Sinja Ožbolt: S spreminjanjem in tveganjem premeščam pomene plesa (intervju)

Sinja Ožbolt je študirala na šolah in seminarjih modernega/sodobnega plesa v Londonu (London Contemporary Dance School), Ljubljani, Dunaju, Zagrebu, Mariboru, Rovinju in drugod. Je ena od ustanovnih članic Plesnega teatra Ljubljana in Društva za sodobni ples Slovenije. Plesala in koreografirala je v vseh večjih sodobnih plesnih skupinah in gledališčih. Poučuje tudi na Umetniški gimnaziji, smer Sodobni ples.

Skupaj s Ksenijo Hribar in Damirjem Zlatarjem Freyjem ste leta 1984 ustanovili PTL. Sodobni ples je kot "evropska moderna" v Sloveniji že zasadil korenine v 30. letih s Pio in Pinom Mlakarjem ter Meto Vidmar. Po II. svetovni vojni pa je ideja zamrla in ponovno ste jo oživili pravzaprav vi, s Hribarjevo na čelu. Kako se spominjate teh začetkov?

Takrat se je dogajalo ustvarjalno, raziskovalno, novo delovanje v prepletanju različnih umetniških in družbenih področij. Šlo je za vznemirljiva vprašanja - kako misliti ples v polju sodobnih umetnosti - za velike želje po ustvarjanju novega. Kljub nenehni materialni negotovosti si nismo pustili preprečiti sodelovanja v različnih izkustvih tistega časa; jih izmenjavali in med njimi krožili. To so bili časi velikega entuziazma, zanimanja za različna področja umetnosti in družbe. Verjeli smo v umetnost kot v veliko silo, moč civilizacij - v umetnost, ki spreminja svet na bolje. Ustvarjali smo nove zgodbe, ki so bile raznolike, a angažirane. Kot umetnost, ki nam da videti, slišati, razmišljati, razumeti.

Naša zunajinstitucionalnost je bila "stvar sama" - stvar določene eksistencialne drže - sodobni ples kot polje alternative. A če smo želeli še naprej obstajati, je bilo treba tako obravnavanje in delovanje tudi spreminjati. Pridobili smo prostor (plesno gledališče na Prulah), prvo v Sloveniji - namenjeno uprizarjanju sodobne plesne umetnosti. Zgodil se je "razcvet", delovali smo kontinuirano, ves čas v poskusih izboljševanja "stanja stvari". Seveda še danes verjamemo v umetnost, ki je del sveta, a je hkrati njegova razlika, presežek. Umetnost je tudi spoznavanje, raziskovanje, odkrivanje, odkritje, a to ni nujno vedno prijetno, lepo odkritje.

Kako gledate na razvoj sodobnega plesa v Sloveniji v zadnjih 27 letih? Kje smo danes, morda v primerjavi z Evropo, svetom?

Prihajale so in prihajajo nove generacije sodobno plesnih umetnikov - plesalcev, koreografov, pedagogov. Področje umetnosti sodobnega plesa bi moralo biti priznano, imeti legitimno pozicijo. V primerjavi z Evropo, svetom - imamo "neko" zgodovino plesa, ustvarjalno uspešno, prodorno, vznemirljivo, a smo še zmeraj v paradoksalni situaciji: glede na kreativne potenciale, ustvarjene v zadnjih 30 letih, nimamo nič več - na ravni sistemskih ureditev.

Poleg tega, da se je v PTL izobraževala večina priznanih sodobno plesnih ustvarjalcev, ste v vseh teh letih obstoja vselej odpirali vrata mladim, da postavijo na oder svoj prvenec. S tem jim omogočite preboj na sceno, kako težko pa se je za mladega plesalca na tej sceni uveljaviti, na njej obstati?

Zahteve za mlade so velike: posedovati mora ogromno energije, verjeti v lastno delovanje, ustvarjanje, smisel, skozi vztrajnost, raziskovanje, sodelovanje, odgovornost. Za primer naj navedem - nekaj zapisov o svojih željah v umetniškem delovanju na področju sodobnega plesa maturantk Umetniške gimnazije (SVŠGL, Umetniška gimnazija, smer sodobni ples), ki sem jih učila v tem šolskem letu:

"...zanima nas, želimo si: gibanje, premikanje, ples - ustvarjanje, kjer so možnosti, da lahko začnemo osvobajati potlačena mišljenja, čustva; da pridobimo zaupanje... V ustvarjanju iščemo trenutke jasnih odločitev; odločnost, odgovornost; željo po razumevanju. Umetnost je ogledalo duše človeka. V umetnosti odkrivamo naše zmožnosti na drugi strani namišljenih meja; želimo se spreminjati na bolje. Ustvariti nekaj novega, nepričakovanega; v nekom prebuditi nove misli, čustva. Daje nam optimizem in upanje."

Kot koreografinja ste sodelovali tudi pri več gledaliških predstavah (Razred Matjaža Zupančiča, Dom Bernarde Alba v režiji Borisa Kobala, Jagababa in Kralj Lear Mileta Koruna...). Je za vas sodelovanje pri gledaliških postavitvah poseben izziv?

Zame je vsako ustvarjanje v umetnosti izziv. Zmeraj znova se sprožajo nova vprašanja, pomeni, tveganja. Sodelovanje z režiserji je zelo zanimivo: si del njihovih idej, koncepta, vizije. Seveda so razlike v delovanju, ustvarjanju, ki niso vezane le na sam medij dramskega gledališča, teksta. Zmeraj se vzpostavi drugačnost, zanimiv dialog, komunikacija. Vedno me zanima, kako se sodobni ples odziva na probleme samega plesnega medija ter kako v korelacijah, navezavah, prepletanjih z drugimi polji - kako reagiramo na določeno vsebino ter formo, na določene probleme časa in prostora, na kateri ravni "leži" pomen gibanja/plesa v strukturi osebnega in na kateri v strukturi družbenega. Kajti vsako umetniško delo nastaja znotraj mreže prepletenih umetniških, družbenih in političnih kontekstov. Obenem je tesno povezano s procesi telesnosti, čutenja, afektov.

V plesno-gledališki predstavi Tam daleč so vas navdihovali verzi, v predstavi Nekakšen sindrom ste se navezali na delo Mojce Kumerdej. Kako vi gledate na povezavo med literaturo in plesom?

Ustvarjalno, zanimivo, vznemirljivo, tvegano. To so področja uspelih, a lahko tudi neuspelih srečanj.

Nekateri se pri postavitvah sodobnih plesnih predstav lotevajo tudi filozofskih tekstov, plesalci veliko berejo, raziskujejo? Mnogi ne vedo, da je v ozadju plesnih predstav veliko teoretskega raziskovanja. Zakaj je to pomembno?

Pomembno je, če nas to zanima ter nas vodi prepričanje v povezave, sodelovanja, prepletanja različnih področij. Zelo rada raziskujem, spreminjam, tvegam, s tem premeščam pomene področja svojega plesnega delovanja.

Kdaj bomo lahko ponovno gledali kakšno vašo predstavo?

Upam, da začnem s sodelavci ustvarjati novo plesno predstavo septembra.

Delujete tudi kot plesna pedagoginja. Kako pristopate do svojih učencev? Katere so temeljne stvari, ki jim jih med poučevanjem polagate na srce?

Pristopam s spoštovanjem, razumevanjem, znanjem, domišljijo, toda potrebna je tudi določena avtoriteta. Razvijamo zavedanje o pomembnosti sodobno-plesne umetnosti, vpete v širše področje kulture, družbe. Pomembno je spoznavanje, da nam ples, gledališče - umetnost omogoča razvoj in nova spoznanja. Vzpodbujam njihovo radovednost, njihovo lastno željo po ustvarjanju, raziskovanju - z lastnim razmišljanjem, iskanjem, prevzemanjem odločitev ter odgovornosti. Pomemben je odnos do drugega/drugih. Vsako umetnino bi lahko definirali kot relacijski predmet, kot geometrijski prostor pogajanj z nešteto dopisniki in naslovniki. Umetnost sodobnega plesa vzpostavlja odprto polje pomena s številnimi možnostmi.