Leea Klemola (1965) je ena najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Svojo kariero je začela kot igralka in za svoje delo prejela več nagrad, med drugim dvakrat nagrado jussi, najvišje finsko priznanje za igro, za filma Neitoperho in Kerron sinulle kaiken. Njene zgodnje igre Nore ženske, Seksualnost in Dnevnik Anne Krank zaznamujeta provokativen stil in namerna odsotnost dobrega okusa. Glavne teme njenega opusa so sram, telo, seksualnost ter ljubezen in družba. V Helsinkih je ustanovila gledališče Aurinko (Sonce), v katerem je bila krstno uprizorjena večina njenih besedil. Besedilo Kokkola (2004) je prvo besedilo njenega Arktičnega cikla, kasnejše dele je napisala skupaj z bratom Klausom. Kokkola bo prvo njeno besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji.

S slovensko praizvedbo arktične tragikomedije Kokkola se prvič predstavljate slovenski gledališki publiki. Veljate za eno najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Kakšno gledališče vas zanima?

Mogoče lažje odgovorim, kakšno gledališče me ne zanima. Ne zanimajo me popolna telesa, ki čudovito pojejo. Ne zanimajo me vizualni presežki. Ne zanimajo me zagotovljene uvrstitve na festivale. Ne zanimajo me »dobro narejene igre«. Zanimajo me pravi ljudje na odru. Pa s tem ne mislim tega, da ne bi igrali.

Večkrat ste poudarili, da pri svojem delu ne sledite nobeni metodi ali se ji vsaj poskušate izogniti. Pa me vseeno zanima, kaj vas v gledališču najbolj intrigira. Kaj je osrednji element vašega gledališkega jezika?

Zame je gledališče kraj, kjer se lahko preneha z laganjem in se začne končno govoriti resnico. Gledališče je kraj onstran politike in morale. Gledališče je kraj, kjer je mogoče ljubiti tisto, česar v civilu ne bi mogli.

Kakšno moč ima po vašem mnenju gledališče in kakšen prostor izražanja daje vam?

Moč gledališča je v povezovanju živih. V tem, da so na odru in v dvorani smrtniki, ki so v tistem trenutku skupaj. Zavedanje, da ima življenje začetek, sredino in konec in da smo zdaj tukaj skupaj, povezuje gledalce in igralce.

Svojo kariero ste začeli kot igralka. Kako vam igralska izkušnja pomaga pri pisanju in režiji? Kako poteka vaše delo z igralci?

Poskušam napisati vloge, ki bi jih hotela sama igrati. Za igralca ni nič bolj mučno kot to, da mora reševati slabo dramaturgijo, uporabljati neživljenjski jezik ali igrati papirnate like.

Besedilo Kokkola (2004) je prvo besedilo vašega Arktičnega cikla, kasnejše dele ste napisali skupaj z bratom Klausom. Kokkola bo prvo vaše besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji. Nam lahko poveste kaj več o nastanku Kokkole? Od kod ideja za tragikomedijo, postavljeno v majhno finsko mesto?

Doma sem iz Kokkole, majhna skupnost je zame idealna skupnost. Skupnost mora biti tako velika, da imajo dejanja vsakega človeka posledice za druge ljudi. Zame je idealna skupnost tista, v kateri je treba shajati tudi z ljudmi, ki jih ne prenašaš. Z delom Kokkola je povezanih več pomembnih tem, ena od njih je moja ljubezen do mraza, ledu in snega. V igri raziskujem to ljubezen, pa tudi vpliv geografije na mentaliteto. Sprva sem nameravala dogajanje postaviti na Grenlandijo, v Nuuk, ampak izšlo se je tako, da se dogaja v Kokkoli. Igra je fizično umeščena v Kokkolo, psihično pa na Grenlandijo.

Kokkola je mesto na robu Finske, ob morju. V slovenskem merilu Kokkola s skoraj 50.000 prebivalci sploh ni majhno mesto. Res pa je, da je zanj značilno maloštevilno prebivalstvo, specifično narečje in hude zime. Gre za majhno in izolirano skupnost, ki v mnogih ozirih spominja na obrobne slovenske vasi in mesta. Kakšne so še posebnosti ljudi v Kokkoli? Kakšno je življenje v Kokkoli?

Kokkola je bila raj. Nisem se hotela preseliti iz Kokkole in se tudi ne bi, če ne bi šla na Akademijo za gledališče v Helsinke. Kokkola ni bila rasistična, ni bila homofobna in tudi zelo močne ženske je to okolje preneslo. Igra Kokkola je izkaz ljubezni do tega mesta, čeprav je to mogoče težko razumeti.

Zakaj ste se odločili za uporabo kokkolskega narečja in kaj prinaša uporaba narečja? V slovenskem gledališču se za uporabo narečja ustvarjalci pogosteje odločajo v komediji za dosego komičnega učinka in ne toliko zaradi avtentičnosti likov in dogajanja.

Na Finskem uporaba narečja v gledališču ni nič neobičajnega. Če je finsko dramsko besedilo napisano v knjižnem jeziku, to pomeni, da je scenarist zelo nenadarjen. Knjižni jezik ni živ jezik. Pogosto se v finskih dramskih besedilih uporablja nekakšen splošen pogovoren jezik. Na Finskem je veliko narečij, med katerimi ni vzpostavljene hierarhije. To drugod pogosto težko razumejo. Finska je sestavljena iz več plemen, vsako od njih ima svoje narečje, in ta narečja so si enakovredna.

Kakšne so značilnosti in posebnosti kokkolskega narečja?

Kokkolsko narečje ni preveč izrazito. Zaznamovano je predvsem z odnosom govorca in besednim redom. Značilnosti narečja so na primer želja, da se nekaj pove čim bolj bahavo in spretno, pa jezikovne igre. V kokkolskem narečju je mogoče prepoznati zavedanje načina uporabe jezika, najbolj cenjena lastnost pa je jezikovna nadarjenost. Poleg tega se veliko uporablja kletvice, toda treba se je zavedati, da pri tem niti slučajno ne gre vedno za izraz agresije. Kletvice delujejo kot neke vrste ločila, kot vejice in pike, pomagajo določiti ton. V finščini obstaja zelo širok nabor kletvic, ki so res fantastične.

V svojih dramskih besedilih pogosto kot dramske like vključujete živali. V Kokkoli so to tjulenj, v katerega se spremeni ena od protagonistk, in lisice. Zakaj vas zanima vključevanje živali v vaše dramsko pisanje?

Na začetku me je zanimala etologija – obnašanje živali. In še vedno me. To je najbrž glavni razlog.

Kako se kot režiserka spopadate z izzivom, ko se na odru pojavijo živali?

Različno. Kokkola je bila prva predstava, v kateri se pojavi žival, in sicer tjulenj. Pa še tu je šlo v resnici za Marjo-Terttu, oblečeno v tjulnja. Kasneje so se pojavile številne druge živali. Človek pravzaprav ne more povedati ničesar o živalih na odru. To bi lahko naredile edino živali same, torej bo treba počakati na živalsko gledališče. Živali v človeškem gledališču pa konec koncev vedno govorijo o ljudeh, o njihovem pogledu na živali. Če postaviš na oder živali, se moraš odločiti, kako se jih bo dojemalo. V predstavi Novi Karleby sem imela lisaste hijene, predstavljale so različne družbene sisteme. Lisaste hijene imajo matriarhalno diktaturo. Sicer pa so bile kot ljudje.

Kako pomembna je narava ali vpliv narave na ljudi v vaših dramah?

Prepričana sem, da sta narava in ustvarjalnost ista stvar. Resnično verjamem, da je narava tista ustvarjalna sila v nas. Če bo narava uničena, bo to pomenilo tudi konec ustvarjalnosti.

V ospredje svojega dramskega pisanja postavljate tudi odnos med moškim in žensko. Kakšni odnosi vas najbolj zanimajo?

Odvisno. Človek ni vse življenje enak. Toda pogosto je v mojih besedilih tako, da so ženske nepredvidljive in nore, zasledujejo svoje strasti, medtem ko moški skrbijo za druge.

V Kokkoli je dogajanje postavljeno na številna prizorišča, od notranjosti avtobusa do bara in različnih eksterierjev. To gotovo predstavlja izziv režiserju in scenografu, kakšen dogajalni prostor ustvariti na odru, da bi v njem lahko zaživel vaš svet. Kako ste se s tem spopadli v svoji uprizoritvi Kokkole?

V predstavi je bil na odru pravi avtobus, ki so mu odstranili dovolj teže, da je statično oder to zdržal. Bar je bil postavljen tako, da se ga je dalo enostavno premikati. Tla so bila bela, in ko bara ni bilo na odru, je nastal ledenik. Avtobus smo omehčali z osvetlitvijo. Erkki Saarainen je vrsto let sodeloval z mano kot scenograf.

Za Slovence je Finska stereotipno dežela Božička, severnih jelenov, severnega sija, večne teme, debele snežne odeje, jezer, gozdov, belih noči in savne, država z dobro socialno varnostjo, dolgo tradicijo enakopravnosti in razvito demokracijo, po drugi strani pa dežela z visoko stopnjo alkoholizma in samomorov. Vse to je čuden preplet. So naše predstave popolnoma napačne? Kako vi doživljate svojo domovino?

Hmmm. Finsko vidim kot del Arktike. Mislim, da so naš sorodni narod v resnici Grenlandci. Na Grenlandiji sem preživela veliko časa in tamkajšnji ljudje so res podobni Fincem. Tudi po statistikah, povezanih z nasiljem in alkoholizmom. Severna lega Finske je zelo vplivala na razvito enakopravnost; nekje globoko v nas je jasno zavedanje, da potrebujemo oba spola, če hočemo preživeti. Rada imam finske moške, ker jim ni težko na primer starke videti kot lepe. Finski igralci si lahko na odru želijo tudi kravo. Zunanji videz ni vse. To je zdravo in lepo. Pa tudi ženske si lahko na odru vzamejo toliko prostora, kot hočejo. Ni se jim treba pomanjšati. Ego finskih moških prenese močne ženske. Lik Marje-Terttu je napisan za dobrih šestdeset let starega moškega. Ni napisan za žensko. Igralec mora igrati Marjo-Terttu čisto resno, kot bi igral svojo notranjo žensko. Tu ne gre za nikakršen drag. V nasprotnem primeru bi nasilni prizor med Sakujem in Marjo-Terttu postal mučen. Marja-Terttu v tem prizoru nikakor ne sme izpasti kot žrtev. To mi je zelo pomembno.

S čim se trenutno ukvarjate?

Pišem dramsko besedilo. Delovni naslov je Ptičarjevo trpljenje. Pišem ga skupaj z bratom, Klausom Klemolo.

Intervju je iz finščine prevedla Julija Potrč Šavli.

Povezava: PDF gledališkega lista