»Moški, ki se vdaja zločinsko nespodobnim odnosom z drugim moškim ali si dovoli sodelovati pri takem odnosu, je kaznovan z zaporom.«

(paragraf 175)

Prva gibanja za pravice homoseksualcev v Nemčiji in poskusi odprave paragrafa 175 iz leta 1871 so že izpred prve svetovne vojne, vrhunec pa so dosegli v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom zdravnika, homoseksualca in juda Magnusa Hirschfelda (1868‒1935).

Hirschfeld, ustanovitelj Znanstveno-humanitarnega odbora (1897), prve svetovne organizacije za pravice homoseksualcev, in Inštituta za spolne raziskave (1919) leta 1899 nemškemu parlamentu Reichstagu prvič predloži peticijo za odpravo paragrafa 175. Peticijo podpišejo številni pomembni znanstveniki, pisci in umetniki, med njimi Albert Einstein, Hermann Hesse, Karl Jaspers, Thomas Mann, Rainer Maria Rilke in drugi.

Prizadevanja za odpravo paragrafa se nadaljujejo vse do leta 1929. V tem času začne Hirschfeld izdajati znanstveno revijo Almanah za medspolne variante (1899‒1923), v kateri so objavljeni eseji o medicinskih, pravnih, antropoloških in zgodovinskih vidikih homoseksualnosti, organizira številne mednarodne kongrese, namenjene raziskavi spolnih tem in politiki vključevanja homoseksualcev v družbo, saj ‒ kot verjame in zapiše v študiji Homoseksualnost pri moških in ženskah – bi 90% nemškega ljudstva volilo za preklic državnih proti homoseksualnih zakonov, če bi imeli priložnost spoznati resnico (Plant, 21).

»Vsak, ki razmišlja o homoseksualni ljubezni, je naš sovražnik.«

(Adolf Hitler, 1928)

Vrh reformističnega gibanja za pravice homoseksualcev sovpade s časom, ko nemška družba, katere predsodke je gibanje poskušalo zmanjšati, postaja vse bolj neobvladljiva. Globoka ekonomska depresija, veliko število nezaposlenih, skokovita inflacija so na oblast izstrelili Adolfa Hitlerja. 30. januarja 1933 je postal nemški kancler. 23. februarja so bili z direktivo o javni morali prepovedani gejevski in lezbični bari ter gejevski in lezbični časopisi. 27. februarja je zgorel Reichstag. Požig naj bi izvedla skupina komunistov pod vodstvom Nizozemca Marinusa van der Lubbeja. Razglašeno je bilo, da je domnevni požigalec homoseksualec in da ga je mogoče zakonito usmrtiti (Plant, 137). 

»To je znak višje Previdnosti. Zdaj se nam nihče ne bo drznil postaviti po robu, ko z železno pestjo stremo komunistično golazen.«

(iz Hitlerjevega govora po požigu Reichstaga, 1933)

V Nemčiji se dvigne prvi val terorja. Voditelji opozicijskih strank se znajdejo na klopeh glavne berlinske policijske postaje. Podobne aretacije zajamejo mesta in vasi po celotni Nemčiji. Dogaja se obračunavanje z nasprotniki. V bližini Münchna se odpre koncentracijsko taborišče Dachau. Prvi zaporniki so protifašisti, katoliki, judje in homoseksualci. Med slednjimi so vodje organizacij za homoseksualne pravice, ki so bile prepovedane štiri dni pred požigom Reichstaga. Prva tarča je bil Hirschfeldov Inštitut za spolne raziskave, v njem pa predsednik Kurt Hiller, pravni svetovalec Felix Halle in ugledni spolni reformist Max Hodann, avtor knjig o ženskih pravicah, spolnih manjšinah in splavu (Plant, 69). 

»Če ne bomo spodbujali pravilnega heteroseksualnega vedenja, bomo dobili spolno moteno mladino namesto pravega materiala za elito SS, za novi sveti red. Bistveno za narod je, da pravilno usmerja spolnost.«

(iz Himmlerjevega govora, 1937)

5. marca 1933 se v Berlinu zapre Eldorado, klub z večinsko homoseksualno klientelo. 5. marca nacisti dobijo 44% glasov. Začnejo se akcije proti judom. 6. maja nacisti uničijo Hirschfeldov Inštitut za spolne raziskave in zažgejo na tisoče knjig iz njegove knjižnice. Po vsej Nemčiji gorijo »državi škodljive knjige«, pripravljeni so t.i. »poročni krediti«; za vsakega otroka starši dobijo 125 mark. Dodatni zakoni odstranijo jude in nenaciste iz pravnih služb in državnih uradov. Veljati začnejo »zakoni o varstvu dednega zdravja«. Minister za propagando Joseph Goebbelsvodi propagando s ciljemuskladiti družbeno in zasebno življenje z nacistično ideologijo. Vodja münchenske policije postane Heinrich Himmler. Število kazenskih procesov proti homoseksualcem raste, vrh pa doseže po politični odstranitvi vrhovnega poveljnika SA Ernsta Röhma, najstarejšega Hitlerjevega zaveznika in deklariranega homoseksualca (Plant, 139).

Zdaj je mrtev. In skoraj vsi esajevski šefi so mrtvi. Je bila precej krvava noč. Cel Berlin je v paniki. Govori se, da so Rőhm in njegovi esajevci‒von Helldorf, Karl Ernst, in še drugi taki – kovali zaroto. Vi homoseksualci že tako ali tako niste bili preveč priljubljeni. Samo Rőhm vas je branil. Zdaj ste pa na istem kot židi. Nepriljubljeni, ljubček, nepriljubljeni.

(M. Sherman, Rožnati trikotnik)

Po noči dolgih nožev in krvavem obračunu s političnimi rivali Hitler izda strogo direktivo, da je treba homoseksualce izključiti. Pravosodno ministrstvo razglasi čistko v SA za povsem zakonito. Vodja SS postane Himmler, ki prevzame tudi SA in vodstvo vseh koncentracijskih taborišč. Hitler na referendumu dobi 90% podpore nemškega ljudstva. V gestapu ustanovijo poseben oddelek za splav in homoseksualnost (Plant, 138).

Zelo moram paziti. Veš, izdali so nov zakon. Zdaj nam ni več dovoljeno, da bi bili topli. Ni nam več dovoljeno, da bi se poljubljali ali objemali. Ali pa fantazirali. Lahko te zaprejo samo zato, ker imaš tople misli.

(M. Sherman, Rožnati trikotnik)

1935 Ministrstvo za pravosodje izvede revizijo paragrafa 175. Po reviziji člena je kazniv tudi objem med moškima. 1936 sodišča razsodijo, da ni treba, da bi bilo »kaznivo spolno dejanje« storjeno; zadostuje zgolj namen. Razsodba je mišljena za odnose med judi in nejudinjami, a se nanaša tudi na primere »homoseksualne razuzdanosti«. V bližini Berlina se odpre koncentracijsko taborišče Sachenhausen. Moški, aretirani na osnovi revidiranega paragrafa 175, so poslani vanj in v podobna ustanovljena taborišča. Himmler ukaže, da mora biti vsak esesovec, ujet pri homoseksualnem dejanju, poslan v koncentracijsko taborišče in nato ustreljen, medtem ko »poskuša zbežati«. Romi, Sinti in Jehove priče so aretirani in poslani v koncentracijska taborišča. 1937 je predstavljen skrivni predpis o preventivni zakonodaji, po katerem je mogoče brez obrazložitve zapreti ljudi, osumljene, da so »sovražniki države«. Treba je le opredeliti, da so »naravnani proti skupnosti«. Enak pravni koncept, ki so ga prej uveljavljali pri judih in homoseksualcih, je zdaj mogoče uveljaviti pri vsakem Nemcu (Plant, 140‒141)

Če si homoseksualec, nosiš rožnat trikotnik. Če si žid, rumeno zvezdo. Če si politik, rdeč trikotnik. Če si kriminalec, zelen trikotnik. Rožnat trikotnik je na dnu.

(M. Sherman, Rožnati trikotnik)

V letih 1933‒44 je bilo zaradi homoseksualnosti obsojenih od petdeset tisoč do triinšestdeset tisoč moških, od tega skoraj štiri tisoč mladoletnih. Koliko so jih zaprli v taborišča, ostaja negotovo, morda za vselej neznano. Ocenimo lahko, da je bilo od l.1933 v raznih ustanovah ob vsakem času zaprtih nekaj sto homoseksualcev. Pozneje se je to število povzpelo na okoli tisoč. Vsega skupaj je za bodečo žico izginilo pet tisoč do petnajst tisoč homoseksualcev (Plant, 98).

Ljubim te. (Molk.) Kaj je v tem slabega? (Molk.) Kaj je v tem slabega?

                                                                           (M. Sherman,Rožnati trikotnik)

Rožnati trikotnik (izvirno delo nosi naslov Bent) ameriškega dramatika in scenarista Martina Geralda Shermana je eno najpomembnejših dramskih del LGBT kanona. Sherman ga je pisal v času, ko svet o nacističnem preganjanju homoseksualcev ni vedel skoraj ničesar.

»O tej temi ni bilo študij, o tej temi se ni govorilo. V časopisu Christopher Street je bil objavljen odlomek iz knjige Rožnati trikotnik Richarda Planta, kajti avtor za knjigo ni mogel najti založnika. Po vojni so zavezniki izničili vse nacistične zakone, stare nemške zakone pa so pustili. V veljavi je tako ostal tudi zloglasni paragraf 175, ki je prepovedoval homoseksualnost. Vsi, ki so bili internirani zaradi homoseksualnosti in so preživeli, po vojni niso mogli povedati, zakaj so bili poslani v taborišča, kajti še vedno je obstajal zakon, ki jih je kriminaliziral. In četudi bi povedali, to najverjetneje ne bi bilo objavljeno. Tako je večina gejev, žrtev nacističnega pogroma, umrla, ne da bi izpovedala svojo izkušnjo.«

(Martin Sherman za spletni portal Theatermania)

Ko se novembra 1945 začnejo nürnberški procesi, v njih vprašanjao nacističnem preganjanju homoseksualcev ne načnejo. Vzhodna Nemčija nacistično verzijo paragrafa iz leta 1935 zamenja z verzijo iz 1871, paragraf pa je odpravljen šele leta 1968.

Od leta 1950 do 1960 je na osnovi nacistične verzije paragrafa 175 v Zahodni Nemčiji obsojenih na tisoče homoseksualcev. Prva revizija paragrafa sega v leto 1969, nadaljnje revizije se zgodijo v letu 1973. Leta 1984 v koncentracijskem taborišču Mauthausen homoseksualnim internirancem postavijo prvo spominsko znamenje. Naslednje leto, ob 40.obletnici konca druge svetovne vojne, predsednik Zahodne Nemčije Richard von Weizsäcker prvič javno prizna zločine proti homoseksualcem. V Dachau in Neuengamme postavijo spomenike, ki pričajo o trpljenju homoseksualcev. Leta 1987 v Amsterdamu postavijo spomenik, ki priča o nacističnem pregonu homoseksualcev. Šele leta 1994 sledi popolna odprava vseh, s homoseksualnostjo povezanih členov v nemški zakonodaji.

Rožnati trikotnik je bil premierno uprizorjen leta 1979. Čeprav je bil pisan z mislijo na uprizoritev na neodvisni sceni, v produkciji londonske organizacije Gay Sweat shop, ki si je v osemdesetihletih prejšnjega stoletja prizadevala za vzpostavitev takrat neobstoječega gejevskega gledališča, je Shermanu prinesel svetovno slavo. Po premieri v gledališču Royal Court v Londonu so sledile uprizoritve na West Enduin Broadwayu. Shermanov Rožnati trikotnik je billeta 1980 nominiran za prestižno nagrado tony za gledališke dosežke v Ameriki Award for Best Play, istega leta je prejel nagrado Združenja dramatikov Amerike Hull-Warriner Award. Leta 1997 je bil po dramski predlogi posnet tudi istoimenski film. In ne nazadnje, izjemen Shermanov uspeh je, da je Rožnati trikotnik vzbudil zanimanje raziskovalcev in v širši javnosti prvič načel temo nacističnega preganjanja homoseksualcev.