Gledališče ni kino, kjer ješ kokice in glasno komentiraš dogajanje

Zdi se mi, kot da bi šele pred kratkim prišla v službo v Slovensko ljudsko gledališče Celje, v resnici pa je sezona 2007/2008 že zadnja sezona mojega mandata kot umetniškega vodje tega gledališča. Kot vedno, je med letom precej pestro, urniki so nabito polni. Vzporedno potekajo vaje, predstave in gostovanja.

20. marca smo gostovali na festivalu Zlata paličica s predstavo za otroke Hočevski medved Auranda Harrisa, ki jo je režiral Andrej Jus. Predstava je po svoji tematiki nekoliko nenavadna za mlajšo publiko, saj govori o problemu smrti, ki je v naši družbi postala tabu tema, tako kot je bila dolga stoletja prepovedana tema za otroke spolnost. Včasih so otrokom prikrivali dejstvo, kako nastanejo in kako so prišli na svet, danes pa se izogibamo pogovorom o koncu življenja. V svetu večno mladih, lepih in uspešnih, se o smrti ne govori.

Predstava Hočevski medved na lep, poetičen in iskren način sooči otroke s smrtjo v družini, saj je spoznanje igre, da vsak, ki umre, pusti delček sebe v tistih, ki ostanejo, in živi naprej v njihovem spominu ter stvareh, ki jih je naučil. V igri se prepleta domišljija s humorjem, magija z liriko; avtorju in režiserju predstave pa je uspelo, da nagovarjata naše najmlajše o temni strani življenja na prijazen in razumljiv način. Kljub temu nas je v GOML-u vse pretresla izkušnja, saj se je neka deklica ob koncu predstave neutolažljivo jokala. Mislili smo, da morda zaradi medveda, ki v predstavi umre, in smo jo hoteli peljati za oder, da bi videla, da je medved v resnici ostal živ. Njena mama pa nam je pojasnila, da tako joče zaradi dedka, ki ji je pred kratkim umrl.

Bolj veselo vzdušje pa je bilo v Kranju, kjer smo 24. marca gostovali na Tednu slovenske drame z mojo predstavo To ti je lajf v režiji Vita Tauferja. Igra, ki govori o problemih najstnikov in njihovih medsebojnih odnosih in odnosih s starši, je navdušila starejše in mlajše občinstvo. Ob tem ugotavljam, da je vse premalo dram, ki bi se ukvarjale z najstniško problematiko. Mladi gredo najpogosteje v gledališče, zato ker morajo. Gledališče jih pogosto odbija, ker o njem premalo vedo in ker so jim teme, ki se uprizarjajo, tuje.

V SLG Celje poskušamo mladim približati gledališče z urami gledališke vzgoje in opažamo, da otroci in mladina predstavam bolje sledijo, ko spoznajo naše delo. Začnejo se zavedati, da so na odru živi igralci in da gledališče ni kino, kjer ješ kokice in glasno komentiraš dogajanje.

16. marca smo na Velikem odru premierno uprizorili dramo Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi v režiji Aleksandra Popovskega. Dogodek v mestu Gogi si ponavadi predstavljamo kot zatežen in zamorjen tekst, v naši predstavi pa se Goga kaže kot svetlo mesto, kjer sicer živijo čudaški ljudje, dogodki, ki se tam odvijajo, pa so nabiti z energijo našega ansambla. Predstava je zabavna, emocionalna, pretresljiva in publika jo je z navdušenjem sprejela.

Takoj po premieri smo se lotili študija nove predstave Patricka Marberja Howard Katz, ki bo naša zadnja premiera v tej sezoni, in sicer 18. maja. Drama govori o agentu zvezdnikov Howardu Katzu, ki je dopolnil petdeset let in se je znašel v hudi krizi srednjih let. Težave ima v službi in doma, žena zahteva ločitev, prepira se s starši, izgubi dom in službo ... Howarda srečamo v trenutku, ko se mu sesuje ves svet in vidi pred seboj le eno rešitev: samomor. Posamezni prizori nas popeljejo v preteklost, kjer se pred našimi očmi odvrti Katzov propad, njegova transformacija iz uspešnega poslovneža v klošarja. Katz je popoln produkt kapitalistične družbe: je aroganten, nasilen, nečloveški. V svojih strankah vidi le blago za prodajo, ki mu prinaša dobiček. Na koncu pa sam postane žrtev neizprosnega kapitalizma. Drama je v današnjem času izredno aktualna in nudi snov za razmišljanje o nas samih in o naši družbi.

Konec maja bomo v SLG Celje začeli pripravljati že dve predstavi za naslednjo sezono komedijo Richarda Beana Evrofilija in igro za otroke Kajetana Koviča (v dramatizaciji Romane Ercegovič) ter z odlično glasbo Jerka Novaka Maček Muri.