Rdeča kapuca zajema iz velikega bazena motivov, ki jih najdemo v Rdeči kapici (pravljici, ki je skozi stoletja doživela številne preobrazbe), a hkrati poustvarja zgodbo za novo resničnost, v kateri odraščajoča Rdečka z najboljšim prijateljem Luko išče pot skozi prepoln labirint želja, potreb, poti in pasti. Njuna zgodba se dogaja v volčjih nočeh – najdaljših in najtemnejših nočeh v letu, ko poskušajo skrivnostna bitja na glavo obrniti človeška življenja, tako da na različne načine razkrivajo temne kotičke v nas samih. Volk, ki v številnih pravljicah pooseblja zlo, krutost, požrešnost in neusmiljenost, je v primerjavi z razsežnostjo človeške zlobe pravi amater. Novo zlo je zato v Rdeči kapuci inteligentno pretkano in nadgrajeno z na videz sočutnim in razumevajočim pristopom, prilagojenim vsakemu posamezniku. Vstopa skozi posameznikovo najšibkejšo točko in jo nato izrabi. Vsi, ki hrepenijo po brezplačni bližnjici do cilja ali hipni izpolnitvi želja, bodo prej ali slej podlegli skušnjavcu. Zlo je mamljivo kot dobra reklama ali popolna podoba z Instagrama. Zlo je sestavni del človeške narave.

Zato: »Pazite na razpoko!«

Prvo prizorišče. Podzemna železniška postaja. Prostor teme in svetlobe. Čakanja in potovanja. Razpoka. Vrzel. Majhna luknja. Skrivnost.

Tukaj se začne Rdeča kapuca.

Rdečka in njen prijatelj Luka v norčavi igrivosti pritečeta na prazno metro postajo. V zavetju temnega podzemlja prebujajoča najstnica preizkuša svojega malce starejšega prijatelja, ki je že globoko potopljen v svet videoigric, pridobiti za najljubšo igro iz njunega otroštva (po tihem pa s tem tudi preverja, če mu je še vedno všeč). A med prijatelja, ki sta od malega kot rit in srajca, se vrine razpoka. Luko popolnoma očara prihod frajerske »volčje« druščine. Medtem ko skozi fantovsko klapo zatopljeno zre v željeno prihodnost, postane slep za svet okrog sebe, Rdečka pa ob Babičinem nenadnem padcu na podzemni postaji začuti, da je v zraku obviselo nekaj čudnega. Sluti namreč, da Luka odhaja po svoje, in čeprav ima ob sebi ljubeče starše in genialno »indijansko« Babico, temu noče povsem verjeti. Svoj »piskrček« v nastalem podzemnem kaosu neopazno pristavi prodorna opazovalka, zbrana poslušalka in neustavljiva zapeljivka Foxy, ki Luko prebere kot odprto knjigo.

Rdečka s prve postaje odide v skrbeh – zaradi Babice, ki si je zlomila roko, in zaradi Lukovega nenavadnega obnašanja, ki se v nadaljevanju samo še stopnjuje. Ne sme se ga več dotakniti in tudi zabavati se ne moreta več. Rdečka seveda ne ve, da Luka v glavi premleva načrt, kako bo ponoči z volčjim tropom »pokukal« v muzej, kjer hranijo izjemno dragocene lovske puške.

Med vlomom v muzej Luka pred novimi kolegi zataji prijateljstvo z Rdečko. Še več, pred njimi se celo postavlja s tem, da mu gre Rdečka nepopisno na živce, ker ga nenehno zasleduje. Rdečka, ki skrita v muzeju sliši prijateljevo izdajo, se razočarana odpravi k Babici, ki živi v odmaknjeni koči sredi gozda. A še preden bi lahko po znani poti prispela na cilj, sreča Foxy, ki ji ponudi točno tisto, kar v tem trenutku potrebuje – nevsiljiv pogovor, smeh, razumevajočo podporo in … Drin. Drin. Zaradi službenih obveznosti mora Foxy njuno srečanje nemudoma zaključiti – in spet nekaj čudnega obvisi v zraku.

Rdečka nadaljuje pot k Babici, a ji načrte prekriža volčji trop, prav tisti, ki je z Lukovo pomočjo vdrl v muzej. Rdečka zaprepadena spozna, da so bili mulci pri njeni Babici, kjer so nakradli cel kup oblačil, ki jih zdaj kot manekeni razkazujejo sredi gozda, Luka pa je postal njihova lutka. Hoče se jim zoperstaviti, a ugotovi, da se je tudi sama ujela v past, saj se ne more premakniti niti za milimeter. Zaveda se, da bo morala »čarati«, da bo premagala to zlohotno moč, s katero zdaj oba držijo v krempljih. A kako naj to stori?

Vsak človek kdaj v življenju obstane pred nekom, ki se postavi nad njega. S svojo močjo ga razvrednoti, poniža in potepta. Preden ga požre, se nahrani z njegovim strahom in se naslaja nad njegovo nebogljenostjo. Grimmova Rdeča kapica je bila v prizoru po znamenitih vprašanjih »Zakaj imaš tako velike oči, ušesa in usta?« prav tam. Slutila je, da nekaj ni prav, da ta, ki gleda izza naočnikov, ni Babica. A ker je bila do takrat zavita v varno okolje svojega doma, ni poznala narave zla. Ni vedela, da volk dlako menja, čudi pa nikoli. Grimmova Rdeča kapica je morala počakati na čudež – na Lovca, ki bo bolno Babico in neposlušno Rdečo kapico živi izrezal iz trebuha zverine in jima omogočil novo življenje.

In kako se bo iz krempljev zla rešila Rdeča kapuca, deklica iz 21. nadstropja/stoletja?

(iz gledališkega lista uprizoritve)