Astrid Lindgren je ena najbolj priljubljenih avtoric za otroke. Čeprav je bila vse življenje zaposlena v založbi, je ob tem napisala več kot 36 knjig za mladino. Njena najbolj znana dela so: Pika Nogavička, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in potepuh, Brata Levjesrčna, Ronja, razbojniška hči … Pisala je tudi za odrasle, filmske scenarije in gledališka dela. V svojih delih se je dotikala (za tisti čas) nenavadnih tem za otroke, kot so smrt, marginalci, posebneži ... O smrti je zapisala, da se ji kot otroku ni zdela strašna, saj nekoč vsi umrejo in se potem spet srečajo v nebesih. Edini problem, ki ga je kot otrok občutila v zvezi s tem, je bilo dejstvo, da vsi ne umrejo istočasno.
Astrid Lindgren je bila vse življenje borka za pravice otrok in živali. Izjavila je: »Ni lahko biti majhen, ubog in sam. Svet je poln neznanega in poln stvari, ki te strašijo. In vse, na kar se otrok lahko zanese, so odrasli. Oni bi morali poskrbeti, da bi bil svet varen, topel in prijazen za otroka. Toda ali to storijo?«
Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi nagrado Hansa Christiana Andersena, Lewis Carroll Shelf Award, International Book Award od UNESC-a, Mildred Bitchelerd Award in številne druge. Njena dela so prevedena v 95 različnih jezikov, del Ronje celo v latinščino.
Nekaj zanimivosti, ki pričajo o izjemni priljubljenosti Astrid Lindgren: leta 1978 je sovjetski astronavt Nikolaj Stepanovič Černik (Chernykh) odkril manjši planet in ga poimenoval po Astrid Lindgren – 3204 Lindgren; Švedi so leta 1995 poimenovali manjši satelit sprva samo Astrid kot pogosto žensko ime, nato pa so poimenovali inštrumente na mikrosatelitu po junakih njenih knjig – PIPPI (Prelude in Planetary Particle Imaging), EMIL (Electron Measurements – In-situ and Lightweight) in MIO (Miniature Imaging Optics).
Erazem in potepuh je bil sprva scenarij za film, ki so ga posneli 1955, leta 1956 ga je Lindgrenova predelala v roman in zanj leta 1958 drugič prejela nagrado Hansa Christiana Andersena. Leta 1960 so Slovenci posneli nadaljevanko v petih delih, leta 1981 pa so Švedi ponovno posneli novejšo različico filma.
Glavni junak zgodbe je Erazem, arhetip otroka sirote (po Jungu) z nejasnim poreklom. Živi v sirotišnici, iz katere pobegne. Sirotišnice so se začele po Evropi ustanavljati v srednjem veku, in sicer pod okriljem hospitalov in cerkvenih ustanov. Namenjene so bile zapuščenim in osirotelim otrokom, higienske razmere v njih so bile slabe, vladala je trda disciplina s strogimi kaznimi. Z odraslimi Erazem nima dobrih izkušenj, dokler ne spozna potepuha Oskarja. Oskar je klatež, preživlja se s petjem in z manjšimi opravili po kmetijah. Njegova podoba je romantizirana. Čeprav je potepuh in marginalec, je pameten, pošten, »božji človek« in edina ljubeča odrasla oseba, ki jo je Erazem v svojem otroštvu spoznal.
Potepuhi obstajajo že od antičnih časov. Moderen koncept potepuha se je razvil s širitvijo industrijskih mest v zgodnjem 19. stoletju in s povečanjem števila migrantskih delavcev. Problem potepuštva se je razširil leta 1840 z ekonomsko krizo, prej je bilo namreč potepuštvo premikanje delavca od dela do dela (sezonsko delo), kar je bila poceni različica za avanturistično življenje v nasprotju z dolgočasnim meščanskim življenjem.
Potepuhov je bilo več vrst:
- oseba, ki ne dela in berači v istem kraju, kjer živi;
- brezdomec, ki potuje iz kraja v kraj, išče občasno delo in se prevaža ilegalno, na primer z vlakom;
- oseba, ki potuje iz kraja v kraj in tam berači.
Med potepuhom in sezonskim delavcem ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja ni bilo razlike.
Po številnih dogodivščinah se zgodba Erazma in potepuha konča srečno. Konec pa ni osladen (v večini zgodb sirota spozna svoje prave starše), temveč je realen. Erazma k sebi vzameta Oskar in njegova žena. Najde nov dom in družino, ki si ju srčno želi. Erazem in potepuh je topla, prisrčna in hkrati napeta zgodba o ljubezni, sreči, sanjah o družini in pripadnosti, hkrati pa je tudi napeta detektivka, ki je zanimiva širokemu krogu mladega občinstva. Astrid Lindgren skozi prizmo socialne neenakosti in drugačnega načina življenja s humorjem oblikuje tudi negativne like, kot so kriminalci, in daje največ človeške topline in razuma marginalnim skupinam (potepuhom, sirotam).
Literatura
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Astrid_Lindgren
- Johanna Hurwitz: Astrid Lindgren, Storyteller of the World. Puffin Books, New York, ZDA, 2016 (prva izdaja 1989).
- Astrid Lindgren: A World Gone Mad, The Diaries of Astrid Lindgren 1939–45. Pushkin Press, London 2016.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)