Simona Hamer, 16. 1. 2008

Pogovor s tujino: Paolo Magelli

Režiser svetovne slave se je z Letoviščarji (Maksim Gorki) po sedmih letih vrnil v SNG Nova Gorica. Kontraverzen italijanski kozmopolit, občudovalec in poznavalec slovanske duše, ki prezira konformizem …

Zakaj  Letoviščarji? Logično nadaljevanje diskurza, ki ste ga zastavili že pred leti?

Gorkega so že za časa svojega življenja manipulirali njegovi prijatelji, pripadniki ruske avantgarde, skozi zgodovino pa še različni socialistični sistemi. Če je Gorki reka, ki ima mnogo rokavov, se vse preveč osredotočamo samo na glavnega. Je veliki pisec, ki je postal klasik zaradi napačnih stvari.

Res je, da je to logično nadaljevanje poti, ki sva jo z Željko (Udovičić – dramaturginja predstave, op.a) začela že pred leti. Pred desetimi leti sva delala Letoviščarje z ekipo iz cele bivše Jugoslavije, prejšnjo zimo smo v Slovenskom dramskom pozorištu delali dramo Na dnu, pa še veliko drugih predstav, na katere bi lahko danes gledal kot na izhodišče.

Drama je res težko razumljiva, niti najmanj pa nisem bil zadovoljen z nemškimi interpretacijami. So preveč logičen narod in niso sposobni razumeti slovanskega črnega humorja. V Gorkem, Čehovu in Turgenjevu, ki je sploh izvor tega, je ta božanski slovanski mazohizem. Ta deluje po principu, da je treba najprej uničiti sebe, če želimo streljati druge – torej ni neposredne ironije, na katero so navajeni Nemci, Francozi, Španci. Čehova največkrat interpretirajo tako, da je več trpljenja na odru kot v dvorani. Z Željko sva hotela stvari obrniti in res nadaljevati diskurz, ki sva ga že davno zastavila.

Drugi razlog je ta, da že sedem let nisem delal v Sloveniji, na katero me veže moj dobri prijatelj Primož Bebler – nekako nisva uspela najti termina. Mislim, da je Primož uspel sestaviti fantastičen ansambel, prepotreben temu mestu, seveda tudi celi Sloveniji, za katerega lahko rečem, da se ga ne bi sramovali nikjer v Evropi. Tudi ta neverjetna skupnost je bila pomembna pri odločitvi.

 

Koliko se vam ta drama zdi politična, na nekem eksistencialnem nivoju izpraševanja sveta? Ste se prav zato odločili črtati dele/osebe, ki aplicirajo socialni vidik?

Diskusija, ki sva jo imela z Željko, je bila prav okrog tega, kdaj je Gorki bolj političen – ko se ukvarja s socialo ali takrat, ko se ne. Osebno menim, da ko tekst očistite socialnih konotacij, dobite eksistencialni kontekst, ki ga dela še bolj političnega. Jasneje postane, da je življenje eno, kratko, neumno, brezsmiselno potovanje. Ni pomembna ljubezen, literatura, filozofija …, pomembna je brezsmiselnost. Liki razpravljajo, razglabljajo, ampak vse to je brezpomensko.

Še en razlog obstaja: Gorki je zelo slabo prevajan po celi Evropi (Španija, Francija, celo Nemčija) in poleg tega ga ne najdete več v nobenem berilu za osnovne ali srednje šole. In ker sem človek, ki je proti vsaki diktaturi, pa naj bo to tudi diktatura bančnih avtomatov, kar živimo danes, mislim, da ljudje morajo vedeti za takšnega pisca.

 

Še vedno mislite, da je Balkan drugačen od ostale Evrope? Če to prevedem na nivo drame – ali obstaja svetla točka, rešitev za družbo v slovanskem človeku ali je apatično životarjenje globalni družbeni pojav?

Še vedno je rešitev v tranziciji! Zato, ker se lahko učiš na napakah drugih – ni še vse končno in to je prednost držav bivše Jugoslavije. Slovenija mora tukaj zelo paziti. Za mene ni »Što južnije, to tužnije!«, temveč obratno. To je priložnost, da se ne sprejme te neumne kulture globalizacije, diktature denarja, ki uničuje socialne sisteme – narod bi moral biti ena družina. Ta kulturni prostor ima še vedno možnost – Slovenci na žalost in po svoji krivdi mnogo manj –, da reče NE. Da se potencirajo institucije kulture, ker mali narodi samo preko jezika, svojih običajev, ogromno tudi preko gledališča obstojijo, se razvijajo … Televizija je tista, ki uničuje narodno identiteto, ker znižuje inteligenco.

 

Mislite, da ta kultura denarja ni prodrla tudi v gledališče?

DA, na žalost je! Gledališče bi moralo biti kraj intelektualnega odpora in ne mesto produkcije. Mi smo porabili tri mesece življenja, poskušajoč, da bi se zgodilo to prvo … Iskali smo neko intelektualno semiotično raven, alternativno nivoju televizije, časopisov.

 

Ste si s svojo avtoriteto vedno uspeli izboriti dovolj manevrskega prostora ali v vas ostaja želja po lastnem gledališču?

Ne, želel bi si tolikšno svobodo. V Nemčiji so mi podarili montažno gledališče s sedemsto petdesetimi sedeži, ki bo montirano v Zagrebu. Predstavljalo bo prostor avtonomije umetnosti; bistven bo intelekt, ne narodnost.

Kakšne so vaše ambicije tam – biti stalni režiser, umetniški vodja?

Hm … To je moja ideja, ki jo negujem že sedem let. Ne bi hotel biti ravno intendant, ampak verjetno res, vsaj prvih nekaj let, umetniški vodja. Seveda bi od časa do časa tudi režiral; ena režija na dve, tri leta.

Za avtorskim gledališčem, režiserskim gledališčem, če hočete, marsikdaj stoji alibi neke diktature, nekega človeka, ki svoje estetske ideale na grob način podtika drugim. Tega res ne bi želel. Hočem ljudi, ki so še samosvoji, ki imajo moč reči ne.

Predpostavljam, da bi to bili tudi mladi ljudje, ki nimajo prostora, kjer bi lahko eksperimentirali, se uveljavili …

Točno, ampak ni nujno, da so samo mladi. Glavno je, da so talentirani! Želel bi, da je to res internacionalno gledališče. Dokaj dobro poznam svetovno, še boljše pa evropsko gledališko sceno in to bi želel videti v tem svojem svetišču kulture.

Bi program zastavili tudi pedagoško?

To je več kot potrebno! Rabimo alternativno šolo, zagrebška akademija je katastrofalna. Če mladi ljudje nimajo dela, to pomeni, da je šola slaba, da je sistem slab.

Ko smo delali v  Théâtre national de Bretagne smo imeli dogovor, da vzporedno predavamo še na šoli (Ecôle superieure d'art dramatique op.a.). Tam so bili igralci, študentje, ki so bili res bajno plačani, da se učijo in šestnajst ur na dan delajo. Spoznali so se z vsemi velikimi imeni, kot je recimo Peter Brook … Ta princip učenja mi je zelo ljub in vsekakor produktiven.

Seznanil sem se tudi z drugim principom. V Latinski Ameriki obstajajo šole, ki so res revne, a proizvajajo neverjetne umetniške talente.

Želel bi si sodelovanja tudi s fantastičnim bolivijskim režiserjem, Brijem Césarom, ki ima tam svoje gledališče s fantastičnim ansamblom – on je zame eden največjih režiserjev sveta.

Ja, to bi si želel, preden ostarim …

 

Pogovor se je po dvajsetih minutah zaključil. Premiera pač; verjetno na svojo lastno res ne smeš zamuditi ...  Vsekakor pa to ni skazilo dejstva, da je Paolo Magelli velik človek; eden takšnih, ki bi jih imela doma v omari  – in to ne zaprti.

 

Še droben dodatek: velik HVALA Borutu Bašinu, ki je s svojo prijazno ustrežljivostjo ta intervju sploh omogočil. Nova Gorica je res fajn!

 

Paolo Magelli

Sprašuje: Simona Hamer, 31. 5. 2008
Pred premiero: Zalka Grabnar Kogoj - Ampak Dane
Simona Hamer, 21. 12. 2011
Teatralični ready made (brez dramaturgije)
Simona Hamer, 26. 9. 2018
Kdo je tukaj glavni?