Slovenija ima več krajev, kjer so se uprizarjajo pasijoni. Najbolj znan je Škofjeloški pasijon, ki je tudi največji in ima največ nastopajočih ter je bil kot prva enota iz Slovenije vpisan v Unescov register nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Za drugega največjega šteje pasijon v Ribnici, ki ga okoli 200 mladih uprizarja vsako leto. Med slovenskimi pasijonskimi kraji pa so tudi Preddvor, Štepanja vas, Vipavski križ in drugi. Pasijoni so na slovenskem značilni v krajih, kjer so kapucini razvijali pasijonsko pastoralo.
Pred nekaj leti se razvilo gibanje Pasijonski veter, ki povezuje slovenske pasijonce v živo skupnost, duhovni steber in sedež gibanja pa je Kapucinski samostan Škofja Loka. Kot pojasnjuje Andreja Megušar, sta nastanek in delovanje Pasijonskega vetra povezana z dolgoletno željo, da bi se pasijonci povezovali, sodelovali ter ob tem duhovno in osebno rasli.
Prva pasijonska sapica je zavela že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so na ulicah Škofje Loke ponovno oživeli Škofjeloški pasijon. Prvi poskusi povezovanja so bili v letih 2010 in 2011, zelo velik skok pa je bil narejen leta 2017, kar je povezano z novimi kapucini v škofjeloškem kapucinskem samostanu, je pojasnila sogovornica.
Ker niso želeli, da bi s pasijonci upravljale institucije, so se organizirali v neformalno gibanje Pasijonski veter, ki šteje že več kot 1000 članov. V okviru gibanja pripravljajo druženja, potovanja, romanja in druge aktivnosti. Letos februarja so naredili povsem nov korak za večjo prepoznavnost slovenskih pasijonov, in sicer so izdelali spletno stran in izdali prvi spletni Pasijonski novičnik.
Gibanje je poleg škofjeloške občine edini slovenski član v združenju evropskih pasijonskih mest Europassion, v katerega je bilo lani vključenih okoli 90 pasijonskih mest iz 16 evropskih držav. V letošnjem postnem in velikonočnem času, ko se običajno uprizarjajo pasijoni, jim je zagodla epidemija koronavirusa.
Po načinu organizacije so si pasijoni precej različni. Andreja Megušer je pojasnila, da na primer v Ribnici pasijon organizira samostojno društvo, velikokrat pa za to skrbijo kar same župnije. V Škofji Loki je zadeva nekoliko drugačna. Gre za večji projekt, saj je nosilec občina, ki za uprizoritev zagotavlja javni denar in lahko zaposli režiserja ter vodjo projekta. Tako je projekt lahko izpeljan na profesionalni ravni, več sredstev pa je tudi za promocijo.
Občina koordinira tudi Dneve Škofjeloškega pasijona, ki jih pripravljajo v postnem času v letih, ko ni uprizoritve, da se ohranja pasijonska kondicija. Ves program, ki ga običajno predstavljajo razstave, pasijonski večeri, predstave in podobne prireditve pa pripravljajo pasijonci kot prostovoljci.
Megušer je prepričana, da imajo pasijoni tudi velik turistični potencial, saj kulturna dediščina tudi na turističnem področju postaja vse pomembnejša. Pri tem bi bilo ključno povezovanje, možnosti pa so tudi za pridobitev različnih nepovratnih sredstev. "Gre za dober turistični produkt, ki ga ponekod v tujini že znajo tržiti, v Sloveniji pa še ne, a imamo za to veliko možnosti," je poudarila.
Spomnila je, kako uspešno se trži pasijon v Oberammergau v Nemčiji, ki velja za najbolj poznanega in ga uprizarjajo vsakih deset let, letošnjo uprizoritev pa so zaradi koronavirusa prestavili na leto 2022. Kot je povedala, imajo ogromen marketing. Vstopnice, katerih cena znaša kar 350 evrov, pa prodajajo že leta vnaprej.