Navdih besedila in predstave je film režiserja Toda Browninga in scenarista Toda Robbinsa iz leta 1932 z naslovom Freaks (Spake). Črno-beli film, ki ga filmska zgodovina uvršča med grozljivke, je v času svojega nastanka veljal za tako šokantnega, da je občinstvo dosegla le skrajšana različica, polna verzija pa (bojda) ni ohranjena. Tudi okrajšani film je bil ponekod prepovedan, v Veliki Britaniji recimo trideset let. Film je prejel slabe kritike in ni nikoli povrnil finančnega vložka. V šestdesetih letih pa ga je strokovna javnost znova odkrila (na canskem filmskem festivalu) in postal je kultni film za sladokusce. Navdihuje umetniška dela različnih umetniških žanrov.

V filmu igrajo naturščiki – ljudje z različnimi telesnimi hibami (ženska z brado, ženska brez rok, moški brez udov, ženskaptič, človek-guma, vodenoglavci idr.), sicer razstavljeni in nastopajoči v cirkuških in sejemskih predstavah. To mu daje posebno čustveno dimenzijo in gledalcu narekuje optiko prikritega gnusa, zgroženosti, pomilovanja in sočutja. Skozi tako perspektivo se sicer naivna romantična zgodba zlahka razrašča na dodatne nivoje intimnega doživljanja pa tudi družbeno kritičnih kontekstov.

Preprosta zgodba se umešča v cirkus ter pripoveduje o pritlikavcu Hansu in njegovi ljubezni do lepe akrobatke Kleopatre. Hans zaradi Kleopatre zapusti svojo zaročenko, pritlikavko Frido. Kleopatra želi premožnega Hansa, ki se mu obeta razkošna dediščina, izkoristiti in s svojim ljubimcem, silakom Herkulom, skuje zaroto proti njemu. Uprizori navidezno poroko in se ne  ustavlja v podcenjujočih žalitvah cirkuških kuriozitet. Ljubezenski trikotnik se izteče tragično, ko »svojega« neusmiljeno zaščitijo ostale cirkuške spake.

Življenje režiserja Toda Browninga se tudi samo zdi kot filmski scenarij. Pri šestnajstih je pobegnil v cirkus, kjer je nastopal v različnih vlogah. Gledališče in film sta ga najprej navduševala kot igralca, kasneje je varietejske predstave in filme režiral. Zaslovel je z danes kultnima filmoma Drakula (1931) in Spake (1932).

Spake

Predstava se celovito umešča v bivalni predel cirkuške karavane, kjer v vozovih živijo gnus zbujajoči spački – ženska z brado, polmoški-polženska, človek brez udov, siamski dvojčici, človek okostnjak … Njihova zunanjost narekuje zavračajoč odnos »normalne« okolice, svoj prostor pod soncem najdejo v cirkusu in na sejmarskih razstavah, kjer se preživljajo z razkazovanjem svojih hib za groteskno zabavo obiskovalcev. Nasprotje predstavljata prelepa akrobatka na trapezu Kleopatra in postavni silak Herkules – velika človeka, kot ju poimenuje pritlikavec Hans. Trk grotesknih spak z »normalnima« junakoma odpira vrsto vprašanj o tem, kdo je prava spaka, kaj spako definira, kdo jo opredeljuje in kje je njeno mesto.

V predstavi se seveda izognemo nastopu naturščikov, kot medij so uporabljene otroškim igračkam (dojenčkom) podobne lutke, ki (v izvirniku) pri večini ljudi zbujajo prijetne asociacije na otroštvo, igro in varnost ter budijo nostalgične spomine na najzgodnejše življenjsko obdobje. V Spakah so lutke spačkov okorne, deformirane, izmaličene, »neizdelane«, skoraj negibne 'igračke'; kombinacija miniaturnih vozov pa se zapira v od stvarnosti odmaknjen in zaščiten prostor, ki spačeni skupnosti zagotavlja osnovno bivanjsko varnost.

Hermetičnost ustvarjenega okolja lahko odpirajo le želje in načrti likov, ki presegajo trenutni obstoj. Tukaj in zdaj sta za spake brezizhodna, v resnici že sama po sebi izhod – možnost preživetja, četudi v parametrih skromnega životarjenja. Za Kleopatro in Herkula pa zgolj vmesna postaja na poti v prihodnost. Z vstopom Hansa v njun odnos se ta izriše precej obetavna, saj se ji dobrika njegova velika dediščina. Neskladnost konceptov sicer namiguje na tragični razplet (v obliki moderatorskih vložkov Jožefine-Jožefa v maniri antičnega zbora), a zmagovalec ni predvidljiv, saj slika odnosov še zdaleč ni črno-bela.


Foto: Boštjan Lah
Četudi pomilujemo spačke in sočustvujemo z njimi, Kleopatro in Herkula pa razumemo kot pokvarjena kradljivca (celo potencialna morilca), ti niso tako etično čisti, da bi si našo naklonjenost enoumno zaslužili: Hans zaradi zatrapanosti v veliko lepotico neusmiljeno zapusti zvesto in bistro Frido, po porazu pa se k njej ponovno zateče Ženska z brado ne ve, kdo je oče njenega otroka. Roza-Rozi živi(ta?) v nekakšnem incestnem zakonu z Džimijem in Džonijem, kar narekuje tudi okrepljeno dinamiko raznolikih intimnih odnosov. Jožefina-Jožef vse ve, a nas zgolj  zabava z opozorili in (privoščljivo?) čaka na dogodek. Ko ko žre žive ptiče, kar je že samo po sebi precej neokusno. In tako dalje. Edina res čista je ljubka in krhka Frida, resnična tragična junakinja zgodbe – kljub iskreni ljubezni je zavržena, njeno poštenje (Hansa ljubi še pred njegovo dediščino) ni poplačano, na koncu ga sicer dobi nazaj − razočaranega, ranjenega in  zagrenjenega – kot tolažilno nagrado.

'Če užalite le enega, užalite nas vse'

Kdo je torej zmagovalec in kdo poraženec? V veselje je dejstvo, da velika in lepa človeka ne dosežeta svojega pokvarjenega cilja. V tolažbo je zmožnost solidarnosti, ki so je sposobne spake. V pomiritev je prikaz moči množice ponižanih. In lepo je ugledati ponovno združen drobni parček (ljubkih marionet). A kaj nam v resnici narekuje tako percepcijo? Naša lastna privoščljivost? Zavist? Strah? Hinavsko pomilovanje, skozi katerega v vse štrleče in preluknjane dele spačenih teles strmijo naši radovedni pogledi? Ali pa želja po zatiskanju oči in poenostavljanju? Lepa akrobatka je pokvarjena ženska in si zasluži kazen. Možati Herkules je zločinec. Ja, kastracija je pravičen izhod! Nič ni takšno, kot je videti, lepo ni dobro, grdo ni slabo, svet je krut, zato naj lepi plačajo, spački pa imajo svoj ljubi mir. Spake vendar pogumno rešijo problem! Pa ga res? Ali ni Hans sam kriv za svojo (skoraj) nesrečo? Ali je Fridina zmaga res »happy end«? S katerimi merili spake merijo pravico?

Če nam ta merila zadoščajo, potem se čimprej resno zamislimo nad lastnim razumevanjem morale, osebne etike in splošne človečnosti, ali pa se pripravimo na to, da – v nemoči preseči lastno pasivnost (in otopelost) – svojo usodo na milost in nemilost prepustimo razjarjenim.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)