Duhovne epohe: na podlagi najnovejših Hermannovih prikazov

Prvobitna obdobja sveta, narodov, posameznikov so enaka. Sprva je še vse ovito v pusto praznino, a duh že razmišlja o stvareh in pojavih. Medtem ko se primitivne množice v začudenju in strahu ozirajo okoli sebe in skušajo zadovoljiti svoje najosnovnejše potrebe, nadarjeni duh zre v velike svetovne pojave, opazuje dogajanje in se poln slutenj izreka o obstoječem, kot da bi nastajalo pred njegovimi očmi. Tako imamo v najzgodnjejšem obdobju kontemplacijo in filozofijo, izrekanje definicij in poezijo narave vse v enem.

Svet postaja jasnejši, zabrisani elementi se izčiščujejo in izostrujejo. Človek sega po njih in si jih prilašča na različne načine. Poln sveže in zdrave senzibilnosti se ozira naokoli in v preteklem in sedanjem naklonjeno vidi le svoj odsev. Starim poimenovanjem daje novo podobo, antropomorfizira in pooseblja stvari in bitja, živa ali mrtva, ter vsem bitjem pripisuje lasten značaj. Tako živi in se bohoti ljudska religija, ki se pogosto nepremišljeno odreče vsem težko razumljivim ostankom, ki so se še ohranili iz prvobitnega obdobja. Razcveti se kraljestvo poezije, in poet je lahko samo tisti, ki mu je ljudska religija vrojena ali tisti, ki si jo zna prisvojiti. Za to epoho je značilna svobodna, iskrena, resna in plemenita senzibilnost, povzdignjena z močjo domišljije.

A ker človek v svojem stremljenju po izboljšanju samega sebe ne pozna meja in ker mu jasna tostranskost ne zadostuje v vseh okoliščinah, zopet začne stremeti po skrivnostnem in iskati višje vzroke od tistih, ki se mu kažejo. In tako poezija ustvari dryade in hamadryade, s katerimi po mili volji razpolagajo višji bogovi, teologija pa ustvari demone, ki jih toliko časa podreja drugega drugemu, da se na koncu zdi, kot da so vsi odvisni od enega samega boga. To epoho lahko poimenujemo sveto. V najožjem pomenu pripada umu, a se ne more dolgo obdržati v svoji najčistejši obliki. Čeprav se za doseganje svojih ciljev opira na ljudsko religijo, je brez poezije, saj se izreka o čudežnem in mu pripisuje objektivno veljavnost ter končno vzbudi sumničavost intelekta. Ta s svojo neizmerno energijo in čistostjo časti prvobitne začetke, uživa v poetični ljudski religiji in ceni plemenito človeško potrebo po priznanju najvišjega. Toda razumni človek stremi k temu, da bi si vse razjasnil in racionalno razložil celo največje skrivnosti. Pri tem nikakor ne zavrže ljudske in institucionalne religije, pač pa meni, da je v njunih temeljih nekaj razumljivega, hvalevrednega in uporabnega. Išče pomen, iz posebnega izvaja splošno in na osnovi nacionalnih, provincialnih in individualnih potez sklepa o splošnih lastnostih človeštva. Ne moremo zanikati plemenitega, čistega, inteligentnega stremljenja te epohe; vendar ta bolj ustreza zelo nadarjenim posameznikom kot pa celim ljudstvom.

Kajti brž ko se ta drža razširi, sledi zadnja epoha, ki ji lahko rečemo tudi prozaična. Njen cilj ni, da bi si prisvojila bistvo predhodnega učlovečenja in ga naredila dostopnega človeškemu razumevanju in vsakodnevni rabi, pač pa zbanalizira najstarodavnejše in na ta način popolnoma uniči prvobitna občutja, ljudsko in institucionalno religijo ter celo vero razuma, ki je za neobičajnimi pojavi še slutila hvalevredne povezave.

Ta epoha ne more trajati dolgo. V svojih potrebah, okrepljenih zaradi usodnih dogodkov, človek nazaduje in se odreče vodstvu razuma. Pomeša institucionalno, ljudsko in primitivno religijo. Oklepa se zdaj tega zdaj onega izročila, poglablja se v misticizem, na mesto poezije postavi pravljice, ki jih povzdigne v objekt vere. Namesto da bi poučevali na osnovi razumevanja in potrpežljivo širili svoj vpliv, ljudje brez razlike sejejo dobro seme in plevel. Nobene referenčne točke, ki bi nudila oporo, ni več. Vsakdo lahko nastopa kot učitelj in vodja ter svojo neumnost ponuja kot dovršeno celoto.

Tako je uničena vsakršna vrednost mističnega, oskrunjena je celo ljudska religija; lastnosti, ki so se prej naravno razvijale ena iz druge, sedaj delujejo druga proti drugi kot sovražni elementi. Svet zopet potone v kaos. A to ni tisti prvi, plodni, življenja polni kaos, pač pa kaos smrti in razkroja, iz katerega bi si celo božji duh težko ponovno ustvaril sebe vreden svet.

Prevedel Gregor Matevc, Vrhnika, 6.1.2010