Svetlana Slapšak, 25. 9. 2013

Glembajevi z Maskejevimi pred Veliko vojno 2014

Mestno gledališče ljubljansko, Carl Sternheim IZ JUNAŠKEGA ŽIVLJENJA MEŠČANOV, režija Aleksandar Popovski, premiera 25. september 2013.
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin

Carl Sternheim je živel in pisal v podobnem idejnem, jezikovnem ter stilnem obdobju in okolju kot Miroslav Krleža. To naj bi pojasnilo prozorno šalo v naslovu: oba sta svojo trilogijo umestila v leto 1913 – če računamo, da tri dejanja Krleževe drame lahko predstavljajo tri drame, tako kot Sternheim vleče svoje zaplete skozi tri generacije v treh dramah. Oba tematizirata družbeni razred, edini v zgodovini, ki se ga je kultura lotila tako množično in sistematično ter s takšno kritično strastjo: (malo)meščane oz. buržoazijo. Oba sovražita in opominjata. Ali obstaja možnost, da sporočilo razberemo in razumemo tudi sto let pozneje?

Malomeščani Carla Sternheima so navdušeni, da lahko letijo, divjajo z avtomobili in vlaki, pošiljajo telegrame in se doma zabavajo s filmom, radiem, fotografijo in glasbo. Ne zavedajo se, da bodo vsa ta čudovita sredstva olajšala vojno in pobijanje – tako kot orožje, ki ga proizvajajo, kupujejo in prodajajo. Ko se vojna konča, se bodo hitro naučili, da jih izkoristijo za pripravljanje nove vojne, še večje in še bolj upravičene. Pravkar so nam nehote razkrili, kaj se dogaja s tehničnimi čudesi, ki so nam izjemno olajšala življenje v zadnjih desetletjih; služila so uničevanju naše privatnosti in identitet. Zapisujem: prva vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima se pravkar učijo seksualne svobode. Ko se je bodo naučili, bodo seks vpisali v metodologijo bogatenja in uničevanja drugega ter ga omejili tistim, ki nimajo niti drugih pravic. Zapisujem: druga vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima so popolnoma brez hipokrizije. Brez sramu, refleksije in strahu premišljujejo samo o svojih ciljih, ki so vpisani izključno v koristoljubje, egoizem in samozadostnost. Zapisujem: tretja vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima so neobčutljivi na grožnjo vojne, ker se ji lahko umaknejo takoj, ko jo zanetijo s svojim obnašanjem, besedami in trgovino z orožjem. Razlage za vojno so pred prvo svetovno vojno zaobjemale tudi zdrahe med kraljevskimi sorodniki na čelu evropskih držav, danes pa izpraznjena fraza o človekovih pravicah lahko služi kot opravičilo za katero koli vojno zunaj pasu dobro živečih izkoriščevalcev. Naslednja svetovna vojna je pred vrati. Zapisujem: četrta vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima sovražijo druge in o njih gojijo stereotipe. Zadeve se spremenijo šele, ko lahko izkoriščajo druge. Izbrisani, imigranti, azilanti …, pomislite torej, kako bi se lahko izkoriščalo vas; in če ste good for business, boste preživeli. Zapisujem: peta vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima se radi bahajo z znanjem, ki je površno. Zaradi tega si ne dovolijo stika z nobeno skupino, ki v znanju išče in najde svoj smisel. Verjamejo, da znanje lahko služi samo sestavljanju imaginarijev, ki jim ustrezajo (patriotizem, napredek itn.) – še posebej, če ob tem zaničujejo druge. Popolna relativizacija verskega sistema je samo znak globljega prezira miselnosti. Zapisujem: šesta vzporednica s svetom eno stoletje pozneje.

Malomeščani Carla Sternheima kažejo neke diskurzivne strategije, ki nimajo vzporednic. Ni jih, ker se sodobna kulturna produkcija ne ukvarja s kritiko malomeščanov in vladajočih slojev družbe, s katerimi malomeščani danes tvorijo simbiotično celoto. Koliko je sodobnih kritičnih tekstov, ki analizirajo in secirajo navade lokalnih malomeščanov?

Pred šestimi, sedmimi leti so neke osrednje TV-novice prikazale kratek pogovor z žensko, ki se je v piranskem pristanišču sončila na palubi nove jahte svojega soproga. Rekla je, da se ji zdi, da živi v pravljici. To še ni bilo obdobje nadvse žalostnega lova na malce pretirano bogate, ki se niso dovolj dobro skrili, in tako je ženska iz pravljice lahko bila grozljivo iskrena – in je tudi niso napadli. Nikoli ne bom pozabila tega nezanimivega obraza, ki se je razsvetlil v globokem prepričanju, da si je vse to zaslužila, da pravljica obstaja samo zanjo, da drugi ne obstajajo. Razen stripa Lovra Matiča Sokol in golobica se naši srečneži niso dosti srečevali z ironijo, cinizmom, sarkazmom, parodijo, pastišem, grotesko in drugimi žanri, predvidenimi za njihov primer. Obdobje srečevanja s sodišči in zapori bi bilo za vse državljane veliko bolj koristno, če bi ob strastnem in nekoristnem zgražanju uporabljali omenjene žanre, ki – potrjeno dejstvo – blažijo primarno agresivnost, zamenjajo melanholijo s smehom in razvijajo pamet.

Malomeščani Carla Sternheima se hitro premikajo skozi obdobja in okoliščine. Njegove tri drame so neki Bourgeois speed, tek čez zgodovino nemško govorečih kultur v prvi polovici 20. stoletja. Ni časa za mannovsko analizo dekadence, Sternheimovi Maskejevi so močni v vsaki generaciji, mera groze je neposredno odvisna od mere moči. Če bi živel še nekaj let po vojni (umrl je leta 1942), bi Sternheim morda odkril, da je prava scenska matrika za njegove drame Brechtova poetika.
 
Osnovna oblika treh iger je pravzaprav vodvil, ki se logično začne z »gatami dol«. To je osnovna dramska akcija komedije. Filtrirana in popačena, želja deluje kot izkrivljen sprožilec; cilj ni nikoli dosežen, spotoma pa se razkrivajo poti manipulacije, pervertiranja, izogibanja veselemu in obetavnemu padcu gat. Stopnjevanje malomeščanskega hororja pa je odvisno samo od količin, ki nikoli ne preraščajo v … kvaliteto – denimo do nadnaravnega. Pošast je mila in kultivirana, vsaj kolikor je potrebno za konverzacijo med obedom. Predoziranje pripelje do katastrofe.

Če bi Charles Dickens v svojem času pisal drame, bi bile morda podobne dramam Carla Sternheima. Prav v razliki tiči sprememba, ki je tako hitro zamenjala pogled evropskih umetnikov in intelektualcev: generacija Sternheima dobro ve in predvideva, da ni več nobenega teksta, na katerega bi se ostali, tj. ne-malomeščani, naslonili: edino akcija, čista in nasilna, lahko spremeni odnose. Sternheimovi malomeščani to hladno konstatirajo, ker jim do živega ne more priti nobena revolucija. Za razliko od prve generacije kapitalistov, ki so nekaj proizvajali in ostajali pri svojih tovarnah, novi razred ne proizvaja ničesar in se kadar koli lahko umakne za svoje otoke, v svoje trdnjave, odpluje na svojih jahtah in odleti v svojih letalih tja, kjer bodo zlahka preživeli grozo stoletnice prve svetovne vojne.

Mi preostali pa lahko v gledališču oživimo Sternheima v dialogu s Krležo.

 

 

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 12046 Kb)

MGL

Povezani dogodki

Svetlana Slapšak, 29. 6. 2021
Kdo je hlapec?
Svetlana Slapšak, 6. 11. 2014
Prevajanje Gatsbyja
Svetlana Slapšak, 3. 11. 2017
Zemljevid duš