Slovenska gledališka produkcija je zelo kakovostna, a v svetu še zmerom malo prepoznavna, zato je nujno, da Borštnikovo srečanje postane najrelevantnejši promotor slovenskega gledališča navzven, hkrati pa da se kot festival tudi internacionalizira, pravi Alja Predan, nova umetniška direktorica tega vseslovenskega gledališkega festivala.
Česa ste se najprej lotili ob zasedbi položaja septembra 2009?
Najprej sem se lotila tistega, česar se ne vidi. To je urejanja pravnega statusa festivala. Že ob nastopu dela so mi naložili nalogo, naj razmislim o njegovi profesionalizaciji. Ugotovitev, da tako prestižen festival v bistvu doslej sploh ni bil pravno zasidran, se mi je zdela neverjetna. Možnosti za ureditev tega perečega vprašanja sta bili po mojem samo dve. Bodisi osamosvojiti festival in ga formirati kot neodvisen javni zavod ali ga na specifičen način tudi de iure pripojiti k SNG Maribor, kar je de facto vsa ta leta že bil. Slednje se je v danem trenutku pokazala kot realnejša in izvedljivejša možnost in tako je festival postal v tem letu nekoliko različna, a vendarle ena od samostojnih organizacijskih enot SNG Maribor. To pomeni, da odslej ne bo več grdi raček, temveč organizacijska, tehnična in kadrovska obveza in hkrati paradni konj ne le te institucije, marveč slovenskega gledališča sploh. Imel bo strateško urejeno sofinanciranje v paritetnem deležu s strani države in občine, poslovno vodstvo ter avtonomno in neodvisno umetniško vodenje. Seveda pa vse to ne bi bilo mogoče, če ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor ne bi tako fleksibilno in naklonjeno sodelovala pri tej formalni preobrazbi festivala.
Je organizacija festivala zaradi te novosti letos lažja?
Da, a ker je bil proces statusnega preoblikovanja kljub temu dolg in zapleten, ga nismo mogli še v celoti udejanjiti. Država je letos za 100 odstotkov povečala sredstva, občina pa je tudi obljubila, da bo svoj delež izenačila z državnim. To je letos rešilo festival, saj so sponzorji spričo trenutnih razmer precej zmanjšali svoj prispevek v festival.
Kakšnih novosti si lahko še obetamo?
V desetih dneh, v katerih se bo zvrstilo skoraj 70 različnih dogodkov, pripravljamo veliko vsebinskih novosti. Kot sem rekla že lansko leto, Borštnikovo srečanje, ki predstavlja prerez najboljše slovenske produkcije, moramo odpreti tuji strokovni javnosti, hkrati pa nacionalnemu delu pripojiti tudi mednarodno selekcijo in profilirati programske sklope netekmovalnega programa. Festival namreč ni samo izbor tekmovalnih predstav, ampak ga tvori in tudi oblikuje tudi vse tisto, kar sodi zraven: od različnih programskih sklopov do strokovnih konferenc in simpozijev, pogovorov, razstav, druženja itd. To daje sok, meso in življenje festivalu in vzpodbuja občinstvo k dejavnejšemu sodelovanju.
Kako nameravate festival odpreti tujini?
Pripravila sem slovenski showcase, na katerega sem povabila umetniške direktorje, selektorje in programerje tujih festivalov, pa tudi kritike iz tujine. Obsega deset predstav, ki se v določeni meri prekrivajo s tekmovalnim oziroma spremljevalnim programom po izboru Gregorja Butale, nekaj predstav pa sem dodala še sama. Kriteriji za showcase so namreč nekoliko drugačni, saj je treba upoštevati drugačnost, inventivnost pa tudi mobilnost predstave, predvsem pa tisto, po čemer je slovensko gledališče posebno in česar drugod po Evropi ne vidimo.
Ste imeli težave pri izbiri teh predstav?
Nikakor. Mislim, da je slovenska produkcija zelo dobra. Mogoče je nekoliko preobsežna, a vendarle zelo kvalitetna. Ravnokar sem se vrnila z bienalnega showcasea v Plznu in Pragi, a moram reči, da njihova dvoletna bera po kakovosti absolutno ne dosega naše vsakoletne.
Kaj še lahko pričakujemo od mednarodnega dela festivala?
Predvsem izbor mednarodnih predstav, ki sem ga poimenovala Mostovi, saj most dejansko in na simbolni ravni premaguje oddaljenost, spaja različnost. V tem sklopu bo letos pet bolj ali manj nekonvencionalnih predstav, ki sodijo v sklop gledališkega iskateljstva, ki sicer ni v veliki meri prisotno na Borštniku. Omeniti pa moram še dva pomembna mednarodna dogodka: simpozij Dramaturgija med vizijo in realnostjo, ki ga pripravljamo skupaj s Slovenskim centrom ITI, ter dvodnevno mednarodno konferenco o kritiki z naslovom Interkritika, ki jo prav na pobudo festivala organiziramo skupaj z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (DGKTS) ter Mednarodno zvezo gledaliških kritikov (AICT/IATC).
Se vam zdi, da je treba festival bolj približati širši javnosti? Je bil doslej preveč omejen na elito?
Festival mora biti tak, da lahko na njem vsak najde kaj zase. Na elitnost ne pristajam in mislim, da je prav festival institucija, ki elitnost spodbija. Razumem ga v izvornem smislu, torej v našem primeru kot slovesno in radostno praznovanje gledališke umetnosti. Zato sem ga razselila po mestu na različna prizorišča. Maribor je namreč mesto, ki tako po številu prebivalcev kot po velikosti sodi med najustreznejša za to, da se popularizira tudi skozi festival. Avignon je precej manjši od Maribora, pa ga prav po zaslugi festivala pozna ves svet.
Menite, da število ljudi, ki pridejo v gledališče, upada?
Mogoče v nekaterih primerih da, a na splošno mislim, da še ne. Dolga leta sem delala v gledališču in vem, kako zelo težko je pridobiti publiko in obenem ohranjati določen repertoarni nivo. Publiko izgubiš kaj hitro, zato je njeno negovanje, spoštovanje in nagovarjanje bistvenega pomena. Letos smo prvič uvedli Borštnikov abonma, prizadevali pa si bomo tudi, da bi bilo čim več vstopnic na voljo za prodajo, saj se je doslej marsikdaj zgodilo, da so bile vstopnice oddane, interesenti za nakup praznih rok, sedeži v dvorani pa prazni.
Na kateri del občinstva še posebej ciljate?
Na mlade. Za ves čas festivala smo povabili študente in profesorje Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in kar osem njihovih produkcij bomo odigrali na Štuku in v Kibli. Na različne načine pa bodo na festivalu dejavni tudi študentje mariborske filozofske fakultete. S tem, ko bo festival razpršen po različnih lokacijah v mestu, upam, da bo Maribor lahko s polnimi pljuči srkal ta festival in da bodo na prireditve zašli tudi tisti, ki jih doslej ni bilo.
Kako naj torej izgleda Borštnikovo srečanje, kot ste si ga vi zamislili?
Želim si, da bi Borštnikovo srečanje postalo najrelevantnejši promotor slovenskega gledališča navzven. Brez konstantne prisotnosti na evropskem gledališkem zemljevidu, brez vključenosti v mreže danes ne gre več. Slovensko gledališče je odlično, a po svetu še zmerom premalo prepoznavno. Posamezni sporadični stiki seveda obstajajo, a kakega načrtnega zastavka celostne promocije doslej nismo zasledili. Vse druge države, tudi tiste iz prejšnje skupne države, so se organizirale in promovirale pred nami in so v bistvu prepoznavnejše od nas. Hkrati se mi zdi pomembno, da festival omogoči tudi vsakoletno konfrontacijo s tujo produkcijo. Slovenska publika namreč sploh ni vajena gledati mednarodnih predstav. Že ko sem delala v Cankarjevem domu, smo se soočali s to težavo. Ne glede na to, kako eminentne predstave smo vabili, kaj več od rednih vsakokratnih gledalcev nismo mogli pritegniti. Kot rečeno, občinstvo je treba redno navajati tudi na mednarodne uprizoritvene dogodke, kar je seveda dolgotrajen proces.
Ste tudi vi mnenja, da Maribor potrebuje novo gledališče, kot si ga je zamislil režiser Tomaž Pandur v načrtovanem centru uprizoritvenih umetnosti?
Kar zadeva uprizoritvene prostore, je vsaka tovrstna ideja dobrodošla. Seveda s pogojem, da bodo po svečanem odprtju leta 2012 zagotovljeni pogoji in sredstva za vzdrževanje in program, sicer se stvar lahko spremeni v Potemkinovo vas. Ob tem bi si seveda vsi želeli, da bi tudi nekatere častitljive stare institucije vendarle že dobile bodisi nujna vzdrževalna sredstva, nekatera pa tudi zagon za celostno prenovo.
Menite, da Maribor ima dovolj publike za takšno investicijo?
Mogoče svoj prostor mislimo preozko. Maribor leži na ugodni poziciji in o publiki kaže razmišljati vsaj v radiju Ljubljana-Zagreb-Reka-Gradec-Dunaj. Če človek razmišlja širše in drzneje in če ima ambiciozne umetniške načrte, se vprašanja publike ne more prestrašiti. Seveda pa se še tako dober umetniški program težko pokriva sam, zato bo zanj nujno potrebno, kot sem že rekla, dolgoročno finančno poroštvo.
Pandurjevih načrtov torej ne razumete kot konkurenco?
Konkurence se ne bojim. Kvečjemu bi si želela dialoga in sodelovanja in upam, da bo do tega kmalu prišlo. Kot smo povedali v skupni izjavi SNG Maribor, podpiramo vse investicije v kulturo, menimo pa, da ustanovitelji ob načrtovanju novih objektov ne bi smeli zanemariti vlaganja v program ter vzdrževanja in posodabljanja že obstoječih kulturnih ustanov.
Kakšni so sicer vaši načrti za projekt Evropske prestolnice kulture (EPK)?
O EPK za zdaj še ne vem ničesar. Osebno ta institut razumem kot sinergijo vseh dejavnikov v neki urbani aglomeraciji, v sodelovanju, v dialogu, v skupnih idejah. Če pa bomo vsak zase, tako po slovensko, obdelovali svoj vrtiček, bo tudi izkupiček parcialen in skromen. Pričakujem, da se bomo, ko se bodo končno formirale strukture, usedli in se začeli pogovarjati o programih. Najlažje je narediti megalomanski program za veliko denarja, a to se mi zdi neinventivno in kratke sape. Če me sprašujete, kaj so moji načrti za EPK, vam odgovarjam, da tega projekta ne razumem zasebno, temveč kot evropski kulturno-politični projekt, ki vsakokrat pokaže in dokaže, koliko sta izbrano mesto ali sredina inventivna, kreativna, povezana, podjetna in dolgoročno uspešna.
(Pogovarjala se je Andreja Seršen Dobaj)