Mattias Brunn (1976) je švedski dramatik, igralec in gledališki režiser. V svojih delih se osredotoča na teme, kot so spol in identiteta, seksualnost, moškost, struktura moči. Večkrat sodeluje kot igralec v uprizoritvah svojih dramskih besedil, eno od teh je bilo prav Brez solz za pedre. Pred kratkim je postal umetniški vodja v gledališču Folkteatern Gävleborg na Švedskem. Trenutno živi v Stockolmu na Švedskem. Brez solz za pedre je prvo Brunnovo besedilo, uprizorjeno v Sloveniji.

Kaj vas je spodbudilo k pisanju drame Brez solz za pedre?

V okviru projekta, ki se je tematsko ukvarjal z identiteto in spolom (projekt: IS/JE), sem tri leta delal v gledališču Regiontheater Väst na Švedskem, takrat sem dobil ponudbo gledališča Riksteatern (državno gostujoče gledališče na Švedskem, op. a.), ali bi bil pripravljen napisati besedilo Brez solz za pedre. To mi je zelo ustrezalo; temo sem tako ali tako že raziskoval, zdaj pa sem se lahko še bolj osredotočil predvsem na moškost in nasilje. Drama je bila idealna tudi za trenutni projekt, zato sta obe gledališki hiši stopili v koprodukcijo praizvedbe. Poleg tega je Johan Hilton moj dobri prijatelj, on si je zaželel, da bi ravno jaz napisal to priredbo.

Drama Brez solz za pedre je nastala na osnovi romana z enakim naslovom, ki ga je napisal Johan Hilton. Kako ste pristopili k pisanju? Je drama drugačna od romana? Če je, kako?

Drama je v resnici zelo podobna knjigi/poročilu/dokumentarnemu gradivu. Veliko sem se pogovarjal z Johanom, dobil sem tudi vse njegovo raziskovalno gradivo, kot so policijska poročila, intervjuji, poročila z zaslišanj in o obdukcijah. Zakopal sem se v branje, nato sem nekaj malega napisal in spet začel zagreto brati. Prva različica je približno trikrat daljša od končne.

Kako ste izbrali tri zgodbe, ki so predstavljene v drami? Katere ideje so vas vodile pri procesu pisanja? Katera so najpomembnejša vprašanja, ki ste jih želeli odpreti s to dramo?

Tri zgodbe so enake kot v knjigi. Osredotočil sem se na storilce – kaj jih je gnalo in zakaj so storili te zločine (z njihovimi lastnimi besedami). Želel sem predstaviti pogosto moško potrebo, da »izbijejo geja« ali »poženščenega moškega« iz »gejevskega posameznika«. S tega vidika sem se osredotočil predvsem na mizoginijo, moške in moškost ter njihovo zaničevanje ženskosti.

Ali je dejstvo, da so te zgodbe osnovane na resničnih dogodkih, v čem vplivalo na proces pisanja? Na dramaturgijo dela? Če je, kako?

Ne, na sam proces pisanja ni imelo velikega vpliva. Bolj je vplivalo na izvedbo samega projekta, nameravali smo obiti Švedsko s temi zgodbami iz resničnega življenja. Morali smo stopiti v stik z družinami in prijatelji žrtev.

Kako pa vam je bilo, ko ste v igri nastopali tudi kot igralec? Na kaj se je osredotočala praizvedba?

To je bila zelo močna in izjemno čudna izkušnja. Ni šlo samo za to, da je to »moj projekt«, o katerem sem vedel tako rekoč vse, hkrati pa ga nisem jaz režiral. Poleg tega sem se v tistem obdobju po osmih letih razšel s partnerjem, zato sem bil precej notranje razrvan. Po drugi strani pa je bila produkcija zelo uspešna in vsi smo doživeli zelo posebno izkušnjo.

Kako so produkcijo sprejeli na Švedskem?

Izvrstno, prejela je dobre kritike, pa tudi igrali smo jo pred številnim občinstvom. Imeli smo okoli sto dvajset ponovitev po vsej Švedski. Ko smo končali gostovanje, smo prejeli tudi nekaj nagrad za besedilo.

Zločini, predstavljeni v drami, so se zgodili v devetdesetih. Se je od takrat kaj spremenilo?

Dva zločina sta bila res v devetdesetih, Johan Petterson pa 2002. (Knjiga je izšla 2005, dramo pa sem napisal 2008). V določenih vidikih se je od takrat precej spremenilo, a število zločinov iz sovraštva na Švedskem je v porastu. Med produkcijo smo ves čas spremljali poročila o različnih zločinih iz sovraštva, skoraj vsak dan je bilo kaj novega. Tako smo včasih izhajali iz zelo svežih in sodobnih zločinov.

Vprašanja je postavljala: Saška Rakef
Prevedel: Urban Belina

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2575 Kb)