Odlomek iz intervjuja z režiserjem Milošem Lolićem za gledališki list

Tvoja sedemintrideseta premiera bo prva mariborska – Dürrenmattova drama Frank V., ki ga še nikoli nismo videli na slovenskih odrih. Je k odločitvi, da posežeš po Dürrenmattu, pripomoglo dejstvo, da si v zadnjem desetletju v tesnem stiku z nemškim govornim področjem?

Pravzaprav to Dürrenmattovo dramo poznam in imam rad še iz študijskih časov, daleč pred izkušnjo dela v Nemčiji, in prav to isto različico teksta s študija, prevedeno s ciriličnim pisalnim strojem, sem predlagal Popovskemu. Nikoli pa nisem gledal kakršnekoli postavitve te drame, in to me je vsa ta leta dodatno izzivalo. Tekst je v tem času postal še bolj aktualen, zgodba je vsem nam še kako poznana: mogočen lastnik banke načrtuje preskrbeti sebe in svojo družino za nekaj generacij, kazni za svoje desetletja trajajoče prevare in goljufije pa bi se rad izognil s prenosom dolgov banke na državo. Tukaj očitno nič ni izmišljeno, ker se je na evropski celini v resničnosti ta ista zgodba že večkrat zgodila, od nedavnega pa postala tudi stalna praksa, ko se z davki državljanov iz bankrota rešujejo zasebni bankarski imperiji, da bi se, kot pravijo, ohranila tudi sama ideja o napredni družbi. Znane so nam že raznovrstne obdelave takšne zgodbe skozi filme in serije, a kar zadeva mene, ostaja Dürrenmattova različica neprekosljiva. Dürrenmatt brezobzirno briše mejo med smešnim in groznim, dokler razčlenjuje prevrate znotraj dinastij, ki vladajo skrivno in nedotakljivo, začenši s korumpirano idealizirano Švico.«

Frank V. prepleta komedijo z grotesko, mafijsko dramo z duhovitostjo in tragedijo s songi. Igra v času nastanka, krstna uprizoritev je bila v züriškem gledališču Shauspielhaus leta 1959, ni bila dobro sprejeta – Dürrenmattu so očitali, da je napisal slabo verzijo Brechtove Beraške opere, on pa je izjavil, da mu je bil vzor Shakespearjev Tit Andronik in da v »Franku V. ljudje pojejo, ko lažejo, v Beraški operi pa takrat, ko govorijo resnico«. Ti si se odločil za to, da Franku V. daš priložnost. Zakaj?

»Ker verjamem, da gledališki odermed drugim služi tudi izobraževanjuobčinstva o povodu zgodovinegledališča samega, o povodu zatisto dramsko dediščino, ki je redkouprizarjana, a si zasluži, da jo novegeneracije doživijo ne glede nato, če je tema dnevnopolitičnoaktualna ali se drama dojema kotdragocena v našem času. In teme, s katerimi se Dürrenmatt poigrava v Franku V., so še kako dragocenein aktualne, celo na nivoju maledružinske dogodivščine, kaj šeleširše. Torej, ne strinjam se s presojopiščevega časa, da gre za slaboverzijo Brechta, a ne strinjam se niti scitirano piščevo izjavo, kaj je povodza njegovo lastno dramo. Koneckoncev ne bi smeli več skrivati predobčinstvom, da se Brecht tako redkopostavlja na oder predvsem zato, kerso njegovi dediči, ki imajo pravicenad njegovimi dramami, iz samonjim znanih razlogov prepovedali,da se v Brechtova besedila posega,kar je močno zmanjšalo možnosti gledališkim ustvarjalcem, da prav z Brechtom reagirajo na težke temenašega vsakdana. Večkrat me jezanimalo delati Brechta, čepravnikoli Beraške opere, in vsakič semse temu odrekel, ko sem dojel, danedotaknjen Brecht lahko Brechtusamo škodi, da uprizarjanje Brechta pred občinstvom, kot da je nekakšenmuzejski eksponat, lahko dela samoproti Brechtu, da je Brecht brezintervencije pravzaprav v nasprotju s tem, kar je sam Brecht želel odgledališča, da je Brechta in njegovepredpostavke občinstvu celo lažjepribližati z nekim tujim tekstom kotz Brechtom, ki je ugrabljen s strani svojih sorodnikov. Ne glede na vse to Dürrenmatt ni Brecht, gre za povsem drugačen, specifično hihitajoč pristop k epskemu gledališču.«

Prevedla Mojca Marič