Nataša Gvozdenović, 30. 10. 2019

Ljubiti lahko začnemo takrat, ko se znebimo strahu

PREJELI SMO: Vtisi z letošnjega 53. mednarodnega gledališkega festivala Bitef v Beogradu, na katerem je predstava SNG Drama Ljubljana Ali: Strah ti poje dušo v režiji Sebastijana Horvata prejela nagrado za najboljšo predstavo. – Vtise s festivala nam je s prošnjo za objavo na portalu SiGledal poslala Nataša Gvozdenović, novinarka iz Novega Sada.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Letošnji 53. festival Bitef je bil naslovljen po velikem šansonu Beti Đorđević »Počnimo ljubav iz početka« in ta poziv ni niti malo banalen, če prafraziram umetniškega direktorja in selektorja Ivana Medenico, saj je ljubezen za nas politična kategorija.

Festival je odprla predstava Mila Raua Orest v Mosulu.

 

Milo Rau, Orest v Mosulu, NTGent, Belgija

Milo Rau je Orestejo izvajal tako, da je z ekipo odpotoval v Mosul in dele predstave posnel tam, saj tamkajšnji igralci ne morejo zapustiti države. Del predstave je odigran pred nami na odru, medtem ko se del dogaja na filmskem platnu. Predstava je nastala v produkciji belgijskega gledališča NT Gent.

Rau nas spomni, da je Mosul dosti starejši od Aten in da je civilizacija nastala v starodavnem, danes izbrisanem svetu (spomnimo se, da so v najbolj plodnem obdobju Beneške republike sinovi bogatašev na šolanje odhajali v Bagdad – na vzhod, ne na zahod), obrazec, po katerem se ravna človeštvo, pa je silovito vrtenje kroga nasilja, ki je prikazano v Oresteji in ki smo mu v Mosulu priča tudi danes.

Rau na oder pripelje Ifigenijino smrt, Klitamnestrin umor Agamemnona, Orestov umor Klitamnestre (priča smo tudi preobratu, v katerem je Orest homoseksualec, ki vpričo svojega ljubimca ubije svojo mater in potem z njim odide), vsi umori pa se zgodijo iz povsem jasnega vzgiba in jih je mogoče razumeti še pred obsodbo.

Igra igralcev je naravna in lahkotna, z močnim poudarkom na tem, čemur danes rečemo storytelling, kar nas povleče v zgodbo ter razkriva moč pripovedovanja in oživljanja slik. Povsem namerno Rau na koncu vse pripovedovalce postavi na majhno orientalsko preprogo – serdžak, na kateri nam pripovedujejo zgodbo. V najavi povedo, da gre za dekonstrukcijo mita, jaz pa to vidim bolj kot uvod v mit. O tem se lahko prepričamo na večerji, na kateri sta prisotna Klitamnestra in Agamemnon, ki je na večerjo pripeljal tudi ljubico Kasandro – v celoti živo in otipljivo, in ko jih Orest umori, teža umora potuje skozi vsa obdobja.

Video gradivo režiser uporablja kot tunel, ki nas popelje v globine pripovedi in nam s podrobnostmi, kot je čebad, orientalsko pregrinjalo z motivi rož ali vzorcem leoparda, ki ga opazimo v prizorih, posnetih v Mosulu, razstira starodavni mosulski svet.

Ateno igra slavna tamkajšnja igralka, ki na glavi nosi ruto, pripeto z rdečimi lasnicami. Samosvoja je in ima moč, ki pa jo uporablja za pomiritev in zaustavljanje prelivanja krvi, ne pa za razvnemanje strasti in besa.

Rau z namenom osveščanja poudarja pomembnost dovoljenja, ki ga iščemo, in v nekaterih primerih tudi dobimo, ob tem pa ni toliko pomembno, ali to dovoljenje pride s strani bogov ali s strani naroda, pomembno je le, da ga dobimo.

Dramaturginja Petra Pogorevc je za to predstavo uporabila pravi ključ, ki režiserju omogoči ozaveščanje o dejstvu, da nas ni brez njih, če govorimo o Mosulu in starem svetu, ki je izginil praktično pred našimi očmi.

V tem ključu se tako odpira mit – Rau nas na postmodernističen način spomni, da je to dogodek, ki traja, in ga razpira tako pred nami kot skupaj z nami.

Predstava je odprla 53. festival Bitef.

 

Borut Šeparević: Mladina brez boga, Zagrebško gledališče mladih

Borut Šeparević po motivih von Horvatha Mladina brez boga (čeprav se predstava navdihuje tudi s Pomladnim prebujenjem) ustvari predstavo, ki predstavlja zemljevid sodobne ničevosti in tega našega dobrega novega sveta. Prikaže nam skupino mladih ljudi z jasno definiranimi identifikacijskimi točkami, ki nam sporoča: mi vemo, kaj svet predstavlja nam, in vemo, kaj mi predstavljamo svetu. Na antidepresivih, čeprav nimajo še niti 18 let, želijo očistiti svet in iz njega odstraniti pošasti – karkoli naj bi to že pomenilo. Igra zelo mlade igralske ekipe je energična in zrela, lik profesorja Bifa pa izvrstno upodobi Rakan Rushaidat – ogorčen, resigniran, ne vidi več nobenega smisla, Houellebecqovski junak.

Borut Šeparević na odru ustvari svet, ki se pred nami odpira kot mračen cvet. Svetloba, ki razkriva prostor, od koder prihajajo naši junaki, razkriva tudi neznosno ničevost, v kateri ni niti sledu lepote ali utehe. To so ljudje, ki so strti že od samega začetka in iz katerih je zmedeni svet, v katerem razbita družina predstavlja osnovno celico, naredil pošasti. Ljudje, ki obup ustvarjajo samo zato, da bi nečemu pripadali.

Uporaba video posnetkov s prizori nasilja in video iger ter še posebej glasbena podlaga, ki pri Šepareviću predstavlja tempo furiozo predstave, skupaj z dolgim zaključnim Breivikovim govorom sporočajo, da je to svet, ki si ga delimo, v takem svetu pa je praktično nemogoče živeti.

 

Thomas Ostermeier: Zgodovina nasilja, Schaubühne, Berlin

Ostermeier izhaja iz romana Edwarda Luija o uličnem srečanju med mladim Francozom in mladeničem berberskega porekla. Govori o strasti ter kraji telefona, ki se konča s posilstvom. Prav tako govori o načinu, kako se spoprijemati s travmo.

Kot je značilno za igralce gledališča Schaubühne, je igra visoko ozaveščena in brez nepotrebnih dodatkov. Duhovita, ko se nedolžno rokuje s persiflažo, a hkrati razkošna v svoji naravnosti, s katero vas močno povleče v pripoved.

Ostermeier režira na enak način in zgodbo sestavlja kot sestavljanko – prizor za prizorom. Pri tem čas premika naprej ali nazaj, da prikaže osrednje sprožilce dogodkov, ki vodijo pripoved, na podoben način, kot to narativno počne tudi Kortasar v Školicah. Režija je visoko senzitivna, Ostermeier s čistim, a hkrati kompleksnim režijskim pristopom v svojem prepoznavnem slogu na prvem mestu pripoveduje v duhu tega, čemur bi lahko rekli »sestavljeni realizem«, in nam ob tem da jasno vedeti, da čas ne teče linearno, temveč ciklično, vpogled v osebno zgodovino likov, ki sega ravno dovolj v preteklost, pa nam predstavi sliko našega časa in sveta.

Funkcija filma je pri Ostermeierju v tem, da nevidno spreminja v vidno, posebno udarni pa so prizori nočnih mor; njegova sposobnost, da vas globoko, lahkotno in natančno sooča z mračnimi predeli psihe, je mojstrska.

Dragocenost Ostermeierjeve poante je v zmožnosti premagovanja travme, kjer zgodbo zaključi s Hannah Arendt: »Svobodni smo, da ta svet spremenimo in v njem začnemo nekaj novega.« Ta teza je na človeški in politični način, ki je vsekakor osvobojen banalnosti, v velikem sozvočju z letošnjim motom festivala Bitef – Ljubiti začnimo od začetka.

Ko vam poleg vse svoje zapuščine, iz katere še naprej črpa navdih, kaj takega sporoča Ostermeier, mu lahko samo verjamete, saj vam govori resnico.

 

O predstavi Tartuffe sem pisala za Vijesti, na Bitefu pa je bila odigrana v prepolni dvorani Narodnega gledališča. Lahko povem samo to, da predstava raste na najboljši mogoči način in nas ob tem uči glavnega molierovskega načela, da se je nad hinavce treba vzdigniti in se jim smejati. Predstava z občinstvom komunicira na zrel način in Tartuffe je na Bitefu predstavljal ljubezensko srečanje.

 

Zakaj je znorel gospod R? je mojstrska predstava v režiji Bobe Jelčića po Fassbinderjevem besedilu v izvedbi Jugoslovanskega dramskega gledališča. Temu po eni strani botruje Jelčićeva modra režija, kjer se vse odigra v ritmu, še posebej pa med pavzami, po drugi pa sijajna igralska zasedba, ki jo z odločnim korakom vodi izredni Boris Isaković, kar ohranja celovitost zgodbe.

 

Prvi del festivala se po zamisli umetniškega direktorja Ivana Medenice in dramaturga Filipa Vujoševića odvija v klasičnih gledaliških prostorih in po besedah Medenice govori o razpadu koncepta družbe. Konča se s predstavo Yuropa nigerijske skupine Q. Gre za senzibilno igrano poemo, ki glasneje in jasneje od besed govori o vseh pošastih današnjega časa – uničevanju, ksenofobiji in brezdomstvu, ne nazadnje pa o življenju v vsej njegovi težavnosti in moči. Prav poseben elan vital, ki ga je ta skupina na odru delila z nami. Ob tem sem se spomnila na 51. festival Bitef, ko so nagrado talija podelili pisatelju Femiju Osofisanu iz Nigerije. Ta je s soprogo na podelitev prišel v narodni noši in tako poslal jasno sporočilo – če že nočete sprejeti naše identitete, jo morate sedaj gledati. Bitef vsekakor ima daljnosežno notranjo logiko.

 

Zatem smo se preselili v Luko Beograd, kjer nas je čakal drugi del festivala.

Bitef, drugi del

Prvi performans, ki smo si ga ogledali v Luki Beograd, je bil Nemoralne zgodbe – 1. del: Hiša mati v izvedbi Phie Menard.

Phie Menard izhaja iz polja plesa in cirkuške umetnosti, kar je glede na to, kako artikulirano in brez besed na odru izraža svojo moč, zelo pomembno, saj gledalca skozi zgodbo vse od prihoda na oder vodi tako, kot da je del nje.

Na oder stopi v kostumu distopične junakinje v stilu, ki spominja na bladerunnerski retrofuturizem. Očitno je, da je svet, ki mu pripada, distopičen in da je sama, saj življenja okrog nje praktično ni, hkrati pa je odločena sama zgraditi hišo. To je razvidno že ob njenem prihodu na skorajda prazen oder, kjer je samo karton, ki bo postal hiša. Naslednjo uro hišo postavlja pred nami in gledalca vabi v to napeto igro (skoraj sem napisala igralca). Gledalec diha z njo in nestrpno čaka, ali ji bo uspelo.

Na koncu ji ob kombinaciji veščine in odločnosti uspe in hiša stoji pred nami. Nato izreže podolgovata okna, zunaj nastanejo stopnice, pred nami nastane Partenon. Nahajamo se torej v zibelki evropske civilizacije.

And … the next thing we know – v zadnji tretjini predstave na našo hišo začne padati dež, medtem ko Phie Menard čepi ob njej in opazuje, kako se nekaj, kar je z muko zgradila, pred našimi očmi pretvarja v nič.

To je poema brez besed, ki vas kot empata introspektivno nagovarja k potovanju. Da bi bila izkušnja čim bolj avtentična, to počne na kraju, ki je klasično gledališki, saj gre za luko, luka pa je vedno predstavljala pobeg ali vračanje. Kakor komu.

Phie Menard s svojo igro v gledalcu vzbuja dolgotrajen in glasen krik, pelje vas skozi grozo, da vam lahko na koncu pokaže, da imate pred sabo nebo. Da je nov začetek možen. Če že govorimo o ljubezni.

Samo tako premišljen, iskren in artikuliran ustvarjalec, kot je Phie Menard, lahko ustvari tako močno doživetje in občinstvo brez izjeme spremeni v strastne soudeležence.

 

Ali: Strah ti poje dušo, SNG Drama, Ljubljana

Predstavo po Fassbinderjevem tekstu v dramaturgiji Milana Markovića je režiral Sebastijan Horvat. Zgodba se dogaja leta 1974 v Münchnu in govori o Aliju, maroškem imigrantu, ter Nemki v zrelih letih, ki sta v ljubezenskem razmerju in zakonu. Ob vseh zastrašujočih obsodbah, ki razmerje spremljajo, je zgodba še vedno aktualna, saj sega vse do danes. Ob tem nam razkriva, da se o ksenofobiji in o potrebi, da je Drugega treba bolje spoznati, nismo ničesar naučili.

Predstavo zaznamuje izjemno intenzivna igra. V prvem delu se igra odvija iz občinstva, čeprav meja med odrom in občinstvom pogojno rečeno še obstaja. V drugem delu Horvat mejo med gledalcem in igralcem v celoti zabriše, saj občinstvo dobesedno sedi na postelji, na kateri se odvija seksualni prizor med Alijem in natakarico.

Neposrednemu, močnemu in osebnemu doživetju igre se tako ni mogoče izogniti. Horvat razume, da je Fassbinder v kontekstu svojega časa menil, da revolucija poteka prepočasi in da je spremembe (v njegovem primeru bujenje smisla) treba buditi intenzivno in hitro ne glede na žrtve, saj je sprememba nujna, skupina Baader-Meinhof ta načela recimo uporabi kot orožje. 

Ekipa predstave Ali: Strah ti poje dušo ob popolnem zavedanju časa, v katerem smo zasičeni z nepotrebnimi informacijami ter s ponudbo, ki jo je toliko, da nas dela ravnodušne, občinstvo nagovarja skozi zelo konkretno biologijo – seks. S tem vas zbudijo, kot da bi vas udarili v trebuh. Ali: strah ti poje dušo se konča z nemim krikom, ki traja vse od časa Fassbinderja, slišimo pa ga le takrat, ko smo budni in do konca angažirani v predstavo in nam zato na svojih sedežih ni ravno udobno.

 

O mesu in betonu – koreografska instalacija, Plesna skupina Anti status quo, Brazilija

Misel, ki se pri predstavi Ali: strah ti poje dušo začenja z biologijo, Brazilci nadaljujejo tako, da nam prikažejo dve plati iste medalje. Na eni strani z gnusom, saj se predstava začne s prizorom gaženja po smeteh, ki jih trpajo v svoje garderobe in na koncu popolnoma goli pozivajo občinstvo. Nahajamo se sredi gledališča, ki od vas zahteva čas, pozornost in sočutje.

 

Redke ptice, Un Loup pour l’Homme, Lille, Francija

Predstava novega cirkusa je izvedena rafinirano in udarno kot poezija – če je ljubezen samo derivat kulture in predvsem nadgradnja impulza po razmnoževanju, nas novi cirkus nagovarja k bujenju duha, saj sicer nismo nič drugačni od živali.

 

Povabljeni, Ultima vez

Letošnji Bitef je zaokrožil performans Povabljeni, ki vabi predvsem k sočutju in empatiji in predstavlja veselo skupinsko doživetje ter ob glasbi, ki vznemirja čutila, vključuje raznovrstne akterje.

 

Če se vrnemo k uvodu festivala in k performansu Remote Belgrade – ta vas poziva, da ozavestite lastno minljivost, preden bo prepozno, in mu od začetka do konca v celoti uspe potrditi tezo, da je nov začetek v ljubezni možen, ob tem pa je mogoče ljubezen utrditi tudi kot politično kategorijo. To Bitefu uspe že samo zaradi dejstva, da se tokrat o tem javno razpravlja.

Ob tem izvablja zanikano ali potlačeno, naj je to intenzivno biološko vznemirjenje ali empatija, kakorkoli že, nekaj je popolnoma jasno: to je bil festival, ki predvsem tiste, ki so na to pristali, prebuja.

P. s.: Posebej bi poudarila prijaznost in učinkovitost ekipe festivala Bitef.

- Nataša Gvozdenović

Bitef

Povezani dogodki

Nataša Gvozdenović, 29. 3. 2015
Smrt Ivana Iljiča. Kolektivno branje.
Nataša Gvozdenović, 19. 6. 2015
Kritika predstave "Moka v venah"
Nataša Gvozdenović, 30. 10. 2015
Festival kot križišče