Nataša Gvozdenović, 24. 5. 2013

Glasovi tistih, ki jih redko slišimo

PREJELI SMO: Včeraj je bila v SNG Drama Ljubljana slavnostna razgrnitev repertoarja sezone 2013/14, v kateri se bo slovenskemu občinstvu kot režiser znova predstavil Boris Liješević, črnogorsko-srbski režiser in prejemnik Bitefovega grand prixa za predstavo Elijev stol, ki si jo je ogledalo tudi ljubljansko (februar 2012) in koprsko (maj 2012) občinstvo. – V sezoni 2013/14 bo v ljubljanski Drami režiral Evripidovo Alkestido, na SiGledal pa objavljamo intervju, ki ga je ob premieri njegove avtorske predstave Očevi su gradili (Črnogorsko narodno gledališče, 5. april 2013) z njim naredila Nataša Gvozdenović, novinarka iz Novega Sada, in nam ga prijazno ponudila v objavo.

Boris Liješević / foto Osebni Arhiv

Pri avtorski predstavi Očevi su gradili gre za dokumentarno gledališče, s katerim se Liješević pogosto ukvarja, izhajajoč iz tako rekoč praznega lista papirja, ki se počasi polni z zgodbami ljudi; z glasovi tistih, ki se redko slišijo. – V središču je črnogorska stvarnost, stvarnost prostora močno izkrivljenih vrednot, kjer je edina kontinuiteta – diskontinuiteta. V predstavi enakovredno sodeluje dvajset ljudi, njihova iskrenost ter izrazna in izpovedna moč pa gledalca naseljujejo od glave do peta, da se mu zdi, kot bi tla pod njim začela drhteti (izkušnja s premiere v Podgorici). Kajti tema sveta, ki se je v preteklosti gradil, sedaj pa se ruši, se zelo močno tiče vseh nas. Kot pravi režiser Boris Liješević: »Vsaka skupnost diha svojo enkratno in neponovljivo dramo, ki je pogojena s svojim časom in prostorom.«  

Zakaj se ti dokumentarno gledališče zdi pomembno? Kaj je tako privlačnega v izpovedih, ki jih vpletaš?

Izpoved je nekaj osebnega, intimnega in avtentičnega, skozi avtentičnost pa pridemo do občega in univerzalnega, pomembno se mi zdi, da je to zgodba nekoga izmed nas – da v tem človeku prepoznamo ljudi, ki nas obkrožajo, in realnost, v kateri živimo.

Predstava ima naslov Očetje so gradili. S temo očeta, ki je zelo kompleksna, si se ukvarjal tudi že prej; ko smo se pogovarjali o predstavi Elijev stol, si rekel, da je Oče v bistvu Mesto.

Tako je, ta predstava govori o naših očetih, oče pa je bil na tem prostoru, še posebej v Črni gori, vedno avtoritativna figura ... In ti naši očetje so zgradili en svet, zgradili so mesta. Zadnja desetletja gledamo, kako ti naši očetje propadajo, kako se ne znajdejo v novih časih, kako se spreminja sistem vrednot ... gledamo, kako se ne znajdejo ob invaziji novih očetov, ki rušijo vse, kar so oni zgradili, ki knjižnice spreminjajo v diskoteke in kinematografe v igralnice; ki kupujejo mestne stavbe in jih pretvarjajo v zabavo ter materializirajo vse. Ta svet spreminjajo v nekaj, kar je nam v bistvu nepoznano.

Kako pa na to gledajo otroci?

Otroci, ki ostanejo v tem novem svetu, ki jim govori, da je treba čim prej priti do denarja, v svetu, polnem kriminala in različnih drugih strahot moderne družbe, stradajo, v bistvu stradajo ... – Vse to je bilo tudi del mojega odraščanja, del odraščanja v teh mestih, ki niti malo niso več podobna mestom iz mojega otroštva ... – Včasih pomislim, da mogoče to normalno in so bili tudi v 50-ih letih prejšnjega stoletja, ko so se stvari začele graditi, nekateri ljudje nezadovoljni ... – Otroci, ki se rodijo sedaj, pa odraščajo ob spet drugih standardih ... – Moja generacija se še spomni sveta, ki ga več ni – majhnih in šarmantnih mest – in opazuje, kako zdaj vsepovsod rastejo tako visoke zgradbe, da ne moreš več videti niti sonca niti neba ...

Odraščal si v Budvi. Ranko Munitić je nekoč dejal, da ljudje, ki odrastejo ob morju in potem odidejo, vedno hrepenijo po njem ter se vedno poskušajo nekje ustaliti.

Neprestano imam tak občutek. V Podgorici sem 35 dni, a imam občutek, kot da sem tu že od nekdaj in da nikoli ne bom odšel. Otroštvo, preživeto ob morju, je nekaj zelo posebnega, človeku nudi pogled v brezmejnost.


Boris Liješević / foto: Osebni Arhiv
V predstavi si angažiral 20 ljudi. Zelo veliko, pravzaprav, cela četa.

Do takega izbora je prišlo zaradi tega, ker v bistvu izbora nisem delal ... Zame je najpomembnejše to, da ima igralec željo po delu. Ko sem ugotovil, kaj bo tema, nisem imel še dokončanega vsega, igralcem sem odprl vrata in jim rekel: kdor ima željo, naj vstopi ... Vedno pa se mora postaviti nek kriterij, tokrat je bil pogoj, da so to ljudje iz Črnogorskega narodnega gledališča. In tako je prišlo do tega, da je sedaj izbranih 20 ljudi, sprva me je bilo tega malo strah, ampak sem hitro uvidel, da je vsaka od teh oseb dar in da sem v bistvu prejel 20 darov, ki so željni dela.

Ki so te komaj dočakali.

Ja, jaz pa sem komaj dočakal to njihovo energijo in pripravljenost in zelo hitro smo si bili všeč. Med nami je začel teči pretok ustvarjalne energije. Na vajah se vedno dogajajo eksplozije ustvarjalne energije in to je res neponovljiva izkušnja.

Boris Liješević, SNG Drama Ljubljana

Nataša Gvozdenović, 19. 6. 2015
Kritika predstave "Moka v venah"
Nataša Gvozdenović, 29. 3. 2015
Smrt Ivana Iljiča. Kolektivno branje.
Nataša Gvozdenović, 30. 10. 2015
Festival kot križišče
Nataša Gvozdenović, 9. 1. 2015
Kritika predstave Osećaj brade
Nataša Gvozdenović, 19. 6. 2015
Kritika predstave "Moka v venah"