Katja Čičigoj, 1. 12. 2008

Exodos 14 – oživljanje potenciala moči v potlačenih duhovih šibkosti

Če je gledališče privilegirani nosilec političnega potenciala, so prav sodobne scenske umetnosti privilegiran prostor učinka tega potenciala, v kolikor vprašanje gledalčeve odgovornosti za interpretacijo prenesejo na vprašanje odgovornosti za so-stvaritev uprizoritve; z uprizarjanjem utelešanja telesa pa poudarjajo njegovo procesualnost, minljivost, šibkost in ranljivost.
:
:

"S ponovnim oživljanjem osebnih duhov šibkosti se je letošnji Exodos zoperstavljal kulturnemu zakrivanju trpljenja (po Buck-Morse), potlačitvi strahov, pa tudi potlačitvi potlačitve, kulturnem zakrivanju zakrivanja s pozo prizanesljive tolerance do drugač

Exodos, festival sodobnih scenskih umetnosti, vselej vzame njihov politični potencial v svoj program, letos pa se je osredotočal na posebno razsežnost razkrivanja šibkosti telesa kot drugače dojete šibkosti - z uprizarjanjem govorečega in gibajočega telesa na odru je problematiziral neenakovredno dojemanje drugačnih gibov in govorov, ki jih splošna kulturna praksa označi kot hendikep.

Nabor predstav ne črpa iz skupnega vira umetnosti hendikepiranih, ki v njih, z dvema izjemama, večinoma ne nastopajo. »Odrski terapiji« šibkega telesa se zoperstavi že avtor krstne uprizoritve Avenija Georgesa Mandele, Raimund Hoghe. Z minimalnim gibom drugačnega telesa hoče pustiti prostor gledalčevemu čustvenemu odzivu na glasbo Marie Callas. Nasprotje med grbavim telesom moškega akterja in zdravim ženskim telesom zgodovinskega temelja lika opozarja na telesnost akterja, z wilsonovsko estetiko počasnih, ponavljajočih se gibov poudarja njihovo posebno izvedbo. Preskok interpretacije iz telesa akterja na lik je vezan na naravnanost gledalca samega in ne na minimalno dramaturgijo: čustvena identifikacija računa na predobstoječi kultni odnos občinstva do pevke. Čeprav morda tako zadovolji (po Chantall-Mouffe) vsem osebam lastno potrebo po kolektivni čustveni identifikaciji z vzpostavitvijo skupnosti, ostaja vprašanje, koliko je ta skupnost častilcev odprta, koliko je dejanskih udeležencev rituala in koliko ostaja neprizadetih opazovalcev.

Bolj odprto skupnost vzpostavi Seabrova multimedijska predstava Imperij, rad te imam rad, bejbi z utelešenjem prsate blondinke - cesarice ZDA. Tudi tu gre za očitno nasprotje med likom in telesom na odru, a z nasprotno funkcijo: ne za utelešenje zgodovinske osebe v šibkem telesu z namenom njenega kulta, temveč fiktivne figure v mladem telesu z namenom  ironizacije telesa ameriške države, ki razkriva njegovo zamolčano šibkost. Večja vpotegnjenost skupnosti gledalcev ni le posledica dovršene dramaturgije z nenehnimi nagovori občinstva, slovenskimi besedami in referencami na  sočasno lokacijo predstave, temveč tudi predhodne anti-amerikanistične naravnanosti občinstva. Popularnost slednje razkriva paradoks globalizacije, ki globalno razširi svoje zavračanje - dvojni paradoks, ki ga uteleša Seabrova kritika ameriške pop-kulture ravno v obliki pop-performansa, in tako problematizira in zapolnjuje njej lastno pomanjkanje avtokritike.

Na občo razsežnost pomanjkanja avtokritike oblasti opozarja Shakespearova komedija Milo za drago. Režija Sebastijana Horvata z nenehnimi vdori kratkih stikov sodobnosti (pop pesmi, nagovori občinstva, metafikcijsko opozarjanje na uprizoritveno razsežnost, omemba samega festivala), opozarja na aktualnost pristranskosti oblasti, ki si pridržuje pravico do strogega izvajanja zakona v skladu z načelom milo za drago. Z vključitvijo prevajalke za gluhoneme v okviru Exodosa pa lahko opozarja na potrebo po večji dostopnosti kulture hendikepiranim, kar  marsikatera oblast rada pozablja.

Vključitev hendikepiranih v produkcijo kulture omogoča predstava Rodin 2, ki z enakovredno sopostavitvijo plesalk in oseb z motnjami v razvoju, sprošča imobilizirani gib popolnih teles baletnih plesalk kipov Rodina v užitek giba vsakovrstnih teles plesalcev. Ponovitve gibov poudarjajo individualnost giba vsakega plesalca - ne individualnost telesne hibe, temveč občo razsežnost hibe kot take, enakovredno možnost podobnih, a za vsakega specifičnih gibov, in tako (morda bolj kot Hoghe) udejanja njegov ideal demokratične sopostavitve različnih teles.

Daleč od tovrstnega ideala je predstava Lydie Lunch, ki s pomočjo vizualnih manipulacij in eksperimentalnega jazza vso pozornost spelje na lastno karizmatično prezenco in nas hipnotično zapelje v temačni svet avtorske poezije osebnih frustracij. A Duhovi Španije, ki jih v tej spiritistični seansi oživlja, so duhovi intimno doživete šibkosti in ranljivosti posameznika, pa naj bo ta posledica osebnih lastnosti, konfliktov z drugimi ali politične represije. S tem opozarja na občo razsežnost šibkosti, ki je lastna tako plesalcu na invalidskem vozičku kot vsemogočnemu ameriškemu imperiju, tako grbavemu koreografu kot operni divi, tako Lydii Lunch kot njenemu občinstvu: »These are your ghosths.«

S ponovnim oživljanjem osebnih duhov šibkosti se je letošnji Exodos zoperstavljal kulturnemu zakrivanju trpljenja (po Buck-Morse), potlačitvi strahov, pa tudi potlačitvi potlačitve, kulturnem zakrivanju zakrivanja s pozo prizanesljive tolerance do drugačnosti. Ne z »odrsko terapijo« šibkih teles, temveč s sopostavitvijo vsakovrstnih teles je razkrival zakrito občost šibkosti posameznikov. S tem je poudarjal dvojnost človekovega odnosa do lastnega telesa (po Plessnerju), človeka kot bit telesa, ki ga to v vsej svoji šibkosti določa, in kot imetnika telesa, ki lahko so-določa odnos sebe in drugih do te šibkosti. S sopostavitvijo radikalno različnih gibov, ravno v izkustvu njihovih telesnih, duševnih, političnih omejitev, je odpiral (po Masumiju) potencial učinka giba, potencial za nenehno uprizarjanje lastnega telesa v svetu. Potencial svobode, ki ga v največji polnosti izkusimo šele na ozadju omejitev, kot šibko-telo-med-drugimi-šibkimi-telesi-v-svetu, v enakovredni so-šibkosti torej, ki je ravno v svoji so-razsežnosti nosilka potenciala moči.

 

Viri:

Mouffe, Chantal: On the political. London: Routledge, 2005.

Fischer-Lichte, Erika: Estetika performativnega. Ljubljana: Študentska založba, 2008.

www.21cmagazine.com/issue2/massumi.html

 

 

Exodos

Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, 20. 8. 2010
Več kot trije kontinenti v treh dneh. Že od 0 EUR
Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 12. 2010
"Nič ni novega pod soncem" - na srečo