Delujete na presečišču vizualne umetnosti in performansa, pri ustvarjanju pa vas zelo zanima medsebojno človeško delovanje. Zakaj ste se prednostno posvetili prav temu?

Naj najprej povem, da sem vizualna umetnica in ne izhajam iz gledaliških vod. S performansom sem se začela ukvarjati leta 2006, ker sem začutila potrebo po tem. Leto prej je umrla moja babica in odločila sem se, da bi se njenemu spominu rada poklonila z neko gesto. Prihajam iz Emilije-Romanje, kjer gojimo tradicionalni ples v paru, imenovan liscio, prav tako imamo veliko plesnih dvoran in diskotek, namenjenih starejšim. V spomin se mi je močno vtisnila podoba babice med plesom, zato sem k svojemu prvemu performansu povabila plesalca tanga, stara 75 in 80 let, da sta brez postanka plesala tri ure. To je bil za njiju izredno težek fizični preizkus.

Moja potreba po ustvarjanju performansov se je, kot rečeno, porodila iz potrebe, želje, podobne želje pa lahko zaznavam tudi v medosebnih odnosih. Denimo željo, da nekoga spoznaš, željo, da določen trenutek z nekom deliš, željo, da se z nekom spustiš v odnos,... Performansi, ki sem jih doslej ustvarila, se zelo razlikujejo, a jim je vendar nekaj skupno. To, da si sodelujoči nekaj delijo, in pa to, da v njih mejo zmogljivosti sodelujočih posameznikov potisnem do ekstrema. To so lahko starejši, ki plešejo tri ure zapored, gluhi fant, ki posluša glasbo, ali pa otroci, ki postanejo oraklji. Gre za to, da nekomu zadaš navidezno nemogočo nalogo, on pa jo izpolni.

Za potrebe predstave Iskre ste k sodelovanju povabili skupino lokalnih otrok, starih od 9 do 12 let. Zakaj ravno ta starostna skupina?

Za takšen starostni razpon sodelujočih sem se odločila iz različnih vzrokov. Ta performans sem posvetila svoji desetletni hčeri, ki je bila tudi prvi otrok, s katerim sem ga začela ustvarjati. Opazovala sem jo in ugotovila, da je bilo zanjo pri osmih letih še prezgodaj za tak podvig, po 12. ali 13 letu. pa sem zaznala, da je prepozno, ker se je po teh letih razblini neka čarobnost.

Kot sem imela možnost videti na vaji za predstavo, deklice in dečke dejansko učite ročne astrologije oziroma palmije. Zanima me, ali to znanje tekom ustvarjalnega procesa nadgrajujete tudi s pripovedniškimi veščinami in ali bodo določeni prerokovalski vložki malih orakljev tudi plod njihove domišljije?

V predstavi se bodo otroci dejansko prelevili v oraklje in, kot ste omenili, tudi osvajajo znanje ročne astrologije. Dejstvo pa je, da jim lahko več svobode pri prerokovanju zagotoviš, če jim zagotoviš strukturo. Sicer se izgubijo. Struktura, ki so se je učili v minulih dneh, je zgrajena na določenem sosledju, ki jih vodi pri prerokovanju. Začnejo z opazovanjem palca, nadaljujejo s kazalcem, šele nato preidejo na površino cele dlani. Medtem ko sledijo tej strukturi, pa spregovorijo tudi o tem, kaj oni vidijo tisti hip. In če kaj pozabijo, so svobodni v tem, da gredo naprej po svoje.

Srečanje pa mali oraklji sklenejo tako, da sogovorniku zastavijo vprašanje. Gre za improvizirano vprašanje, ideje zanj otroci črpajo z delavnice, ki jo ob pripravah na predstavo izvajava s pesnico Azzurro D'Agostino, ki tudi sicer veliko dela z otroki. Prav njej se lahko zahvalim, da mi je odprla vrata v svet, poln metafor in poezije, namenjenem najmlajšim.

Zelo pomembno pri celotni zadevi pa je, da gledalca ob začetku predstave prosimo, naj z orakljem ne komunicira in naj mu ne skuša postavljati vprašanj. V tišini mu mora popolnoma prisluhniti. Če bo kdo spregovoril, ga bo otrok odpeljal iz dvorane. Po eni strani smo se tako odločili zaradi zaščite nastopajočih, po drugi pa zato, ker je ta predstava namenjen temu, da odrasli prisluhne otroku.

V predstavi gre torej za zamenjavo vlog. Otroci, ki pregovorno predstavljajo našo prihodnost, nam jo bodo prerokovali ...

Najbolj zanimiv del delavnice z otroki je, da jih moremo sprva osvoboditi klasičnega, šolskega pristopa do učenja. Seveda osvajajo neka znanja za potrebo prerokovanja, a kar je pomembneje, morajo se naučiti prisluhniti drug drugemu in slediti svojemu instinktu.

Pomembna nota predstave je tudi, da so otroci v njej postavljeni na pozicijo moči. V tem smislu, da lahko rečejo, kar želijo in da so slišani. Ne gre toliko za prerokovane prihodnosti v smislu, kaj se ti bo zgodilo čez deset let, absolutno pa se ne dotikajo teme smrti. Bolj gre za to, da na podlagi branja z dlani morda naslovijo otroka v tebi, ti povedo, kdo si v tem trenutku, in podajo nekaj nasvetov, kako živeti, nenazadnje pa v tebi vzbudijo nek razmislek.

Kaj pa nek širši razmislek ob predstavi? Glede vpetosti v sisteme, tudi vzgojne v razmerju starš-otrok. Zdi se mi, da skušamo starši kdaj prav vzorčno vzgajati svoje otroke, hkrati pa še sami ne verjamemo v to, kar jim zapovedujemo. Tako začne nastajati vse večji prepad med nami in njimi, posledično pa tudi nezaupanje, saj oni še predobro vedo, kdaj mi delamo nekaj, kar ne mislimo. Kako naj pravzaprav dobro vzgajamo svojo prihodnost, če ponavljamo v nas ukoreninjene vzorce iz preteklosti?

Če govoriva s stališča predstave, ta gledalcu pusti izjemno intimno sporočilo. Kot umetnici pa se mi zdi najpomembnejše sporočilo, ki bi ga rada skozi ustvarjalni proces predala otrokom, naj verjamejo v to, kar čutijo, in naj dajo temu prednost pred tistim, kar jih bodo učili. Jaz jih bom naučila branja z dlani, v šoli se bodo naučili računati, a nihče, pogosto niti starši, jih ne nauči tega, da je zanje najbolj prav tisto, kar čutijo. Da morajo slediti nekim notranjim vzgibom in skušati uresničiti svoje ideje, tudi če se zdijo še tako nore. Med odraščanjem zelo veliko časa porabiš, da osvojiš to zavedanje. Morda bi bilo dovolj, če bi otrokom večkrat pritrdili, da je tisto, kar čutijo najbolj prav.

Orakelj je lahko pravzaprav marsikaj, kar nas usmerja v življenju. Kako ste jim pojasnili, kaj je orakelj?

Otroci med devetim in 12. letom lahko razumejo, kaj je orakelj, seveda pa jim skušamo pojme približati z njim poznanimi primeri. Denimo vsi vedo, kdo je orakelj iz Matrice. Stara gospa, ki sedi v kuhinji in poda koristen nasvet. Za predstavo si morajo otroci sami zamisliti, kakšen orakelj bodo, kako bodo oblečeni. Jaz jim povem zgolj to, da je orakelj nekdo, ki vidi onkraj, tako kot oni. In v to morajo verjeti.

Pa se za predstavo v tega zamišljenega oraklja tudi prelevijo?

Za predstavo sem zanje oblikovala magični objekt. Gre za kovinsko pokrivalo, ki spominja na kapo s šiltom, pri katerem je šilt premičen, kot neke vrste vizir. Ko otrok povabi svojega sogovornika k prerokovanju, vizir spusti. V tistem trenutku se zgodi transformacija v skrivnostni orakelj, ki pa je lahko tudi svojevrsten superjunak. Pogled otroka je nato usmerjen zgolj v dlan tistega, ki mu prerokuje. Namenoma sem jim za ta trenutek prerokovanja omejila vidno polje, saj morajo v predstavi uporabiti druge čute.

Za zaključek še to. Zakaj ste predstavo naslovili Iskre?

Iskra je nekaj izjemno bleščečega, hkrati pa izjemno majhnega. V mislih sem imela iskro sredi noči, ki je sicer lahko nekoliko nepredvidljiva, a v tebi vzbudi upanje. Kot otrok, kajne?