Jubilejno tisočo premiero v Drami SNG Maribor bomo slavili z Ohcetjo (Hochzeit, 1932) Eliasa Canettija (1905–1994). V Bolgariji rojeni Canetti se je s pronicljivim svetovljanskim duhom, ki se je napajal v različnih evropskih kulturnih stičiščih, brez olepšav in predsodkov loteval brezmejnih družbeno-intimnih tem. Za svoj raznovrsten, a homogen literarni opus, »za pisateljsko delo, prežeto z razgledanostjo, bogastvom misli in umetniško močjo«, je leta 1981 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela se napajajo v dveh tematskih okvirih, ki sta že v rani mladosti definirala njegovo življenje – smrt(nost) in moč množice.

V Ohceti, prvi drami po najstniškem poskusu, 'skropucalu' v verzih, je na široko odprl vrata večstanovanjske hiše, navideznega svetlega simbola malomeščanske prihodnosti, ki je v resnici hiralnica odnosov, od koder se širi smrad osebnega, družinskega in družbenega razkroja. Z ostrim rezom je razkril »ogabno svinjske« odnose prebivalcev večstanovanjske stavbe. Medtem ko se kalejdoskop pohlepnežev trudi, da bi po takšni ali drugačni spletki prišli do lastništva hiše, mladoporočenca stopata v »čudovito novo življenje«. V nekaterih stanovanjih umirajo telesa, v večini drugih pa plesnijo pokvarjene, od materializma in nepotešenih strasti obsedene duše. Upanje, da je »slabo, slabo za umret« in da bo smrt potrkala na vrata lastnice čim prej, je tisto, kar drži večstanovanjsko hišo na njenih temeljih. Materialni pohlep kolektivne histerije, ki odmeva po hiši namesto poročne koračnice, stara gospa Gilz (lastnica hiše) že v prvem prizoru strni v preroško napoved: »Nobene ohceti ni, grmenje slišim.« Starka s svojim krokarjem (ki s ponavljajočimi kriki »Hiša! Hiša! Hiša!« rezko opozarja na samo srž problema) predstavlja odmirajoči rod. Za »živimi fosili« glasno in brezkompromisno stopajo mladi grabežljivci – z vnukinjo Toni na čelu. Kaj se je zgodilo s človeškim veseljem, z iskrenimi odnosi, ljubeznijo, moralo in etiko? Mož umirajoče gospe Kokosch moli, ker je to ceneje kot obisk zdravnika, drži jo pri življenju, ker je to ceneje od pogrebnih stroškov. Ljubezen do človeka je postala enostavno predraga. Živi mrtveci so cenejši od mrtvih. V Ohceti Canetti s pomenljivimi dialogi razčlenjuje sodobnega človeka oziroma tisto, kar je od človeka ostalo. Kritika o propadu človeških vrednot znotraj ekonomsko usmerjenega družbenega sistema je preroška in apokaliptična, vendar Canetti ne poskuša diagnosticirati družbenega zla, družbenih slabosti in šibkosti, temveč jih prižene do točke tik pred razpokom, brez kakršne koli sodbe. »Poslušajte, kaj boste naredili za človeka, ki ga imate najrajši?«

Ohcet bo prvič na slovenski oder postavil Eduard Miler, režiser, katerega mariborske režije – Wedekindova Lulu (1990), Fossejev Jesenski sen (2004), Shakespearov Rihard III. (2004) in koprodukcijo z ljubljansko Dramo Cankarjevega Kralja na Betajnovi (2014) – so se zapisale v spomin strokovne javnosti in publike.