Maja Šorli je svetovalna delavka, pedagoginja, dramatičarka in dramaturginja. Diplomirala je iz psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti in doktorirala iz dramaturgije na AGRFT-ju. Za svoj dramski prvenec Tega okusa še niste poskusili je prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo 2021.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani si diplomirala iz psihologije (2003) in nadaljevala s študijem dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kako te je pot peljala od psihologije v gledališče? Kako to združuješ?
Že v srednji šoli sem navdušeno hodila v gledališče, imela sem abonma v Prešernovem gledališču Kranj in v ljubljanski Drami. Želela sem študirati dramaturgijo, vendar sem se bala oznake »umetniška akademija«. V tistem času sem delala tudi avtogeni trening s psihologom, ki mi je pomagal pri tekmovalnem šahu, zato sem domnevala, da delo psihologa poznam. Izbor študija psihologije se je tako zdel bolj običajen, bolj varen. Kasneje pa me je spet prevzelo gledališko delo, natančneje sodobni ples – na psihologiji sem se srečala z Majo Delak in začela obiskovati njen Plesni laboratorij. Posebna finančna situacija mi je omogočila, da sem si lahko privoščila še en študij po psihologiji, in takrat sem imela dovolj poguma za umetniški študij. Danes oboje združujem v študiju za psihodramsko psihoterapevtko, hkrati pa sem zaposlena na šoli, kjer poučujem zgodovino in teorijo gledališča ter delam kot psihologinja v svetovalni službi.
Tega okusa še niste poskusili je tvoje prvo celovečerno besedilo. Od kod ideja za besedilo?
Z gledališkim pisanjem sem se ukvarjala v času študija dramaturgije in kasneje, od začetka sem bila članica skupine PreGlej, ki je razvijala sodobne pisave. Žal pa nikoli nisem zbrala dovolj časa, da bi razvila daljše besedilo, s katerim bi bila zadovoljna. Potem sem na neki mednarodni psihodramski delavnici spremljala zgodbo, ki si je psihološko nisem znala pojasniti, hkrati pa se mi je zdelo, da bi jo rada raziskala tako, da napišem dramsko besedilo o tem. Tako nekako je nastal prvi prizor.
Si tekst napisala v enem nonšalantnem zamahu ali je proces pisanja trajal dalj časa?
Proces je trajal dolgo, približno štiri leta. Enostavno sem si težko vzela čas za pisanje ob vsem ostalem delu, zato sem prva tri leta pisala po en zamah za en del zgodbe, jeseni 2020 pa sem vse skupaj zaključila.
V besedilu je izpostavljenih več tem. Osrednja je gotovo tema privatizacija javnega šolstva. Ali je na izbor te teme vplivalo dejstvo, da si bila med letoma 2007 in 2011 zaposlena kot mlada raziskovalka na AGRFT-ju, kjer si tudi poučevala?
Ta tema mi je blizu tudi zato, ker nekaj mojih prijateljev, predvsem prijateljic, dela v tem polju. Čeravno uspešne, neprestano krmarijo med ostrimi čermi, da lahko ustvarjajo kvalitetno javno, pa tudi zasebno šolstvo. Na UL AGRFT sem bila zaposlena tudi kasneje vse do leta 2021, kot znanstvena sodelavka, vendar le za majhen delež. Večina osebnih frustracij, vezanih na visoko šolstvo, izhaja iz tega obdobja.
Poleg teme privatizacije javnega šolstva je druga pomembna tema, ki se je dotikaš v drami, tema spolnega nadlegovanja. Zakaj si se odločila preplesti te dve temi?
Tema spolnega nadlegovanja je v besedilo prišla kasneje, a se bojim, da bo aktualna še dlje časa kot ločnica med javnim in zasebnim šolstvom. Obe vsebini sta izjemno pomembni in za oboje se je treba boriti – za kakovostno javno dostopno šolstvo in za svet brez nadlegovanja. Morda temi na prvi pogled nista presečni, ampak vprašanja moči, privilegijev, priložnosti so inherentna obema.
Kakšno besedilo si si želela napisati s Tega okusa še niste poskusili?
Želela sem napisati besedilo, v katerem ne bo hujših kriminalnih dejanj, umorov, drugih patologij ali anomalij, a bi bilo vseeno psihološko zanimivo in napeto. Na neki način sem hotela tekst, v katerem bi igralke, igralci lahko uživali, se z njim igrali na način, kako biti živi in pristni v medosebnih odnosih teh likov. Poleg tega sem želela, da bi bila v zgodbi jasno razvidna LGBTIQ+ tematika. Med svoje najpomembnejše znanstvene dosežke štejem razpravo »O lezbičnem gledališču v Sloveniji«, ki sem jo objavila leta 2017 v reviji Amfiteater. Če bo kdo nadaljeval raziskovanje tega polja, bo – upam, lahko vključil tudi predstavo, ki nastaja po mojem besedilu.
Za dramo Tega okusa še niste poskusili si na 51. Tednu slovenske drame prejela nagrado Slavka Gruma. Nagrada je seveda potrditev, v kolikšni meri je tudi breme za avtorja?
Priznati moram, da sem bremena čutila bolj malo. Na dan, ko sem izvedela za nagrado, sem se zaposlila na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana in v trenutku sem bila zasuta z novim delom, tako da sem v pogovorih o svojem delu, ki so sledili nagradi, predvsem uživala.
Kakšni izzivi te čakajo v prihodnosti?
Rada bi še več pisala. Od tega, da sem že v začetku sanjala, da bi Tega okusa še niste poskusili priredila še za kak drug medij (TV-nadaljevanko ali film), do tega, da imam ideje za besedila, ki bi obravnavala predvsem stiske mladostnic, mladostnikov, s katerimi se dnevno srečujem. Vendar trenutno težko najdem čas in koncentracijo za pisanje, prezaposlena sem s pedagoškimi in svetovalnimi obveznostmi, poleg tega pa delam še 5. letnik psihodramske edukacije: upam, da v par letih lahko pristopim k izpitu za psihodramsko psihoterapevtko. Ne glede na vse skupaj se moram lotiti pisanja zgodb, saj je čas ustvarjanja oziroma stika z umetnostjo nekaj primarnega in nujnega za (moje) duševno zdravje.
Spraševala je Tatjana Doma.
Povezava: PDF gledališkega lista