Avtorski projekt po motivih romana Mirana Jarca Novo mesto

Miran Jarc v romanu Novo mesto, ki se godi v času prve svetovne vojne, opisuje sebe in svoje umetniške sodobnike: kako preživljajo mladost, se zaljubljajo, pišejo, debatirajo. V istem obdobju na drugem koncu sveta Marcel Duchamp spremeni zgodovino umetnosti z vpeljavo readymada. Sto let kasneje so v predstavi Novo mesto – Readymade združeni različni novomeški in drugi gledališki umetniki. Tako kot v Jarčevem romanu Novo mesto gre v uprizoritvi za dialog med sodobniki; za oplajanje in navzkrižno učenje med umetniki različnih profilov. Vsi udeleženci v procesu so nastopajoči v predstavi, skupaj ujeti v vzkliku: »Če je umetnost, je umetnost za vse!« (Mare Bulc)

Zdi se mi sijajno, da imenujemo novomeško pomlad dogajanje nekega zgodnje jesenskega dne. Skratka, da gre za obrat »naravne« logike. Kaj je zares družilo med seboj skrajno različne udeležence tega dogajanja? /…/ Kljub prevratnemu razpoloženju nekaterih udeležencev ta kot celota nikakor ni učinkovala »avantgardistično«. Vsaj ne, če zadevo merimo z nekimi merili, ki niso ozko lokalna. In bolj kot prelom s tradicijo, je bila poudarjena kontinuiteta; Rihard Jakopič je nastopil kot neke vrste mentor. Razstava je res ziritirala Ivana Tavčarja, drugače pa so jo predstavniki etablirane meščanske kulture sprejeli naklonjeno. /…/ Razstavo mladih novomeških umetnikov si je prišel ogledat tudi ljubljanski knezoškof Jeglič, ki je bil znan po takih akcijah, kot sta bila sežiganje Cankarjevih pesmi in protest zaradi gole Muze na Prešernovem spomeniku v Ljubljani. No, in ko so mladeniči videli, da prihaja Jeglič, so pred njim tekli v razstavišče, da so s stene pravočasno sneli nek ženski akt, da knezoškof ne bi doživel dušnih bolečin. (Miklavž Komelj)

Kaj je sploh življenje? Ali res samo borba za mirno ležišče, za bogato kosilo? Samo to. Samo to. Vojna je dejstvo. Ne moreš preko. Kakor zavest, da je treba nekoč umreti. Umreti boš moral, to je ukaz višje volje. Zato ne misliš na smrt. Pa vojna? Po čigave volje ukazu? Ne razumem ničesar več. Moj bog, o čem zdaj pišejo dnevniki. Vojna poročila in prehrana. Pišejo o pretečenem pomanjkanju moke, krompirja, premoga. Svarijo, opozarjajo. Varčujte do skrajnosti! Preko zime bo zmanjkalo vseh živil. Štedite, štedite. Dan na dan isto. Doma, v šoli in na cesti. Vse drugo smo pozabili. Kmetje so začeli skrivati moko. Bojimo se, da bodo cene živilom tako poskočile, da ne bo več mogoče nakupiti blaga. Mesečne plače že daleč več ne zadoščajo. Čudno je v meni. Občutek imam, da je vsako delo, ki ne donaša neposrednih gmotnih koristi, igračkanje. Zdaj se ne smemo več igrati./…/ Delati samo to, kar je koristno. /…/ Samo golo življenje je važno. Kruh, kruh. Kadar boš žejen, lačen, premražen, se ne boš tešil z literaturo. Čemu tedaj lepe knjige? Čemu neki postavljajo spomenike sanjskim tvorcem? Postavite spomenike mlinarju in žitnemu trgovcu! (Miran Jarc)

Anton Podbevšek je v dolgem obdobju molka zbral skladovnice knjig, v katere je nenehno vstavljal lističe z izpiski in izrezke iz vseh mogočih časopisov. Ko je umrl, je bil antikvariat poln teh knjig, iz katerih so padali lističi. Kakšni lističi bodo padali za nami, kaj bo na njih? »Skupaj pišemo še eno uspešno novomeško zgodbo.« (Andreja Kopač)

Umetnost je ali plagiat ali revolucija. (Marcel Duchamp)