O nastajanju Portretov

Psihologija se je dolga desetletja ukvarjala predvsem z negativnimi čustvi – tako je bilo psiholoških raziskav depresije približno sedemnajstkrat več kot raziskav sreče –, v zadnjih desetletjih, predvsem od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, pa pozitivna čustva tudi v psihologiji niso več tako zapostavljena. Ne samo da narašča število institucij, ki se ukvarjajo z (empiričnim) raziskovanjem sreče in meritvami le-te, da narašča število priročnikov za srečo, najrazličnejših delavnic z napotki za srečno življenje, pogovornih oddaj z nasveti za zadovoljstvo, zaznavamo tudi pritisk medijev, v katerih so skorajda kot sinonimi pojavljajo lepota, uspeh in sreča, združeni v mladem, lepem telesu (young perfect body), ki je postalo ideal za vse starostne skupine. Melanholije, katere simptome je 20. stoletje preimenovalo v depresijo, tako ne razumemo več kot dela človekove ingenioznosti, zaradi katere so nastala ključna dela v umetnosti, znanosti, filozofiji in teologiji, kakor so to pojmovali v renesansi, ampak kot bolezen, ki jo je treba zdraviti in za katero obstajajo najrazličnejši medikamenti.

Na nek način živimo v času diktature sreče, ki jo lepo ponazarja poseben program, imenovan smile shutter, vgrajen v nekatere fotoaparate; fotoaparat fotografira samo portretirance, ki imajo na obrazu nasmeh, če ga nimajo, na sprožilec pritiskamo brez uspeha. Nasmeh je vsekakor znak sreče in podobnih pozitivnih občutij na obrazu; če si ga nadenemo za potrebe tehnološko naprednega fotoaparata ali vsakdanjega bontona, pobuda zanj prihaja iz motoričnega korteksa, kadar pa prihaja »iz srca«, izvira iz možganskega ponsa, ki ga nadzorujeta hipotalamus in amigdala. Tudi zato, ker je srečen posameznik (homo felix) kot del srečne družbe oziroma skupnosti nekakšen imperativ, ni lahko razločiti, kdaj pozitivna čustva in občutenja izražamo »spontano«, kdaj pa si jih »nadenemo«, ker se od nas tako pričakuje. Pravica do stremljenja k sreči (pursuit of happiness) je kot javno dobro zapisana že v Deklaraciji o neodvisnosti ZDA (1776) in razglašena v Ustavi francoske revolucije (1793), v sistemu človekovih in državljanskih pravic v skupnosti, katere cilj naj bi bila skupna sreča (le bonheur commun).

Skorajda ne mine teden, da v medijskem prostoru ne bi naleteli na izsledke najrazličnejših raziskav, ki po različnih kriterijih ocenjujejo srečo in zadovoljstvo prebivalcev na različnih celinah. Britanski raziskovalci v okviru družbe Economist Intelligence Unit (EIU) ugotavljajo, da se v letu 2013 največ sreče – ki jo razumejo v smislu možnosti za zdravo, varno in bogato življenje – obeta prebivalcem Švice, Avstrije, Norveške, Švedske, Danske, Singapurja in Nove Zelandije, Slovenija pa je tozadevno na dvaintridesetem mestu, takoj za njo so Poljska, Grčija in Slovaška. V nasprotju s tem so izsledki podjetja za raziskavo javnega mnenja Gallup: anketirali so 150.000 prebivalcev, ki so v sto oseminštiridesetih državah s pritrdilnimi ali nikalnimi odgovori odgovarjali na naslednja vprašanja: »Ste se včeraj dovolj spočili? So se do vas vedli spoštljivo? Ste se veliko smejali? Ste se včeraj naučili kaj novega ali izvedeli kaj zanimivega? Ste takšne občutke imeli večino dneva? Ste uživali v dnevu?« Na navedena vprašanja je pritrdilno odgovorilo 68 odstotkov Slovencev, približno toliko kot anketiranih na Kosovu in v Izraelu, kar osem od prvih desetih mest so zasedle države Latinske Amerike, na zadnjem pa se je znašel Singapur, ki je po možnostih za zdravje, varnost in bogastvo v raziskavi EIU prednjačil. Ker je raziskovanje sreče predmet različnih znanosti, od psihologije, medicine, sociologije, filozofije itd. do ekonomije, v okviru katere govorimo o blagostanju, so izsledkom posameznih raziskav imanentni tudi diskurzi raziskovanja. Najmanj raziskav pa je na voljo v povezavi z občutenjem t. i. »čiste sreče«. »Obstaja še ena oblika sreče, ki jo iz drugih razlogov lahko označimo za 'čisto srečo'. V mislih imamo srečo, ki korenini onstran realnosti. Na tem mestu bi bilo primerno govoriti o 'srečni blaženosti', v italijanščini primerljivo s 'felicita', za razliko od izraza 'fortuna'. Očitno je, da so nam o tem komajda na voljo kakšne primerne raziskave.« (Fisch, 217)

Če človeka razumemo kot končno bitje, ki so mu lastne neskončne potrebe – in te vselej presegajo dobrine (stvari, storitve, informacije), ki so mu na voljo –, je njegovo občutenje pozitivnih čustev, razpoloženj, zadovoljstva s samim seboj in doživljanje sreče odvisno od stopnje zadovoljitve posameznih potreb. V tem smislu je zasnovana tudi hierarhična piramida potreb ameriškega psihologa A. H. Maslowa, v katero so kot osnovne vključene fiziološke ali eksistenčne potrebe (hrana, obleka, bivališče), ki jim sledijo potreba po varnosti, socialnih odnosih, osebni vrednostni sistem, čisto na vrhu pa je potreba po samouresničitvi.

V razpravi Sreča: politični in ekonomski vplivi politolog Heinrich Fisch raziskuje vpliv zadovoljitve osnovnih, se pravi eksistenčnih potreb na občutenje sreče in zadovoljstva pri posamezniku in družbi. Navaja primere držav v razvoju, v katerih že majhni premiki pri zadovoljevanju temeljnih potreb povzročajo pomembno rast zadovoljstva državljanov in državljank. Podobno se dogaja tudi v industrijskih državah, ki okrevajo po katastrofah, kot se je zgodilo v Nemčiji po II. svetovni vojni; v času, ko so bile materialne razmere za Nemce slabe, je vsako najmanjše izboljšanje ekonomskih razmer povzročilo povečano občutenje sreče, stagnacija pa je nastopila šele ob koncu »nemškega gospodarskega čudeža«. Fisch opozarja tudi na pomen enakih možnosti za stopnjo zadovoljstva v družbi. V svobodnih in demokratičnih družbah obstajata pravna enakost (enakost pred zakonom) in politična enakost, ki jo zagotavljajo volitve, s čimer naj bi se zmanjševala socialna neenakost v družbah, v katerih enak prihodek oziroma enako premoženje državljanov velja za nezdružljivo s temeljno družbeno naravnanostjo, kar povzroča ekstremne razlike med revnimi in bogatimi. In prav na tem mestu kot korektiv nesprejemljivih družbenih razlik nastopi zahteva po enakih možnostih. S tem mislimo na enake možnosti v izhodišču – in ne nujno tudi na cilju –, ki jih zagotavlja predvsem dostopnost izobraževanja. V tem kontekstu gre množične demonstracije v Sloveniji ob koncu leta 2012 v veliki meri razumeti kot izraz nezadovoljstva s politiko, in to ravno zaradi poskusov odrekanja pravice do enakih možnosti državljanov, poskusov, ki so se začeli z napovedmi razkroja dostopnosti izobraževanja, zdravstvene oskrbe in kulture.

Nesreča je v umetnosti veliko pogostejši vir navdiha kot sreča ali z besedami Roberta Walserja: »Sreča ni dobra snov za pesnike. Je preveč samozadostna. Ne potrebuje nobenega komentarja.« (Honnefelder, 5) Pa vendarle gledališka trilogija Portreti ravno v fenomenu sreče in v njenih različnih pojavnih oblikah išče izhodišče za poskus raziskovanja želja in potreb devetih posameznikov, ki smo jih v dramske osebe oblikovali z redukcijo obsežnega dokumentarnega gradiva, pri čemer imamo v mislih intervjuje z devetimi anonimnimi sogovorniki. Ravno aspiracije, na katere opozarja t. i. teorija multiplih diskrepanc (Multiple Discrepancy Theory, MDT), naj bi imele velik vpliv na občutek zadovoljstva pri posamezniku; po tej teoriji naj bi zadovoljstvo razumeli kot posledico (majhnega) neskladja med dosežki in željami, ki jih pogosto definiramo v primerjavi z dosežki drugih. Iskanje sreče in drugih pozitivnih občutij je ne nazadnje tesno povezano s preizpraševanjem o smislu, namenu življenja, kot opozarja tudi Michael Argyle v svoji Psihologiji sreče (The Psychology of Happiness), od leta 1987 eni izmed najpogosteje ponatisnjenih in dopolnjenih monografij o tej temi, iskanje smisla življenja pa seveda sodi med večne, osrednje teme umetnosti in gledališča.
 
V intervjujih se vprašanja, ki so sicer vsakič prilagojena sogovorniku, dotikajo tistih domen, ki so v različnih raziskavah najpogosteje navedene kot vir zadovoljstva v vsakdanjem življenju, in sicer družinsko življenje, zakonski stan, finančni položaj, bivališče, delo oziroma služba, prijateljstvo in drugi socialni odnosi, zdravje, preživljanje prostega časa, religioznost, vrednote itd. Izhodišče Portretov so intervjuji s štirimi ženskami in petimi moškimi, starimi med trideset in petinšestdeset let, ki opravljajo ali so opravljali različne poklice (gradbinec, iskalec zaposlitve, nekdanji poslovnež, gledališki režiser, kirurg, blagajničarka v veleblagovnici, pevka, aktivna upokojenka in scenaristka na svobodi). Za oblikovanje dramske osebe – na podlagi izjav vsakogar od izprašanih – je bilo na voljo dokumentarno gradivo v obliki transkribiranega intervjuja; igralci izpraševancev niso poznali, prav tako ne zvočnih zapisov in njihovega načina govora, tako da so lahko sami, pa tudi v dialogu z režiserjem in umetniško ekipo, dokumentarno gradivo neobremenjeno krajšali v skladu s svojimi predstavami o liku, ki se je počasi preoblikoval v dramsko osebo. Tako so nastali portreti oseb, ki smo jih poimenovali Esad, Irena, Peter, Filip, Marija, Veronika, Igor, Tone, Marina. Izpraševance in izpraševalko je režiser Vito Taufer postavil v kontekst »pogovorne predstave« po principu 3 x 3, se pravi po trije pogovori na večer, in sicer po vzoru talk-showa, ki je trenutno suficitarna oblika spektakla v popularnih oziroma množičnih medijih, predvsem na televiziji. V linearnem nizanju podobne gledališke situacije, in sicer pogovora med sedečima osebama, je režiser Vito Taufer iskal predvsem notranjo dinamiko dialoga, razsrediščenost, brechtovsko menjavanje paradigem, ali kot je dejal med študijem predstave: »Vse skupaj me vedno bolj spominja na Shakespeara, v tem napetem soobstoju pritlehnega in vzvišenega, kajti v tem spopadu je zame bistvo gledališča in življenja nasploh.«

O tem, kakšen je pravzaprav pomen sreče, nesreče in usode v času postmoderne, obstajajo različne teorije, in nekatere so vse prej kot optimistične. Mednje sodi razprava o sreči, nesreči in usodi sociologa Wolfganga Lippa: »Sreča – kot smo jo izkusili ali jo je mogoče izkusiti – se spreminja v vse bolj izumetničeno, inscenirano, domnevno možno, kupljivo srečo; in življenje, ki je bilo nekoč vse bolj in bolj etično življenje, zreducira na razgaljeno, golo, zgolj 'biotično' življenje.« (Lipp, 271) Vsekakor vredno razmisleka.

***
LITERATURA:
Fisch, Heinrich. »Glücke: Politische und ökonomische Einflüsse«. V: Glücksforschung. Eine Bestandaufnahmen. Bellenbaum, Alfred (ur.). Konstanz: UKV Verlagsgesellschaft, 2002.
Glück. Honnefelder, Gottfried (ur.). Frankfurt a. M., Leipzig, 1992.
Lipp, Wolfgang. »Glück und Unglück – Schicksal und Schicksalsbewältigung«. V: Glücksforschung. Eine Bestandaufnahmen. Bellenbaum, Alfred (ur.). UKV Verlagsgesellschaft, Konstanz, 2002.




Iz gledališkega lista uprizoritve