dr. Manica Špendal, 7. 2. 2020

Simon Boccanegra, melodrama s prologom v treh dejanjih

Opera in balet SNG Maribor, Giuseppe Verdi SIMON BOCCANEGRA, režija Arnaud Bernard, premiera 7. februar 2020.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Leta 1856, še ne štiri leta po dokončanju opere Trubadur (Il trovatore, 1853), je Verdi ponovno posegel po delu španskega dramatika Antonia Garcíe Gutiérreza, tokrat po nekakšni politični paraboli z naslovom Simón Bocanegra, ki jo je Gutiérrez ustvaril leta 1843. V njej je Verdi videl podobno politično situacijo kot v takratni svoji domovini Italiji, tj. v boju (risorgimentu) za neodvisno italijansko republiko izpod habsburške hegemonije. Za komponiranje te opere pa je poleg politične simbolike Verdija navdihnila – kot že prej pri operah Luisi Miller in Rigoletto – predvsem tragičnost v odnosu med hčerko in očetom, medtem ko sam dož spominja na patriotske like, kot denimo na primer beneškega doža Francesca Foscarja v operi Dva Foscarija (I due Foscari, 1844) ali na Giovannija da Procido iz opere Sicilijanske večernice (I vespri siciliani, 1861).

Operno dogajanje je prestavljeno v renesančno Genovo, tj. v leto 1339, ko so v majhni italijanski obmorski provinci na željo ljudstva (in predvsem z namenom pomiritve politične napetosti) za doža prvič izvolili nekoga iz vrst plebejcev, v tem primeru korzarja Simona Boccanegro.[1] Poleg osrednje ljubezenske zgodbe med Simonovo hčerko Amelio in njenim ljubimcem, plemičem Gabrielom Adornom, je v operi poudarek tudi na končni spravi med Simonom in njegovim sovražnikom, plemičem (patricijem) Jacopom Fiescom, ki po Boccanegrovi izvolitvi spremeni svoje ime v Andreo Grimaldija.

V operi Simon Boccanegra je Gabriele Adorno edini moški lik, ki je obenem predstavnik mlajše generacije in s tem na nek način politične prihodnosti Genove. Ljubezen vodi Adornove politične poteze tudi v boju med različnimi in medsebojno sprtimi stranmi. Da je stari plebejski dož Simon Boccanegra sprt s patricijem Jacopom Fiescom, Adorno sprva ne sluti. V sporu za oblast v Genovi med patriciji in plebejci je Adorno najprej na strani patricijev, iz katerih izhaja. Ko izve, da njegova izvoljenka Amelia Grimaldi ni dedinja pregnane patricijske družine, po kateri se imenuje, ampak je nezakonska hčerka Fiescove hčerke, zaradi ljubezni do nje preide iz tabora patricijev na nasprotno stran ter tako doža Boccanegro zaščiti pred zaroto patricijev. Preden Paolo Albiani iz maščevanja zastrupi doža, ker slednji ni privolil v njegovo poroko z Amelio, Boccanegra po zmagi plebejcev nad patriciji določi Gabrieleja Adorna za svojega naslednika. Zgodovinski dož se je imenoval Simone. Verdi ga v avtografu partiture imenuje Simon Boccanegra.

Verdi je 15. maja 1856 z beneško operno hišo La Fenice sklenil pogodbo za uprizoritev opere, ki naj bi jo izvedli v času karnevala v sezoni 1856/1857. Med ključnimi figurami, ki so vplivali na Verdijevo odločitev za Gutiérrezovo dramo, je bila tudi skladateljeva partnerka in operna sopranistka Giuseppina Strepponi, ki naj bi za Verdija prevedla nekatere odlomke besedila, četudi je izdelavo libreta še pred odhodom v Pariz z Giuseppino angažiral Francesca Mario Piaveja. Kljub več skupnim projektom, ki jih je Verdi realiziral s Piavejem, pa je Verdi med poletnim bivanjem v Parizu za korekture libreta poprosil svojega rojaka v izgnanstvu, nekdanjega politika in pravnika Giuseppeja Montanellija. O posegu v Piavejev libreto je Verdi molčal tudi v pismu s pošiljko, v kateri je Piaveju poslal revidirano in nekoliko skrajšano besedilno predlogo.    

Februarja 1857 je Verdi odpotoval v Benetke, da bi sodeloval pri pripravi krstne izvedbe svoje nove opere, ki je doživela praizvedbo 12. marca 1857. Do takrat je dokomponiral še eno dejanje in dokončal orkestracijo celotne opere. Vendar pa praizvedba opere, predvsem zaradi mračnega vzdušja, ki jo preveva, in pesimističnega zaključka ni doživela pričakovanega uspeha. Tudi naslednje uprizoritve v različnih italijanskih gledališčih niso bile uspešne. Verdi je glede neuspeha zapisal, da je Simon Boccanegra v Benetkah doživel tolikšen neuspeh kot La traviata: »Menil sem, da sem ustvaril še kar dobro delo, vendar kaže, da sem se zmotil.«

Simon Boccanegra je zadnja od petih oper, ki jih je Verdi komponiral za beneško operno hišo La Fenice (poleg Attile, Ernanija, Rigoletta in Traviate). Ko je že kazalo, da bo tudi po neuspešni milanski izvedbi leta 1859 opera izginila z opernih repertoarjev, pa je dobri dve desetletji pozneje, natančneje jeseni leta 1880, založnik Giulio Ricordi uspel Verdija pregovoriti, da je prekinil komponiranje Ottela in s pomočjo libretista Arriga Boita temeljito predelal opero Simon Boccanegra, ki je bila v novi različici prvič izvedena 24. marca 1881 v milanski Scali.

Verdi in Boito sta med drugim v prvem dejanju dodala finale v doževi palači, ki je po mnenju poznavalcev eden najveličastnejših opernih finalov nasploh. Pri tem sta se naslonila na dve pismi pesnika Francesca Petrarke (iz let 1352 in 1353) iz zbirke pisem Rerum familiarum libri, v katerih ta poziva Benetke in Genovo k pomiritvi, kar se v operi manifestira v Boccanegrovem apelu meščanom: »Fratricidi! Plebe! Patrizi! Popolo dalla feroce storia!« Avtorja sta dodala tudi Paolov monolog iz drugega dejanja, črtala pa sta balet afriških korzarjev ter sekstet. Večje spremembe je Verdi udejanjil v inštrumentaciji in harmonskem stavku, vnesel pa je tudi nekaj novih glasbenih misli. Tretje dejanje se tako začenja s predigro, ki je zasnovana na temi revolucionarnega zbora, poročni zbor pa namesto začetka tretjega dejanja nastopi šele po prizoru Fiesca in Paola. V tej prenovljeni obliki je opera Simon Boccanegra doživela v milanski Scali triumfalen uspeh. Dve glavni vlogi sta poustvarila Victor Maurel (Simon Boccanegra) in Francesco Tamagno (Gabriele Adorno).

V tujini si je Simon Boccanegra dokaj pozno utrl pot na operne odre. V Nemčiji so jo uprizorili šele leta 1930 v tekstovni predelavi Franza Werfla, v newyorški »Metropolitanki« pa dve leti zatem, tj. leta 1932. Z velikim uspehom so opero uprizoril tudi v Salzburgu leta 1916 s tedaj najvidnejšimi pevskimi solisti. Med najboljše interprete vlog iz opere sodijo (zlasti v drugi polovici 20. stoletja) Mirella Freni, Katia Ricciarelli in Kiri Te Kanawa (Amelia Grimaldi/Maria Boccanegra), Piero Cappuccilli, Renato Bruson, Leo Nucci in Plácido Domingo, ki je sprva nastopal v tenorski vlogi Gabrieleja Adorna, v zadnjih letih pa v baritonski naslovni vlogi Simona Boccanegre. Med tenoristi sta v vlogi Gabrieleja Adorna blestela še José Carreras in Giacomo Aragall, v basovski vlogi Fiesca pa so nastopili še Boris Hristov (Christoff), Nikolaj Gjaurov, Ruggero Raimondi in Ferruccio Furlanetto (Jacopo Fiesco). 

V slogovnem smislu je Simon Boccanegra ena najzanimivejših Verdijevih opernih stvaritev, v kateri se skladatelj radikalno odmika od dotedanjih oblikovnih shem. V njej se Verdi glasbeno tesno navezuje na pesniško predlogo in že napoveduje značilnosti glasbene ekspresivnosti, ki jo je dramatično nadgradil v poznejših operah Aida in Otello, pri tem opušča numerično obliko in se približuje prekomponirani. Pomembna je uporaba recitativa, ki nastopa največkrat v zaključnih scenah. Večkrat uporablja tudi parlando s spremljavo orkestra, ki dobiva pomembnejšo vlogo v smislu dramskega upovedovanja. Recitativi so dramatsko oblikovani in prispevajo k večji enovitosti opere. Značilno je tudi ponavljanje motivov (morja, prekletstva), vendar ne v smislu Wagnerjeve tehnike vodilnega motiva (lajtmotiva). Opera se nenazadnje odlikuje tudi po lepih melodijah v arijah in duetih. Po mnenju nekaterih poznavalcev opere je Verdi s Simonom Boccanegro ustvaril eno najboljših opernih stvaritev.

V revidirani partituri iz leta 1881 nastopi motiv morja kot glavni motiv opere že v uvodu predigre, pri čemer ustvarja nekakšen občutek valovanja, ki ne zaznamuje le začetnega prizora, ampak celotno opero. Po že omenjeni krajši predigri (Preludio e introduzione) se začenja prvi prizor prologa z dialogom med dvorjanoma Pietrom in Paolom Albianijem, pri čemer slednji povpraša prvega glede častnega mesta opata Lorenzinija: »Che dicesti? ... all'onor di primo abate Lorenzin, l'usuriere?«[2] V petem prizoru prologa Fiesco zapušča palačo, potem ko spozna, da aristokracija, ki ji pripada, ne bo več ostala na oblasti, pri tem pa se poslovi z naslednjo arijo: »A te l'estremo addio, palagio altero, freddo sepolcro dell'angiolo mio!«[3]

Na začetku prvega dejanja Amelia v svoji kavatini občuduje nebo in opeva pogled na zvezde in morje tik pred zoro: »Come in quest'ora bruna sorridon gli astri e il mare!«[4] Duet Adorna in Amelie, ki sledi, se začenja z Adornovim glasom iz daljave in z njegovo izpovedjo, da je »nebo brez zvezd kot travnik brez rož ali duša brez ljubezni«. (Cielo di stelle orbato, di fior vedovo prato, è l'alma senza amor.) Amelia se razveseli njegovega prihoda: »Ciel! ... la sua voce! ... È desso! ... Ei s'avvicina! ... Oh gioia!«[5] V duetu iz drugega prizora prvega dejanja Adorno pozdravi svojo izvoljenko: »Anima mia!« V sedmem prizoru nastopi spoznavni duet doža in Amelie z doževim vprašanjem: »Favella il Doge ad Amelia Grimaldi?«[6] Slednja mu odgovori: »Così nomata sono.«[7]

Sredi dvorane v Palači opatov (Palazzo degli Abati) dož nagovori svètnike, s čimer se začne finale prvega dejanja: »Messeri, il re di Tartaria vi porge pegni di pace e ricchi doni e annunzia schiuso l'Eusin alle liguri prore. Acconsentite?«[8] V svojem nagovoru Boccanegra naznanja, da jim kralj Tartarije ponuja mir in bogate darove in sporoča, da je Črno morje odprto za ligurske ladje. Prvo dejanje se zaključi z Boccanegrovo zahtevo zbranega ljudstva, naj izrečejo prekletstvo nad zločincem, ki je ugrabil Amelio (kriv je seveda Paolo, ki se je z ugrabitvijo Amelie želel maščevati dožu). 

Drugo dejanje se začenja z duetom dvorjanov Pietra in Paola Albianija, ki načrtujeta dožev umor: »Quei due vedesti?«[9] V petem prizoru sledi samostojni nastop Adorna, ki v svoji ariji izraža ljubosumje in razočaranje nad Amelio, saj je prepričan, da ga je prevarala z dožem: »Sento avvampar nell'anima furente gelosia …«[10] V naslednjem prizoru se zaljubljenca srečata. Njun duet začenja Amelia z vprašanjem: »Tu qui?«[11] Dejanje se zaključuje z znamenitim tercetom doža, Amelie in Adorna, v katerem dož Adornu razkrije, da je Amelia v resnici njegova hči, Adorno, ki je nameraval umoriti doža med njegovim spancem, pa skesan prosi Amelio in doža, naj mu odpustita njegovo zmoto: »Figlia! – Sì afflitto, o padre mio? – T'inganni ... Ma tu piangevi.«[12]

V tretjem dejanju je osrednji prizor doža, ki umira zaradi strupa, ki mu ga je podtaknil Paolo v vrč z vodo. Fiesco, ki je bil medtem pomiloščen in je od Paola v njegovih poslednjih trenutkih na poti do morišča izvedel za njegov podli načrt, nato pohiti k dožu in mu v ariji razkrije, da »bo ob šibki svetlobi bakel videl znake smrti«,[13] ki so simptomi počasi delujočega strupa. Ob sklepu opere Fiesco oznani senatorjem, da je novi dož Gabriele Adorno in naj molijo za pokojnega doža Boccanegro: »Genovesi! In Gabriele Adorno il vostro Doge or acclamate. – No, Boccanegra! – È morto. Pace per lui pregate!«[14] Zbrana množica se nato še poslednjič pokloni Boccanegri: »Pace per lui! Pace per lui!«[15]

V Ljubljani so opero Simon Boccanegra pod glasbenim vodstvom Cirila Cvetka in v režiji Hinka Leskovška izvedli v sezoni 1974/1975 (s premiero 16. januarja 1975), v Mariboru pa bo ta Verdijeva opera v stoletni zgodovini gledališča prvič uprizorjena šele v aktualni sezoni 2019/2020 (s premiero 7. februarja 2020), in sicer pod glasbenim vodstvom Francesca Rose ter v režiji Arnauda Bernarda.



[1] Dož Genove, ki je resnična zgodovinska osebnost, se je imenoval Simone. Verdi ga je v avtografu partiture imenoval Simon Boccanegra.

[2] »Kaj ste rekli? … V čast prvega opata Lorenzina, oderuha?«

[3] »Zbogom, ohola palača, hladna grobnica mojega angela!«

[4] »Kako se nasmihajo zvezde in morje v tej temačni uri!«

[5] »Nebesa! Njegov glas je bil! Približuje se! O veselje!«

[6] »Govori dož z Amelio Grimaldi?«

[7] »Tako mi je ime.«

[8] »Gospodje, kralj Tartarije vam ponuja bogastvo v zameno za premirje. Evzin je odprt za ligurijske ladje. Se strinjate?«

[9] »Si ju videl?«

[10] »Čutim, kako ljubosumje gori v mojih prsih.«

[11] »Ti (si) tukaj?«

[12] »Hči! – Si žalosten, moj oče? – Motiš se. Si mar jokala?«

[13] Delle faci festanti al barlume cifre arcane, funebri vedrai.

[14] »Genovčani! Pozdravite vašega novega doža, Gabrieleja Adorna. – Ne, Boccanegra! – Je mrtev! – Prosite miru zanj.«   

[15] »Naj počiva v miru! Naj počiva v miru!«

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

SNG Maribor, Simon Boccanegra

Povezani dogodki

dr. Manica Špendal, Opera in Balet SNG Maribor, 16. 3. 2012
Franz Lehár in Vesela vdova
dr. Manica Špendal, 17. 5. 2019
Faust, Gounodeva velika opera v petih dejanjih
dr. Manica Špendal, 27. 9. 2013
Giacomo Puccini: Il trittico (Triptih)