V starih časih se je otrok štel za odraslega že, ko je dopolnil pet let in je lahko sam delal in pomagal pri raznih opravilih, še v Angliji 16. stoletja so otroci formalno postali odrasli pri starosti desetih let. Delo otrok, mlajših od devet let, je postalo z zakonom prepovedano leta 1833, takrat pa so mladostniki, stari od trinajst do osemnajst let, opravljali težka fizična dela 69 ur na teden. Šele po koncu 2. svetovne vojne se je odnos do otrok zelo spremenil. Za številne otroke je bila druga svetovna vojna grozljiva preizkušnja, mnogi so bili lačni, prestrašeni, odvzeti staršem ali so jim starši umrli, nekateri so uspeli preživeti geto in celo koncentracijsko taborišče, številni so umrli. V Sloveniji so otroške usode popisane v knjigah Ilegalčki, Otroci s Petrička, Taboriščniki – ukradeni otroci, Skriti otroci … V času po drugi svetovni vojni je bila socialna politika osredotočena na reševanje petih največjih problemov, ki so jih imeli z otroki: z neznanjem, lenobo, nečistočo, boleznimi in s siromaštvom.
Izraelska pisateljica in dramatičarka Nava Semel je bila rojena v Jaffi – Tel Avivu leta 1954. Njena mati je bila ena redkih preživelih iz Auschwitza, kar je zaznamovalo tudi njeno otroštvo. Spominjala se je, da otroštvo ni bilo lahko, vendar je občudovala vse, ki so preživeli holokavst in so si po naselitvi v Izraelu zgolj v nekaj letih po koncu druge svetovne vojne uspeli ustvariti povsem novo življenje brez pomoči psihologov, terapevtov ... Imeli so delo, družine in otroke in življenje je šlo naprej. Te izjemne situacije je Nava Semel želela obeležiti v svojih knjigah. V večini del se je ukvarjala s problematiko druge generacije otrok Judov, ki so preživeli holokavst in so že bili rojeni v Izraelu, vendar so se soočali s problematiko lastne identitete in brazgotinami boleče preteklosti svojih staršev.
Njen najpomembnejši roman In podgana se je smejala je bil objavljen leta 2001 v Izraelu in preveden v številne jezike. Po njem so uprizorili tudi opero v Gledališču Kameri v Tel Avivu in posneli film, ki ga je režiral Janos Szasz, znan madžarski filmski režiser. Njegov film A nagy füzet (Šolski zvezek) je prejel kristalni globus v Karlovih Varih na mednarodnem filmskem festivalu leta 2013, uvrščen pa je bil tudi v ožji izbor za oskarja za tujejezični film v ZDA.
Po drugi svetovni vojni se o holokavstu sprva sploh ni govorilo. Marsikdo ni verjel strahovitim govoricam o tovarnah smrti. Resnica je počasi prihajala na dan. Danes obstaja kup literature, ki govori o življenju v getih in taboriščih; pisana je realistično, lahko bi rekli, da celo dokumentaristično. Avtorica se je zavzemala za učenje o holokavstu skozi umetnost, sodelovala je tudi pri projektu organizacije Združenih narodov, v sklopu katerega je Olympia Dukakis brala odlomke romana In podgana se je smejala, odlomke tega dela je brala tudi znana aktivistka in igralka Jane Fonda ob neki drugi priložnosti.
Nava Semel se je problematike holokavsta lotila na unikaten način. Roman In podgana se je smejala je sestavljen iz petih delov, ki se dogajajo v sedanjosti, prihodnosti in preteklosti. Bolj kot realistično pripovedovanje srhljive zgodbe male deklice v času druge svetovne vojne je to roman, ki govori o spominu in nezmožnosti medsebojne komunikacije, kadar gre za izjemno boleče zadeve. Govori tudi o medčloveški ljubezni, sočutju, hrabrosti in domišljiji, ki so ključni za pomen preživetja posameznika. Roman s petimi poglavji je prikaz različnih zornih kotov in zgodovinskih obdobij posameznikov na zgodbo o deklici in podgani. Nava Semel je v pogovoru dejala: »Sploh ne pišem o holokavstu, temveč o brazgotinah Shoaha v družini. Je kot jedrska bomba. Eksplozija se je končala, vendar je radioaktivnost še vedno prisotna. In to zelo dolgo.«
Prvi del romana je zgodba o babičinem zgodnjem otroštvu, ko so jo starši kot petletno deklico med vojno poslali na vas, kjer se je skrivala v jami, v kateri so shranjevali krompir. Pod zemljo je bila sama, družbo ji je delala le podgana. Babica skuša to izkušnjo povedati svoji vnukinji desetletja pozneje v Tel Avivu. A o travmatični izkušnji, ki jo je globoko zaznamovala, ne zmore govoriti. Še posebej ne dvanajstletnici, ki njeno zgodbo o preživetju potrebuje za šolski projekt. Ob vseh travmatičnih izkušnjah, ki jih je preživela, je bila izpostavljena tudi spolni zlorabi. Babica se sprašuje, kakšen je namen pripovedovanja zgodb – ali res osvobodijo tistega, ki jih pripoveduje. V preteklost se vrača v spominskih fragmentih, a je ni sposobna ubesediti.
V drugem delu romana skuša vnukinja v šoli predstaviti projekt o preživelih iz holokavsta, a od babice ni dobila dovolj informacij, zgolj drobce neke zgodbe, ki pa si jih napačno interpretira. Tolaži jo misel, da je bilo babičino trpljenje med vojno manjše, kot je bilo trpljenje taboriščnikov, saj je bila takrat še zelo majhna in se ji takšne grozote niso mogle zgoditi. Babica pa ne najde besed, s katerimi bi vnukinji lahko opisala, kar se ji je v resnici dogajalo v otroštvu, zato najde novo metaforično pot pripovedovanja o sebi skozi Legendo o deklici in podgani. Osrednji motiv je želja podgane, da bi imela sposobnost smeha. A bog ji ni hotel ustreči. Po dolgem prigovarjanju pa ji je le obljubil, da se bo lahko smejala takrat, ko se bo z njo pod zemljo smejalo še neko drugo živo bitje.
Tretji del romana predstavljajo kratke, skoraj otroške pesmi, ki so se naenkrat pojavile na spletu in razkrivajo detajle iz življenja punčke, ki živi pod zemljo skupaj s podgano, občasno prihaja k njej le posiljevalec. Avtor pesmi je neznan.
Četrti del se odvija v prihodnosti, ko antropologinja odkriva izvor mita O deklici in podgani. Ne glede na brazgotine, ki jih na generacijah pustijo tako travmatične izkušnje, kot je bila druga svetovna vojna, ni nikakršne garancije, da se dogodki ne bodo v prihodnosti še kdaj ponovili. Skuša odkriti, kaj se je za mitom v resnici dogajalo.
V tem delu se naša dramatizacija razlikuje od knjige, saj smo jo skušali narediti atraktivnejšo za gledališče. V dramatizaciji je svet v prihodnosti še bolj poneumljen in primitiven kot danes, vse služi le zabavi. Resničnostni šovi postanejo še bolj groteskni, svet je popolnoma globaliziran. Mit o deklici in podgani je prisoten vsepovsod – od zabaviščnih parkov, kjer Miki Miško zamenja Miki Podgana, do vizualnih podob deklice in podgane, prisotnih vsepovsod, računalniških igric … Mit je narobe razumljen in zlorabljen v prazni družbi brez vsakršnih vrednot.
Zadnji del romana predstavlja dnevnik duhovnika iz časa druge svetovne vojne, ki je rešil deklico. Ko ji je skušal vrniti govor in upanje v življenje, je sam ob njeni zgodbi izgubil upanje in vero v Boga.
Roman je pisan z mešanjem tradicionalnih stilov – proze, pesmi in dnevniških zapiskov. Je unikatno delo o holokavstu, ker se namesto na holokavst in genocid osredotoča na dejanje spomina, našega razumevanja preteklosti in vpliva tega na obnašanje v prihodnosti. Osrednja tema romana je spomin in motiv prenašanja ter ohranjanja spomina na naslednje generacije.
Prva generacija Judov, ki so preživeli drugo svetovno vojno in so se preselili v Izrael, je s težavo govorila o svojih izkušnjah, druga generacija, ki je bila že rojena v Izraelu, je s težavo poslušala o grozotah druge svetovne vojne, tretja generacija pa se že s težavo spominja. Travmatične dogodke človek pogosto potisne globoko v spomin in jih celo »pozabi«, če je dovolj majhen, ko je imel težko življenjsko preizkušnjo. Babica, ki nedvomno trpi za posttravmatsko motnjo, se ne zmore odpreti. Travmatični dogodki se ji vračajo in jih ni sposobna ubesediti. Tragičnost izgube staršev, preživetje druge svetovne vojne v osamljenosti pod zemljo in spolna zloraba so jo zaznamovali za vse življenje. Ker zgodbe ne zmore ubesediti kot linearne pripovedi, vendar lahko domnevamo, da je prav ona avtorica pesmi, ki se pojavijo na spletu, je tudi kasnejša interpretacija celotne legende O deklici in podgani razumljena napačno. V svetu, ki je zasičen z lažnimi novicami, kjer je informacij o vsem preveč in kjer ljudje vedno težje razberejo pravi smisel stvari, se bo marsikaj interpretiralo napačno.
Drama o deklici in podgani je zgodba o preživetju, spominu, krutosti, razumevanju in napačnem razumevanju, ki z različnih zornih kotov prikazuje problematiko holokavsta na najbolj ranljivih – na otrocih. Edini način, da se tako strahotni dogodki ne ponovijo, je, da jih ohranjamo v spominu in o njih spregovorimo tudi na odru.
Roman In podgana se je smejala je bil preveden v angleščino, nemščino, italijanščino, poljščino in romunščino. Za svoje delo je Nava Semel prejela več nagrad: izraelsko državno nagrado (Israeli Prime Minister's Award) za literaturo leta 1996, nagrado za žensko pisateljico Mediterana (Women Writers of Mediterranean award) v Franciji leta 1994 in nagrado ženska leta za področje literature mesta Tel Aviv leta 2007.
Povezava: PDF Gledališkega lista