dr. Manica Špendal, 15. 10. 2021

Gaetano Donizetti: La fille du régiment (Hči polka)

Opera in balet SNG Maribor, Gaetano Donizetti HČI POLKA, režija Krešimir Dolenčić, premiera 15. 10. 2021.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Italijanski skladatelj Domenico Gaetano Maria Donizetti (1797–1848), sodobnik Heinricha Heineja, Franza Schuberta in Giacoma Leopardija, je začel ustvarjati v času – podobno kot tudi njegov veliki tekmec Vincenzo Bellini –, ko je njun vzornik Gioacchino Rossini počasi že opuščal pisanje oper. Prvo glasbeno izobrazbo si je pridobil na glasbeni šoli v rojstnem Bergamu, ki jo je ustanovil nemški kapelnik Simon Mayr leta 1806. Ta je Donizettija po poučevanju klavirja, solopetja in viole poslal na študij v Bologno, kjer je bil njegov učitelj kontrapunkta frančiškanski redovnik Stanislao Mattei. Po dveh letih se je Donizetti vrnil v Bergamo, kjer je po Mayrjevem posredovanju prejel prvo naročilo neke beneške gledališke skupine za uglasbitev štirih opernih libretov. V tem času se je Donizetti kompozicijsko udejstvoval tudi v drugih glasbenih formah in zvrsteh (simfoniji, godalnem kvartetu in cerkveni glasbi). Poleg 74 oper je med letoma 1816 in 1844 ustvaril še tri oratorije, 25 kantat, 16 simfonij, približno 90 komornih skladb, več kot 110 cerkvenih skladb, več klavirskih del ter prek 250 samospevov, duetov in tercetov.

V svojem opernem opusu se Donizetti opira na Rossinijevo operno dediščino in se v zrelih operah, ko »začasno« postane vodilni italijanski operni skladatelj, navezuje tudi na mlajšega sodobnika Giuseppeja Verdija, zato tudi ni mogoče prezreti številnih slogovnih sorodnosti med Donizettijevimi, poznejšimi Bellinijevimi operami in zgodnjimi Verdijevimi operami (do Rigoletta). Donizettijeve opere izkazujejo izredno dobro obvladovanje kompozicijske tehnike in odličen čut za odrsko upodabljanje, poleg tega pa tudi dognan smisel za instrumentacijo ter jasen, enostaven, a tehtno zgrajen harmonski stavek. Poleg prikupne in prijetne melodike se arije iz njegovih oper odlikujejo tudi po dramatični moči in izrazni globini. Po dveh neuspešnih opernih poskusih (prvo opero Il Pigmalione, ki jo je napisal leta 1816, so izvedli šele posthumno leta 1860) je Donizetti doživel ustvarjalni preobrat že leta 1818 v Benetkah po izvedbi heroične opere oziroma »melodrame« Enrico di Borgogna.

Dokončno pa je Donizetti izšel iz anonimnosti leta 1822 v Rimu z opero Zoraida di Granata, za kar je imel največ zaslug vpliven neapeljski impresarij Domenico Barbaja, ki je z Donizettijem sklenil pogodbo za obdobje osmih let (1822–1830). S pogodbo se je skladatelj obvezal, da bo v navedenem času ustvarjal opere izključno za neapeljska gledališča Teatro di San Carlo, Teatro del Fondo in Teatro Nuovo. Od 33 oper, ki jih je ustvaril v teh letih, jih sodi 11 v zvrst »polresne« opere (semiserie), kakršna je denimo tudi La zingara (Ciganka). Od 25 oper, ki jih je komponiral med letoma 1830 in 1838, je kar enajst del namenil opernim gledališčem v Neaplju; sedem jih je bilo izvedenih v Milanu, tri v Benetkah, po dve operi v Firencah in Rimu ter ena v Parizu. Značilnost Donizettijevega drugega ustvarjalnega obdobja zaznamuje afiniteta do pisanja resnih oper; od 25 oper jih je kar dve tretjini namenil tej operni zvrsti, večjo pozornost pa je odslej posvetil tudi literarni kvaliteti libreta.

Od dvanajstih oper, nastalih v tretjem ustvarjalnem obdobju, jih je Donizetti kar sedem komponiral za pariška gledališča (Pariška opera, Opéra-Comique in Théâtre-Italien). Kmalu po tem, ko se je preselil v Pariz, je leta 1840 dokončal svojo tretjo francosko opero La fille du régiment (Hči polka) na libreto Jules-Henrija Vernoyja de Saint-Georgesa in Jean-Françoisa Bayarda, ki pa po umetniški vrednosti ne dosega del, kot sta denimo operi Ljubezenski napoj (L'elisir d'amore) ali Don Pasquale. Ker je Hčer polka komponiral za pariško Opéra-Comique, gre v njej za združitev značilnosti italijanske opere buffe in francoske komične opere po zgledu francoskih skladateljev Daniela Françoisa Esprita Auberja in François-Adriena Boieldieuja. Prvotna različica je vsebovala govorjene dialoge, ki jo je v naslednji verziji Donizetti nadomestil z recitativom secco.

V Donizettijevem času je opera Hči polka veljala za eno najuspešnejših glasbenogledaliških del, pri čemer je zlasti »paradna« vloga Marie predstavljala velik izziv za koloraturne sopranistke, četudi se celotna opera zdi z glasbenega vidika nekoliko neenotna. Poleg romantičnih sentimentalnih arij jo zaznamujejo tudi natančno obdelani zborovski odlomki, medtem ko je nekaj posameznih manjših ansamblov manj domišljenih. Opero Hči polka so krstno izvedli 11. februarja 1840 v Salle de la Bourse (Opéra-Comique) z velikim uspehom, kot pred petimi leti Bellinijevo opero I Puritani (Puritanci). S Hčerjo polka je Donizetti takoj osvojil sicer zahtevno francosko publiko, k čemur je prav gotovo pripomogla tudi glasbena »upodobitev« francoskih nacionalnih simbolov, kot denimo himne Salut à la France, ki jo zapoje naslovna junakinja Marie.

Opera, ki vsebuje tudi veliko vojaških motivov, a tudi razigranih in sentimentalnih melodij, se začenja z veselo uverturo, ki ji sledijo nekoliko melanholično obarvane arije Marie, nato pa bolj veseljaške arije Tonia, zanosni zbori vojakov in arhaično zasnovani napevi, ki ponazarjajo že preživeti rokokojski svet markize Berkenfield. Med izstopajočimi arijami Marie so zlasti »regimentska pesem« Chacun le sait, elegična poslovilna pesem na koncu prvega dejanja Il faut partir in otožna arija iz drugega dejanja Par le rang et par l'opulence. Iz nabora solističnih »točk« še posebej izstopa zahtevna tenorska arija Tonia iz drugega dejanja Ah! mes amis, quel jour de fête, v kateri mora pevec osemkrat (oziroma devetkrat z neobveznim finalnim vrhuncem v kadenci) »zadeti« visoki C, kar skoraj vedno izzove navdušen odziv publike. Med znanimi tenoristi, ki jim je to izvrstno uspelo, je bil na primer italijanski tenorist Luciano Pavarotti, v sedanjem času pa med drugimi zlasti perujski tenorist, sicer član dunajske Državne opere, Juan Diego Flórez.

Po pariški praizvedbi so opero La file du régiment že naslednje leto (1841) izvedli na Dunaju in v Stuttgartu, leta 1842 pa tudi v Berlinu in Pragi. Hči polka se je na repertoarjih svetovnih opernih gledališč ohranila vse do danes, tokrat pa bo prvič izvedena tudi v mariborski Operi.

 

(iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor, Hči polka, Krešimir Dolenčić, Gaetano Donizetti

Povezani dogodki