Društvo gledaliških režiserjev je bilo ustanovljeno tudi zato, da bi ti dobili glas v javnosti, ki jo s svojim delom nenazadnje skušajo opomniti na nekatere, nemara na prvi pogled ne tako opazne plati družbe. Toda kot se je izkazalo na današnjem srečanju, režiserje tako kot druge umetnike pestijo osnovne, eksistencialne zagate, iz katerih večina med njimi ne vidi več poti. Srečanje je zato bolj kot odgovore sprožalo vprašanja.

Režiser Matjaž Zupančič je uvodoma spomnil na nedavno izjavo premiera Janeza Janše, da je v času krize potrebno varčevati tam, kjer naj bi bilo to najlažje, pri pivu, dopustu, kinu, gledališču. Ob tem, tako Zupančič, da je 300.000 ljudi v Sloveniji na pragu revščine in torej nimajo niti za osnovno preživetje, kaj šele za vse našteto, je to naravnost cinična izjava.

Zupančič je pozval, da družba, tudi kulturna sfera, ne sme pristati na ideologijo strahu in histerije, temveč mora biti solidarna. Gledališčniki bi se morali upreti, reči "ne" fundus estetiki, ki stavi na staro in preverjeno, nevladniki bi se morali povezati z institucijami. A tu nastopi problem, so se strinjali sodelujoči, saj tudi v kulturi vlada individualizem, k čemur so se še večkrat vrnili.

Upokojeni režiser Zvone Šedlbauer je v prvi vrsti pozdravil ustanovitev Društva gledaliških režiserjev, ki naj bo uporno in naj ne podleže antiintelektualizmu, ki ga izvajata "Janševi marioneti Aleksander Zorn in Žiga Turk". "Ni večjih škodljivcev," je še dodal Šedlbauer in se ob tem spomnil drugačnih vlog, ki jih je državni sekretar Zorn odigral v drugačnih časih.

Režiserka Ivana Djilas je svoj prispevek začela s preprostim stavkom, da nima več idej, kako naprej. Dela je vse manj, honorarji se nižajo, umetniki se s tem, ko nanje pristajajo, ponižujejo iz dneva v dan. Kljub temu je bila zelo presenečena, ko je nedavno dobila ponudbo, ona, kot nesojena vodja dveh gledališč, da režira prihodnjo podelitev Prešernovih nagrad. Sprva je mislila, da gre za pomoto. Odločila se je, da bo projekt izpeljala s samozaposlenimi v kulturi, tudi v znak solidarnosti. Koncept so na ministrstvu sicer sprejeli, a poudarili, da bi moral Zdravljico, in sicer v celoti, na proslavi prebrati "vrhunski umetnik". "Mar samozaposleni v kulturi to niso?" se je vprašala Djilasova ter ob tem opozorila na osnovno nerazumevanje stanja stvari.

Režiser Jernej Lorenci je pogovor popeljal k drugemu problemu. Res so razmere slabe, toda "kapital se skriva tudi v notranji fronti". Ali potrebujemo toliko zaposlenih dramaturgov, različnih organizatorjev, zadolženih za stike z javnostjo, ali je prav, da igralci ne krožijo med gledališči? Zakaj ni storjenega več za večjo povezanost med teatri, za možnost skupnih abonmajev? Če je SNG Drama nacionalnega pomena, zakaj na velikem odru ne vidimo plesati Gregorja Luštka in Rosane Hribar, mar onadva nista del "narodnega poslanstva"? se je spraševal Lorenci.

Režiser Jure Novak je svoje misli sklenil v nekaj točk, prepredenih z ironijo. Umetnik naj dela brezplačno, zadošča mu že obljuba honorarja. Lačen umetnik je velik umetnik. Pomanjkanje slovenske identitete je lahko velika prednost, umetniki se lažje umestijo na tuje trge. Zasebne šole izobrazijo umetnike, ki imajo že v izhodišču več denarja, torej z njimi ne bo večjih problemov, tudi kulturne institucije naj se prepusti trgu, ki sam ve, kako je najbolje.

Režiser Boris Kobal se je navezal na demonstrativno pokašljevanje občinstva, ko je na odprtju Borštnikovega srečanja nastopil minister Turk. To je premalo, to ni dovolj, meni Kobal, ki je poudaril, da se gledališčniki med seboj ne marajo, čeprav se ves čas objemajo in poljubljajo. Vedno, tudi ko jih razglasijo za največje parazite države, se tolažijo s "show must go on". Po Kobalovem mnenju se je treba ustaviti, "ustavimo delo, če je treba", a že se mu je porajal dvom, da za kaj takega ni dovolj solidarnosti, povezanosti, da gre za prevelik trk egov.

Kobala skrbijo tudi mladi umetniki, saj ne ve, kje bodo dobili delo. Da vse le ni tako zelo temno, kaže ustanovitev projekta Ker smo mladi pod okriljem Mestne občine Ljubljana. Priložnost bodo dobili mladi, ki so za leto 2013 že prijavili 14 konceptov, ki bodo na ogled v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Kobal je nato izdelal "prazno" molotovko in jo podaril študentu, režiserju, ki jo je nato zalučal ob steno dvorane, v kateri je potekal pogovor.