Gledališče Glej, 8. 10. 2009

Intervju - Damir Avdić

Poznamo ga po silovitih nastopih, hardcore punkerskih zažigih ter bolečem, iskrenem in povsem neposrednem, brezkompromisnem besedilu kakršne koli pisane besede. Damir Avdić alias Diplomatz alias Bosanski psiho je vzdevke prejemal po svojih pesmih in prvih nastopih v Sloveniji. Njegovi koncerti so performativno izjemno močni, prepričljivi. Zato ne preseneča, da so si ob njih že mnogi zastavili vprašanje o meji med »koncertnostjo« in teatralnostjo.

Na Sajeti 2008 si občinstvo presenetil s performansom, zgodbo o Muharemu. Kdaj in kako se ti je porodila ideja za ta »gledališki nastop«?

Do ideje je prišlo bolj kot ne po naključju, kot nek »štos« v pogovoru z organizatorji. Na Sajeti namreč poleg koncertnega programa vsako leto pripravijo tudi delavnice in predlagali so mi, da bi prevzel vodenje ene izmed teh delavnic. Ideja je bila, da bi na delavnici ustvarili neko igro. Ko so me organizatorji ponovno poklicali in me spomnili na ta pogovor, sem odklonil. Predlagal sem, ponovno v hecu, da lahko izvedem predstavo/performans. Prijeli so me za besedo in pristal sem. In tako sem 2008. prišel na Sajeto, ne da bi vedel, kaj bom dejansko predstavil … Tako je nastal performans, ki si ga lahko še danes ogledate na YouTubu, performans o Muharemu.

To je bil tudi povod za predstavo?
Ja, ideja se je rodila nekje med nastajanjem tega performansa. Na Sajeti je bil z mano prijatelj Gregor Bulc. O zgodbi sva se pogovarjala dan pred mojim nastopom in nato pogovor nadaljevala. Gregor je bil z mano tudi v Tuzli, kjer sem mu rekel, da bi delal predstavo. In on je rekel, da bi se moral o tem pogovoriti z njegovim bratom, Maretom Bulcem, režiserjem. Pokazal sem mu posnetek in Mare je takoj zagrabil idejo. In tako sva nadaljevala in začela skupaj ustvarjati.

Zdi se, da je govor o ločnici med koncertnim in performativnim, glasbenim in gledališkim v zadnjem letu postal ponovno predmet razprave, saj smo priča številnim predstavam, kjer se preplet medijev dogaja v prestopu meje med žanroma na nekoliko drugačen, bolj neposreden način. Kako bi razliko med obema opredelil ti?
Razlika je samo v igranju. Na koncertu igram kitaro, pojem, na odru nastopam. Sicer pa razlike ni. Roman, ki ga pišem, glasbo, ki jo preigravam, in sedaj ta nastop, vse to je zame ista zgodba. Lahko bi rekel, da je ena in ista stvar, ki jo predstavljam v drugačnih medijih. Razlika je samo v formatu, osebno pa razlike v bistvu ne vidim; priprave potekajo na enak način … V bistvu včasih sploh ne vem, kaj je nastalo prej, pesem ali zgodba, nastop ali besedilo. Na primer: v predstavi, ki bo premierno uprizorjena v Gleju, nastopim tudi s pesmijo Brate. In prav v zvezi z njo se ne morem spomniti, ali sem jo najprej spisal kot zgodbo ali kot pesem. Vse se prepleta.

In za Glej kot producenta si se odločil na podlagi paralel, ki jih vidiš med seboj in tem, kar delaš? Ali si v Gledališču Glej prepoznal nek odprt prostor, prostor, ki je naklonjen drugačnim, eksperimentalnim stvarem?
Glej je odprt za drugačnost, za novosti, eksperimente, kaj vem … Konkretno pa me je z Gledališčem Glej povezal Mare. On je predstavil idejo in sprejeli so jo. Glej resnično ustvarja nekaj dobrega, saj podpira »netipične gledališke predstave«, odprt je za nove stvari.

Spletne navedbe kažejo, da je bil performans na Sajeti podnaslovljen »Bosanski psiho«, vendar je njegov naslov Zgodba o Muharemu. Od kod razlika v poimenovanjih?

»Bosanski psiho« je vzdevek, ki so mi ga pred leti dali Tolminci na Sajeti. Izhaja pa iz prve pesmi na mojem prvem albumu. Naslov performansa pa je Muharem, torej ime junaka zgodbe, ki jo »pripovedujem«.

Ime mi je padlo v oči, zato sem na spletu iskala pojasnilo o Muharemu. V Wikipediji je zapisano: »Ime Muharem je muslimansko ime, ki prek turškega Muharrem izhaja iz arabskega imena Muharräm. To pomeni “ohranjen; zaščiten; nedotakljiv; ime prvega meseca v islamskem koledarju”. V Sloveniji imajo ime Muharem muslimanski priseljenci s področja bivše Jugoslavije in njihovi potomci.«Ali nam lahko poveš, kdo je v resnici Muharem, ki si mu posvetil zgodbo?
To je ime človeka, ki se mu je vse to, kar pripovedujem, v resnici zgodilo. Sicer z literarno poetskimi dodatki, vendar v splošnem pripovedujem zgodbo o resničnem človeku. Druge zgodbe v romanu Most na krvi so prav tako vezane na resnične zgodbe ljudi, ki sem jih srečal.

V romanu Na krvi ćuprija (Most na krvi) iz leta 2005 v bošnjaškem slengu pripoveduješ zgodbe o vojnem in povojnem času v Bosni med letoma 1992 in 2002. Pri marsikaterem bosanskem pevcu, igralcu in piscu prepoznamo potrebo po označevanju nekega časa/vojne (ta potreba pa deluje že kot znamka). Zgodbe, ki jim prisluhnemo, so pogosto boleče in tragične, imajo priokus ironičnega, distanciranega. Tudi pri tebi opažamo vse te prvine, specifika, ki jo vidim, pa je v ostrini in neposrednosti. Zakaj si se odločil za takšen pristop?
Spontano. Vse, kar delam, se mi zdi naravno, spontano, odkrito. Ne vem, zakaj je potrebno komplicirati, če so stvari lahko enostavne; povedati jih je potrebno naravnost. Z leti se naučiš neposrednosti. To je zame nekaj normalnega. Povedati moraš, kaj misliš. Vem, da obstajajo ljudje, ki hodijo okoli bistva kot mačka okoli vrele kaše, sam pa v tem ne vidim smisla.

Tvoje pisanje je kot poezija polno metaforike, neposrednega opazovanja vojnega in povojnega obdobja, ki ga zlivaš na papir na samosvoj način; iz pripovedovanega zlahka zraste napev in obratno; zato me zanima, kako dojemaš razliko v ritmiki, v pripovednem in v petem?
Hmm, gre za preplet medijev. To še najbolj opredeljuje to, kar počnem.

Pri prebiranju romana Na krvi ćuprija sem se pogosto vračala nazaj, prebirala odstavek za odstavkom, poskušala vstopiti v na pol sanjski, iluzoričen »napev«, ob katerem zlahka obmolknem, ob katerem se nujno močno zamislimo. Kaj je bil povod za nastanek tega dela?
Ni bila ravno odločitev, da napišem roman. Vse se je zgodilo spontano. Na primer: v romanu predstavljena pesem sploh ne izgleda kot pesem. Jaz se samo prepustim.

V enem izmed številnih intervjujev si rekel, da ti postavljaš vprašanja, a ne ponujaš odgovorov, saj si mora te najti vsak sam.
Mislim, da tega nisem rekel jaz, to je rekel eden izmed novinarjev, ki je pisal recenzijo enega mojih nastopov. Jaz se ne sprašujem, meni je vse jasno. Jaz ne postavljam vprašanj v smislu vprašanj, samo ustvarjam stvari, ki so mi blizu, ki jih imam rad, in to počnem, kot čutim in znam. Nobene velike filozofije ni v tem.

Po kakšnem ključu si za predstavo izbiral odlomke iz romana?
Osnova je bila zgodba o moškem, ki je v zaporu pisal pisma. Ko sem jo ponovno prebral, sem želel v romanu najti tiste dele oziroma tiste zgodbe, ki bi bile kompatibilne z njo.
V bistvu bi lahko dodal/izbral še več. Lahko bi predstavil cel roman. Tudi Mare je želel, da bi vključila še kak del, vendar sva se na koncu odločila, da bo predstava zaobjela le nekaj delov romana.

Ali vidiš podobnosti med gledališkim in glasbenim/koncertnim nastopom? Kje in zakaj?
Nastop je drugačen. Če pa se cel predaš, ni razlike; le v formi nastopa je razlika. Osebno je ne vidim, ker delam svobodno v takšni in drugačni obliki.

Kaj pa publika?
Tega ne vem. Nimam ravno izkušenj s tem. Morda razlike so, morda jih ni. Pustim se presenetiti. Vzdušje je drugačno. Na koncertu je bolj sproščeno, v gledališču so vsi zelo pozorni na igro, besedilo.

Zdi se, da že imaš določene gledališke izkušnje. Kje si nastopal in kakšna je bila tvoja vloga?
Pred dvema letoma sem nastopal v eni nemški postavitvi Ödöna von Horvátha. V predstavi sem igral kitaro v živo in tako sem se seznanil s pomenom interakcije med ustvarjalci …

Tokratna realizacijska ekipa je skromna. Predstava temelji na besedilu. Od kod odločitev za nastanek skromnega, minimalističnega komada in ne velike, scensko ter igralsko bogate gledališke predstave? Je to povezano tudi z glasbenim soliranjem, osebno izkušnjo in zaupanjem v samega sebe? Res je, da si k sodelovanju povabil tudi Mareta Bulca. Kakšna je njegova vloga?
Na začetku sem imel scenografijo, eno posteljo. Pa mi je postala tudi ta odveč.
Ko govoriva o glasbi: nisem planiral, da bom nastopal sam. Prej sem igral v skupini, ki pa nato iz določenih razlogov kar nekaj časa ni nastopala. Pisal sem besedila; ko se jih je nabrala določena količina, nisem vedel, kaj bi z njimi. Potem se je ponudila priložnost, da nastopim sam. Nisem se kaj dosti spraševal o tem. Samo šel sem. Vse je bilo spontano.
Kar se tiče predstave, je bila prvotna ideja, da sva dva. Jaz, ki govorim, in ta drugi, ki piše pisma, torej piše to, kar govorim. Vendar je od te ideje minilo že nekaj časa. S prijateljem v Tuzli sem tudi razmišljal, da bi naredila kratek film, posnet v zaporu. Z enim samim kadrom.
Sedaj sem sam. Razlika je, če si prepuščen sam sebi. Več je adrenalina. Na nikogar se ne moreš nasloniti. Sam si. Odgovarja mi, da nosim to odgovornost. Hkrati pa rad delam tudi v skupini. Vendar so znotraj skupine pogosto problemi. Le redki razumejo in odkrito povejo, kdaj ne morejo, kdaj niso razpoloženi …

In Mare? Kakšna je njegova vloga?
Z Maretom si deliva vlogo režiserja. Skupaj sva režirala predstavo. Super se razumeva od vsega začetka. Še razmišljava na enak način.

Si odločitve, kaj iz romana vključiti v monodramo in zakaj, sprejemal samostojno, ali sta jih predebatirala z Maretom? Lahko poveš malo več o »selekciji« in ustvarjanju besedila monodrame?
Skupaj sva delala izbor. Mare je prebral roman, nato sem mu poslal svoj izbor in on ga je potrdil. No, imel je idejo, da bi vključila še kaj, pa sva poskusila. Vse je potekalo izjemno hitro in složno. Ves čas sva bila v konstruktivnem dialogu. Preizkušala sva moje in njegove predloge.

Kako si pri ustvarjanju pomagaš z dosedanjimi izkušnjami? Sklepamo lahko, da bo tudi ta nastop zaznamovan s tvojo koncertno ikono z ostrimi, rezkimi, udarnimi besedili …Kakšno vlogo bo igralo besedilo?
Ponekod je v prvem planu besedilo, ponekod igra. Težko je reči, da predstava temelji na besedilu. Verjamem, da gre za konstruktiven in enakopraven preplet obe

Odločil si se, da boš monodramo izvedel v originalu, torej v bosanskem jeziku. To je značilno tudi za tvoje nastope – nekje si svojo odločitev komentiral z »kdor želi razumeti, bo razumel«. Še vedno vztrajaš pri tem?
Tukaj je potrebno citat nadaljevati: tisti, ki ne želi razumeti, ne bo razumel, tudi če mu narišeš. To pomeni, da je vse stvar interesa.
Besedilo je težavno, saj govorim v slengu. Jezik, ki ga uporabljam, ni knjižni in ni slovnično pravilen. Vendar bo besedilo prevedeno in objavljeno v gledališkem listu, kar pomeni, da ga bo lahko vsak prebral.

Na kakšno reakcijo publike misliš, da boš naletel?
Ne vem. Razmišljamo o tem, kako bi rešili zadevo s publiko. Z Maretom ne bi želela, da bi bila predstava podnaslovljena in bi zaradi tega bila večina oči usmerjena v podnapise na steni. Izkušnje s koncertov: ko sem igral v tujini, so bili koncerti podnaslovljeni. Ljudje so sicer prevode pogledali, vendar so bili osredotočeni name, na moj nastop. Besedilo pride spontano. Koncert ima drugačno formo, ljudje so na koncertu bolj sproščeni.

Na kak način se boš oboževalcem predstavil tokrat? Koliko sebe kot glasbenika si pustil v monodrami? Si lahko sposodim tvoje besede v reportažnem posnetku iz Sajete?

Seveda, lahko.

"Na koncertu igram kitaro, tukaj pa delam sklece. Koncert brez kitare. Pa saj si videla, tudi v predstavi prepevam eno pesem. Brez predstave."


Pogovarjala se je Jasmina Založnik.
Intervju je objavljen v Glejevem listu (urednica Ana Perne).
Gledališče Glej, 8. 10. 2009
Most na krvi
Gledališče Glej, 13. 4. 2011
Obvestilo o festivalu Mali Glej, Maraton!
Gledališče Glej, 24. 11. 2015
Glej, odprti razpis za rezidence 2017 - 9!