Tudi odrska postavitev Bakhantk bo po pisanju avstrijske tiskovne agencija APA spektakel ter podoben tehnološki čudež, kot je bila Raschejeva postavitev Ajshilovih Peržanov leta 2018. Režiser, ki sam zasnuje tudi zapletene scenske mehanizme za svoje predstave - v Peržanih je denimo na oder postavil vrteči se plošči, na katerih so stali igralci - si je tokrat zamislil tri tekaške steze, ki bodo igralce premikale v različne smeri: navzgor, navzdol, naprej, nazaj in krožno.
Po njegovih besedah so v jedru gledališča součinkovanje ideje, besede in gibanja. Spektakel, ki ga ustvarja s svojimi mehanizmi, je "lep in dober", vendar pa igralci, zbor, muzikalnost in obravnava govora, kot je povedal za agencijo APA, "k uspešnosti postavitve prispevajo vsaj polovičen delež".
Da bo Rasche, ki je dvakrat zaporedoma prejel avstrijsko gledališko nagrado nestroy za najboljšo predstavo, uvedel Kušejvo vodenje enega najbolj cenjenih evropskih gledališč, je bilo znano že dlje časa. Najprej je bila sicer v igri drama Nathan der Weise (Modri Nathan, 1779) nemškega dramatika Gottholda Ephraima Lessinga, nato je padla odločitev za Bakhantke. "Menim, da gre za igro, ki v moji estetiki dobro funkcionira in ki nam lahko veliko pove o sedanji politični situaciji v Avstriji in Evropi," je režiserjeve besede povzela APA.
Kot je njegova predstava na eni strani s svojo scensko postavitvijo abstraktna, je v vsebinskem smislu zelo konkretna in aktualna. "Postavitev nima več tiste arhaične grške note, kot so jo še imeli Peržani. Močno stremi k temu, da Dionizovo umetnost zapeljevanja prikaže kot inscenacijsko sredstvo. Vendarle smo bolj dovzetni za takšna sredstva, kot si mislimo. Tudi v politiki smo zaslepljeni s sredstvi, s kakršnimi se v reklamah prodajajo izdelki," je povedal režiser.
Evripidove Bakhantke, ki so eno izmed zadnjih ohranjenih del starogrške tragedije, pripovedujejo o tem, kako so se Grki prvič srečali s kultom Dioniza, boga, ki so ga v antiki povezovali z vinom, divjo naravo, ekstazo in gledališčem.
Dioniz je bog gledališča in zabave. Vendar prva predstava pod Kušejevim vodstvom ne bo podala refleksije gledališča, čeprav so po Raschejevih besedah "te asociacije vsekakor zanimive". Namesto tega bo pripovedovala o umetnosti zapeljevanja, prepir med Dionizom in kraljem Pentejempa pa bo postal današnji politični boj za oblast, še piše APA.
Leta 1961 v Volšperku (Wolfsbergu) na avstrijskem Koroškem rojeni Kušej je najprej študiral germanistiko v Gradcu, nato pa še režijo na Visoki šoli za glasbo in odrsko umetnost. Sprva je delal kot pomočnik režije v Salzburgu in Ljubljani ter prvič samostojno režiral v Gradcu leta 1987. Poleg tega je takrat igral rokomet v prvi avstrijski ligi.
Položaj stalnega režiserja je dobil leta 1993 v gledališču v Stuttgartu, tam je leta 1996 režiral tudi prvo opero. Od takrat je režiral v več nemških in avstrijskih gledališčih pa tudi opere v Zürichu, na Salzburškem poletnem festivalu, Berlinu, Amsterdamu in drugod.
V letih 2005 in 2006 je vodil gledališki del Salzburškega poletnega festivala in tam tudi režiral. V ljubljanski Drami je leta 2006 režiral dramo Šparovček avtorja Eugènea Labichea. Od leta 2011 je živel v Münchnu, kjer je bil do nedavnega umetniški vodja bavarskega državnega gledališča Residenztheater.
Kušeja je na mesto intendanta neposredno povabil minister za kulturo iz vrst socialdemokratov (SPÖ) Thomas Drozda. Kot angažirani režiser in liberalec je oster kritik stališč desnice in zlasti desničarskega populizma. V dveh letih od imenovanja je imel čas za kadrovske spremembe in pripravo programa v sezoni 2019/2020.
Najprej je vznemiril z napovedjo, da Burgtheater ne bo več "narodno gledališče". Izraz narodno oz. nacionalno gledališče je zanj v današnjem času nepomemben, saj gledališče nima mej in je svetovljansko. Dunaj je večjezično in multikulturno mesto, kar se mora odražati tudi v gledališču. Zato bodo v Burgtheatru predstave poleg v nemščini tudi v drugih jezikih, a za zdaj še ne v celoti. Za to sezono je Kušej angažiral režiserje in režiserke iz 13 držav, iz Slovenije Matejo Koležnik in iz Hrvaške Oliverja Frljića.
Mateja Koležnik je prevzela režijo igre Der Henker (Rabelj) avstrijske pisateljice judovskih korenin Marie Lazar. Premiera predstave je napovedana za december.