Simona Hamer, 12. 4. 2017

Primož Ekart: Gre za točko preloma v življenju posameznika

SNG Nova Gorica, Roland Schimmelpfennig PEGGY PICKIT VIDI BOGA V OBRAZ, režija Primož Ekart, premiera 12. april 2017.
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan

Pogovor s Primožem Ekartom

Primož Ekart je igralec in gledališki ter filmski režiser. Diplomiral je 1990 iz dramske igre na AGRFT v Ljubljani, pri profesorju Borisu Cavazzi. Od takrat je odigral več kot 90 vlog v različnih gledaliških predstavah. Poleg tega je igral v celovečernih in kratkometražnih filmih, TV nadaljevankah in radijskih igrah. Leta 2013 je režiral svoj prvi kratki igrani film z naslovom Prihodi Odhodi. Leta 2015 je magistriral iz filmske režije na AGRFT. Izobraževal se je tudi na Lee Strasberg Theatre Institute v New Yorku in na mnogih domačih in mednarodnih delavnicah. Leta 2012 se je udeležil programa za razvoj scenarijev in projektov MFI Script 2 Film Workshop na Mediterranean Film Institute. Leta 2006 je ustanovil svojo produkcijsko hišo, zavod Imaginarni, katere umetniški in produkcijski vodja je. V njeni produkciji je režiral nekaj odmevnih predstav. Predstava zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima je bila leta 2012 nagrajena z nagrado Rudija Šeliga in nagrado občinstva na Tednu slovenske drame. Na festivalu Borštnikovo srečanje je predstava prejela nagrado Združenja gledaliških kritikov in teatrologov za najboljšo predstavo sezone 2011/2012. Bila je uvrščena v tekmovalni program mednarodnega festivala Bitef. Predstava Evropa je dobila nagrado marul za umetniški dosežek na mednarodnem Festivalu najboljših uprizoritev hrvaških avtorjev Marulićevi dnevi 2015 v Splitu in je bila uvrščena tudi v tekmovalni program Borštnikovega srečanja 2015. Primož Ekart je doslej režiral v MGL, SNG Drama Ljubljana, PG Kranj in Cankarjevem domu.

Začniva in medias res, tukaj in zdaj: še slab mesec do premiere. Na hrbtenico predstave počasi obešamo meso. Skica dobiva življenje ...

Res je. Proces dela je v fazi, ko smo od skice uprizoritve, prizorov, atmosfer in likov prišli do jasnejše podobe. To je čas, ko zaznavam, da ima uprizoritev že določeno težo, smisel, predvsem pa so odprte možnosti in potencial za še več.

Misliš, da obstaja kaj takšnega kot idealen proces?

Idealnega procesa ni. So samo približki. Pri zunanjih okoliščinah nikoli ne veš, kaj je tisto, kar sproži ustvarjalni naboj, lahko je to celo pomanjkanje časa, prostora, in kar bom zdaj rekel, je seveda bogokletno in ne sme postati pravilo, lahko celo denarja.

Zdi se mi pomembno, da človek ostaja znotraj procesa odprt in odziven. To je smisel, bistvo ustvarjanja. Proces, ko si v neprestanem toku in delaš z lahkoto.

Si igralec, filmski in gledališki režiser (če izpostavim samo nekatere režije v institucionalnih gledališčih v zadnjih sezonah: Družinski parlament, MGL 2016, Kos plastike, MGL 2016, Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti, SNG Drama Ljubljana 2015, Sedem let skomin, MGL 2013, Marlene Dietrich, PGK 2012, Pes, pizda in peder, MGL 2010) in producent. Tvoj zavod Imaginarni je v zadnjih letih pomembno zaznamoval slovensko gledališko krajino s predstavami sodobnih dramatikov in dramatičark: najnovejša predstava Nemoč, ki kombinira Klovnove poglede Heinricha Bölla z Globalnim minotavrom Janisa Varufakisa v Mini teatru, Evropa Ivane Sajko, zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima Simone Semenič, ki je dobila nagrado Duštva kritikov in teatrologov za najboljšo uprizoritev sezone 2011/2012. Zakaj si se odločil za ustanovitev lastnega zavoda?

Prvi impulz za ustanovitev zavoda je bil »posestniški«. Imeti nekaj svojega, biti na svojem. In ta občutek še zmeraj traja in je dober, še posebej, ker nimam v posesti ničesar materialnega, nobenih zidov, ampak samo navidezno, imaginarno, hahaha! Neskončno polje možnosti, da uresničujem, izražam tisto, kar se me dotakne.

Kaj pa kulturna politika?

Kulturna politika naše države je, na kratko rečeno, stihijska, brez koncepta, ki bi bil posledica vizije, in strategije, da se ta vizija uresniči. Kot večina drugih stvari v naši in ne samo naši državi je tudi kulturna politika prepuščena ljudem, ki slučajno pridejo mimo in potem nekaj časa neusmiljeno brskajo po drobovju tega pacienta, premečejo vitalne organe sem in tja, potem pa, ko ne vedo več, kaj bi, preprosto odidejo drugam, vrnejo se v »svoj poklic«. Katastrofa, kajne? Ljudje, ki pa znajo in dokazano naredijo izjemne stvari na področju kulturne politike, zadnji tak primer je Borštnikovo srečanje, pa pred tem Ksevt, in veliko bi se še našlo, pa so deležni šikaniranja.

Kako razumeš funkcijo režiserja, oziroma – zakaj režija?

Iz zgodovine gledališča vemo, da je režiser postal eden od igralcev iz igralske družine, ki je za trenutek stopil na stran in uredil stvari na odru. Tako se tudi sam počutim. Sem igralec, ki je postal režiser iz več razlogov. Pripovedovanje zgodbe, kar zame gledališče in umetnost na splošno je, me je začelo zanimati v več segmentih kot zgolj igralski prispevek. Spomnim se trenutka, ko sem prvič sam izbral zgodbo, temo, ki me je vznemirjala, in jo začel postavljati na oder. To je bil fantastičen občutek neodvisnosti. To, da si lahko izberem, kaj bom delal, mi še danes ogromno pomeni. Je pa tudi izziv, da najdeš stik, povezavo s tekstom, ki ti ga predlaga nekdo drug. Tudi to prinaša zadovoljstvo.

Zame je umetniško ustvarjanje izražanje, izražanje občutkov in stališč, ki jih imaš kot umetnik v zvezi z določeno temo, vsebino, dogodkom, zgodbo, ki si jo prebral, slišal, videl ali pa si si jo preprosto izmislil. Kot režiser imam v rokah največ elementov, s katerimi se lahko izrazim. Najpomembnejši in najdragocenejši del pa je zame delo z igralkami in igralci. Kot režiser jim skušam omogočiti prostor svobode za umetniško ustvarjanje. Rad sem priča procesu ustvarjanja dobrih igralcev in neskončno uživam, ko ta proces pripelje do umetniških kreacij. V svojem dosedanjem delu sem bil priča in, upam, tudi katalizator nekaterih igralskih mojstrovin. Če so takšne predstave še na repertoarju, rad smuknem v dvorano, med publiko, in se prepustim tem mojstrovinam, v njih uživam, kot si predstavljam, da glasbenik uživa v koncertih dobrih glasbenikov ali slikar v mojstrovinah drugih slikarjev. Takrat imam občutek, da sem v dvorani med redkimi, ki prepoznajo vsako fineso, vsako resnico, vsak košček igralske umetnine. To je zelo vznemirljivo in me napolni.

Tvoje režije (posebej tiste v produkciji Imaginarnega) zaznamujeta dve specifiki; (krstne) uprizoritve sodobnih dramskih tekstov in uporaba nekonvencionalnih prostorov v gledališke namene – pri Genetovem Hotelu Splendid (2012) je klet hotela Orel, tvoje stanovanje pri zgodbi o nekem slastnem truplu ali gostiji ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima, zapuščeno stanovanje na Križevniški ulici pri Nemoči ... Kaj te vodi k tovrstnim uprizoritvenim prostorom?

Razlogi za uporabo drugačnih prostorov v gledališke namene so pri meni lahko različni. Vsak prostor, vsak realni prostor, ima svojo atmosfero, ki je skorajda neodvisna od tega, kdo vstopa v ta prostor, je močnejša od vsega, je nekakšen duh prostora. Če je atmosfera prava za uprizoritev določenega teksta, ji to zelo pomaga. Lahko pa se odločim za prostor preprosto zaradi spremembe, mogoče se v določenem trenutku naveličam črne škatle in hočem »ven«. Poleg tega je še nekaj, kar tudi sicer v gledališču rad počnem, rad si zakompliciram stvari in jih potem s še večjim veseljem razrešujem, haha. Vsekakor so mnoge odločitve, povezane s prostorom, pa tudi z drugimi stvarmi, pri ustvarjanju predstave intuitivne. Paziti je samo treba, da občutka ne zamenjaš s prišepetavanjem ega. No, tudi to se seveda kdaj zgodi, upam pa, da dovolj redko.

V tvojem režijskem opusu je moč opaziti izstopajoče število sodobnih dramskih tekstov. Opažaš določene specifike ali skupne značilnosti t. i. sodobnih dramskih pisav? Kaj pa inspiracije iz zakladnice svetovne dramatike?  

Kar se tiče sodobnosti tekstov oziroma aktualnosti tematik, ki se jih lotevam, pri sebi čutim precejšen manko. Kot producentski »one man band« nimam veliko možnosti priti do novih tekstov, oziroma zaradi pomanjkanja časa ne berem kontinuirano in konsistentno. Tako sem zelo vesel, ko mi gledališče ponudi dober tekst, ki je še popolnoma svež, neuprizorjen, to je še posebej vznemirljivo, tak občutek je, kot ko odpreš knjigo, ki še diši po tiskarski barvi.

V zadnjem času sem režiral vodilna avtorja sodobnejše nemške dramatike Mariusa von Meyenburga in Rolanda Schimmelpfenniga, ki imata podobno dramsko pisavo. Teorija bi ju verjetno označila za postdramska avtorja, ne vem. Njuna pisava mi je izredno blizu, podobno kot mi je dramska pisava Simone Semenič. Pri teh avtorjih je čutiti, da ne gre zgolj za oblikovni postopek, pač pa je bistveno tisto, čemur jaz pravim emotivni naboj zgodbe. Obstaja vsebina, močna vsebina, ki je prelita v določeno obliko, recimo temu sodobno dramsko pisavo, in to je posledica avtorjeve lahkotnosti izražanja v natančno taki obliki. Prav nič za lase privlečenega ni v tem. Podobno, kot je abstraktno slikarstvo lahko zgolj forma in je zanimivo samo formalno, lahko pa je tudi močna vsebina, izražena v abstraktni formi. To se mi zdi pravo. Še kar nekaj sodobnih dramskih avtorjev je, ki jim je uspel ta spoj.

Po drugi strani pa v zadnjem času čutim veliko željo, da bi se lotil klasike, velikih avtorjev in kompleksnih tem, ki so preživele zgodovinski preizkus. Rad bi se potopil v vsebine, ki jih nosi kakšno klasično dramsko delo, in ga na ta način doživel v celoti, oziroma tako globoko, kot sem ga v danem trenutku zmožen. Delati dober tekst je zame najboljši način, da ga doživim v vseh niansah. Nekako tako, kot lahko dobro, klasično literaturo ali dobre filme vedno znova prebiraš in gledaš.

Privlačijo me dela Čehova in njegovih sodobnikov, nekatere drame Shakespeara, Ibsen, Wedekind, Bernhard, pa Brecht, Cankar, pa ... uh! Zdaj, ko sem jih skušal našteti, sem se zavedel, da bi se lahko mogoče bolj sistematično lotil branja klasike, haha.

Pa še nekaj v zvezi s teksti. Zelo rad se lotim slovenskih sodobnih tekstov. Dejstvo je, da potrebujemo dobre slovenske tekste in to, da jih skušamo čim več uprizoriti, spodbuja njihovo produkcijo.

Peggy Pickit vidi boga v obraz je vešče izpisana meščanska drama, ki v specifični ciklični formi odpira številne pereče in boleče teme. Kaj te je najprej in najbolj pritegnilo pri tem tekstu?

Pri branju vsakega teksta se najprej vprašam, kaj je emotivni naboj zgodbe, ki sem jo prebral. V tekstu Peggy Pickit vidi boga v obraz gre v moji interpretaciji za zgodbo o človekovem soočenju s samim seboj, s svojim dosedanjim življenjem. Gre za točko preloma v življenju posameznika, ko ta ugotovi, da njegovo življenje ni bilo tako, kot bi bilo lahko, da je nujno, da se nekaj spremeni. Ta točka, to obdobje mi je znano, z njim se lahko povežem, mi zazveni in zato lahko v uprizoritvi takšne zgodbe izrazim svoje doživljanje v zvezi s tem življenjskim obdobjem. To je bila prva stvar, ki me je pritegnila. Seveda gredo s procesom dela stvari še drugam, spuščaš se v globine in tematske razsežnosti, ki jih tekst vsebuje.

Kako se kot režiser spopadaš z izzivom uprizarjanja tako »hermetične« tekstovne partiture?

Uprizarjanje takšne dramske pisave me neskončno vznemirja in izpolnjuje. Pri tem je potrebna izčiščenost uprizoritve in predvsem velika natančnost oziroma ritmičnost. Očitno to dobro sovpada s potezami v mojem karakterju, konkretneje z natančnostjo in vztrajnostjo, s tem, da nisem zadovoljen, dokler prizor ne poteka v skladu z načinom tovrstne pisave, če ta seveda to zahteva.

Tu je potrebna velika igralska disciplina, kar pa po drugi strani omogoča igralsko svobodo. Vesel sem, da sta igralki in igralca prepoznali to kot kvaliteto in nekaj, kar je lahko kreativno in osvobajajoče, ne pa igralska frustracija. Še bolj sem vesel, da so se soustvarjalci dela lotili predano, z veliko energije, predvsem pa z izjemnim igralskim talentom. Že zdaj lahko rečem, da me je ta študij polnil. Lepo je delati z lahkoto, to seveda ne izključuje trdega dela.

V predstavi spoznamo tudi dve punčki, plastično Peggy Pickit in leseno Annie Abeni, ki nosita tudi močno simbolno noto. Kako sam vidiš polarizacijo sveta na Zahod in države tretjega sveta in kakšne izzive to prinaša prihajajočim generacijam?

Polarizacijo, ki je v tem času na našem planetu prevladujoča, doživljam kot nekaj ekstremno negativnega. Pri tem ne mislim, da bi morale biti stvari enake, enoznačne, iste, nasprotno, brez različnosti ni dinamike in dinamika je gibalo življenja. Bolj mislim na polarizacijo, kjer oba pola stojita tako zelo na nasprotnih bregovih in drug do drugega tako izključujeta, da sploh ne more obstajati drugačna medsebojna dinamika kot sovraštvo in želja po izničenju drugega. Za takšno stanje stvari je neposredno kriva politika oziroma vrsta ljudi, ki so se v tem zgodovinskem trenutku v večini držav prigrebli do oblasti. Za te so empatija, toleranca, solidarnost, razmislek o svetu, njegovi zgodovini in prihodnosti kategorije, ki nimajo cene, saj ne prispevajo ničesar k ohranitvi oblasti in privilegijev, predvsem materialnih. Mlade generacije so ponavadi nosilec sprememb. Upam, da tudi sedanje mlade generacije.

V prvem planu gledamo zgodbo dveh »zavoženih« ljubezenskih odnosov, v ozadju pa vznikajo teme novega kolonializma, izkoriščanja Afrike in dobrodelnosti. Kakšno je tvoje mnenje o humanitarnih misijah?

Zelo spoštujem ljudi, ki se odločijo in gredo v dele sveta, kjer lahko s svojim znanjem pripomorejo k boljšemu življenju, ponekod sploh preživetju prebivalstva. Mislim, da so to nosilci vrednot, ki so danes zelo ogrožene, tu mislim predvsem na solidarnost. Ne bom govoril o tem, da se lahko tudi humanitarna dejavnost izpridi in postane industrija, ki je sama sebi namen in se hrani sama s seboj.

Seveda pa so humanitarne misije v bistvu gašenje požara, katerega vzroki so zelo kompleksni in se dotikajo temeljev svetovne porazdelitve dobrin. Če na kratko rečem, na svetu dokazano ustvarimo dovolj bogastva, da bi zadostovalo prav za vse prebivalce tega planeta, in razlogi, da se to ne zgodi, niso noben misterij. Čas, ko bomo razrešili vzroke za globoko nepravičnost, ki prevladuje na našem planetu, bo verjetno prinesel nepotrebnost humanitarne dejavnosti na nivoju posameznikov in nevladnih organizacij, saj bodo tovrstne korekcije vgrajene v svetovno ureditev. Ampak to je najbrž utopija.

Dopisno se je pogovarjala: Simona Hamer

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

Simona Hamer, Marinka Poštrak, 13. 12. 2014
Oživljanje fikcij
Simona Hamer, 16. 11. 2008
Kaj (in kje) je danes realno?
Jaka Andrej Vojevec, Simona Hamer, Klemen Janežič, 26. 4. 2013
Dragi gledalec