Brez solz za pedre je slovenska praizvedba švedskega dramskega besedila (No tears for queers, 2008). Besedilo je po dokumentarnem romanu Johana Hiltona napisal švedski igralec, režiser in dramatik Mattias Brunn in sicer tako, da je izhajal iz zgodb opisanih v romanu in iz gradiv kot so policijska poročila, intervjuji, poročila z zaslišanj in obdukcij. Na ta način rekonstruira tri umore iz sovraštva; pri tem pa odpira relevantne teme kot so homofobno nasilje pa tudi - kot pove avtor besedila Brunn: "osredotočil sem se na storilce – kaj jih je gnalo in zakaj so storili te zločine." Pri tem avtor sam ne dela zaključkov, temveč replike črpa iz že omenjenih raziskovalnih gradiv.
Avtor v intervjuju, ki je objavljen tudi v gledališkem listu, pove, da je želel predstaviti pogosto moško potrebo, da "izbijejo geja" ali "poženščenega moškega" iz "gejevskega posameznika". S tega vidika se je tako osredotočil predvsem na mizoginijo, moške in moškost ter njihovo zaničevanje ženskosti. Poleg treh umorov, ki jih avtor natančno rekonstruira, so v besedilo vključena tudi poročila o drugih umorih in psihičnem nasilju iz sovraštva. Našteti so številni resnični primeri iz preteklih let, ki so se zgodili na Švedskem. Kot Brunn, je število zločinov iz sovraštva na Švedskem v porastu.
V intervjuju, objavljenem v gledališkem listu, pa na porast nasilja tudi v Sloveniji opozori novinar in aktivist Mitja Blažič. Dramaturginji Saški Rakef je v pogovoru povedal, da rezultati raziskav izvedenih v okviru različnih projektov v nevladnih organizacijah kažejo, da je pri nas vsak drugi gej ali lezbijka izpostavljena nasilju, ki je homofobno ali lezbofobno. Pri tem je največ lezbijk in gejev, nekaj čez 90%, bilo izpostavljeno psihičnemu nasilju, sledi fizično nasilje, ki prizadene okoli 20% LGBT oseb in nato še spolno nasilje, 5-6%. Pri nasilju nad transspolnimi osebami pa so številke še višje. Kot še opozori Blažič se homofobno in transfobno nasilje zelo pogosto povezuje z zelo eksplicitnimi oblikami nasilja. V zadnjih letih pa so se oblike nasilja sofisticirale in eksplicitnih oblik nasilja – ko te nekdo posili, udari ali na primer ozmerja z besedo peder, je manj. Oblike nasilja so postale zelo domišljene in previdne. Ljudje so se naučili, kaj je dovoljeno in kaj ni, pri čemer sovražni, homofobni, transfobni govor poskušajo zapakirati v druge vsebine, ki jih poimenujejo drugačno mnenje. Sovražni govor se je tako odel v jezik človekovih pravic.
Poleg homofobnega nasilja besedilo Mattiasa Bruna zelo subtilno in kritično odpira tudi teme medijske eksploatacije vsebin o katerih bi bilo potrebno razmišljati kritično, jih poglobljeno reflektirati in ne iz njih delati spektakla in produkta za potrošnjo; radijska voditeljica Romaine Patterson tako v besedilu recimo pravi: »…Po Matthewemu umoru se je vse izrodilo, postal je ikona, medijska zvezda, napol mučenik. … Po umoru se je zagnalo kolesje. Po smrti, po pogrebu. Gledala ga je vsa država. Vseprisotni mediji so si izmišljali vse mogoče štorije. (Premor.) Potem pa sodišče čez sedem mescev in pol…«.
Mattias Brunn je besedilo napisal leta 2008; leta 2009 je bilo besedilo premierno uprizorjeno na Švedskem, predstava je prejela QX Gay Gala Award za najboljšo predstavo 2010, bila izbrana na Švedski gledališki bienale leta 2011 in leta 2012 prejela tudi nagrado Prix d'Assitej. Predstava je doživela okoli 120 ponovitev na Švedskem.
Slovenska praizvedba švedskega dramskega besedila je nastala v produkciji ŠKUC gledališče in koprodukciji Cankarjvega doma. Režiser in scenograf je Alen Jelen, v predstavi pa igrajo Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis in Žan Koprivnik.
Povezava: 17. mednarodni festival komornega gledališča Zlati lev v Umagu