Multidisciplinarni vizualni gledališki projekt Bestiaires ali ''Bogovi na turneji'' je šov priljubljenih grških bogov z že nekoliko zdelanim Kupidom kot gostiteljem, šov, v katerem bogovi doživljajo neuspehe in se soočajo z lastno nemočjo. Predstava je nastala v koprodukciji DudaPaiva Company/Laswerk iz Nizozemske, norveških Kilden Teater in Riksteatret ter Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Mednarodni ekipi ustvarjalcev se je pridružil tudi igralec LGL Iztok Lužar, kot dramaturg slovenski režiser Jaka Ivanc, ki je z Dudo Paivo sodeloval že večkrat, pri izdelavi lutk pa je sodeloval Jože Lasič. Magični svet, ki ga Duda Paiva ustvarja v dialogu med abstraktnim plesom in realističnim objektom, se je že predstavil na Norveškem in na Nizozemskem ter na gostovanjih po različnih evropskih festivalih, v soboto pa se bo turneja premierno ustavila v LGL, v nedeljo na festivalu Exodos, v ponedeljek v Gledališču Koper, 26. aprila pa v Lutkovnem gledališču Maribor.
Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana (LGL) ste sodelovali že pri predstavi Love Dolls. Kako je prišlo do sodelovanja?
Naše sodelovanje se je začelo po tem, ko sem na festivalu Lutke 2006 gostoval s predstavo Angel, za katero sem prejel nagrado mali princ. Z ekipo LGL se danes počutim močno povezanega tudi zaradi dela v procesu Love Dolls. Delo z igralci LGL je bilo zame fascinantno, plodno pa je bilo tudi sodelovanje z LGL v produkcijskem smislu. Sodelovanje je danes edini način, da si izmenjujemo znanje, pa tudi nujno, če želimo preživeti v krizi, ki je zajela celotno Evropo.
Ideja za predstavo Bestiaires se je porodila na sestanku z Ellen Horn, direktorico norveškega Kilden Teater in Riksteatret po njenem ogledu vaše predstave Malediction. Tako ste začeli sodelovati v razvoju multidisciplinarnega projekta in iskanju novega gledališkega jezika. Kakšna je ideja za predstavo in kakšna specifika gledališkega jezika v primerjavi z vašimi prejšnjimi predstavami?
Že dve leti raziskujem svet legend, pošasti in mitov. Zanimalo me je predvsem poiskati vzporednico z današnjikom in raziskati, kako nam grški miti lahko služijo danes ter v kolikšni meri so etična vprašanja, ki jih obravnavajo te zgodbe, aktualna še danes. Moralno-etična plast grških mitoloških zgodb in modrost, ki se skriva za njo, nudita okvir likom v predstavi, a k dilemam pristopam brez obsojanja. O teh vprašanjih raje govorim subtilno in vizualno.
Prav ta tema se mi zdi tudi zelo zanimiva za delo z lutkami. Lutke so mi predstavljale tudi enega večjih izzivov pri tej predstavi, saj sem poglobljeno raziskoval lutke s celotnim človeškim telesom – z rokami in nogami. V svoji zadnji predstavi – solo Bastard! – sem že uporabil eno lutko s celotnim telesom v človeški velikosti, v Bestiaires pa imajo prvič skoraj vse lutke celo človeško telo. S tehničnega vidika je takšne lutke zelo težko oživiti in z njimi vzpostaviti koreografski dialog. 
Foto: Arhiv DudaPaiva Company
Kako bi opredelili odnos med plesalcem-animatorjem in lutko? Lepa se mi zdi oznaka "duet in one spirit" kot cilj povezave plesalca-animatorja z lutko, kakor je zapisan v predstavitvi delavnic, na katerih poučujete svoj način spajanja plesa in animiranja. Kako bi lahko označili ta odnos v primerjavi s "klasičnim" lutkovnim odnosom med animatorjem in lutko?
Lutka lahko postane fantastičen plesalec, ampak bolj kot to se mi zdi fascinantna možnost vzpostavitve dueta med človekom in lutko, dejstvo, da lahko verjamemo v dve figuri, ki izhajata iz enega uma – uma manipulatorja.
Pri tradicionalnem načinu manipuliranja je animator običajno skrit, v naših predstavah nikoli. Lutkarji so vedno definirani kot karakterji, tako da vzpostavljajo dve življenji, ki obstajata sočasno in se dotikata med seboj. Animator se mora razcepiti na dva karakterja. Gre za čisto tehnično dejanje. Obvladati mora sebe in tridimenzionalno telo lutke ter simultano obe življenji, kar generira poseben "brend" tega, čemur pravim sodobni igralec, ki uporablja številne tehnike, da bi povedal zgodbo.
Najbolj pomembna stvar pa je lutka, njeno življenje. Igralec ali plesalec je naučen, da na odru ohranja svojo prezenco, ko manipulira z lutko, pa se mora naučiti novega načina biti na odru, tako da lahko umakne svoje energetsko polje, ga podari lutki in ga nato vzame nazaj. Tako premešča fokus in vzpostavi dialog. Za igralca je nujno, da je preko energetskega polja povezan z občinstvom, lutka pa energetskega polja nima, zato potrebuje igralčevo energijo, da lahko živi. Nekoč sem slišal zelo lepo misel: največji izziv za igralca je umreti na odru; za lutko je ravno obratno – lutka se bori, da bi živela. Lutka funkcionira skozi zrak, ki ga animator vloži vanjo. Celotna magičnost se začne, ko animator da roko v lutko in ji podari prvi vdih.
Lutke so vas očarale tudi zato, ker ste že kot plesalec iskali več kontakta z občinstvom in si želeli razbiti četrto steno. Kakšno vlogo imajo lutke pri povezovanju z občinstvom?
Lutka je zelo flirterska. Zahteva veliko pozornosti. Vedno mora pogledati občinstvo in preveriti, ali jo gleda. Ko lutka gleda proti gledalcem, jim da tudi čas, da vstopijo v njen um. Vse, kar igralec naredi, mora lutka opraviti večkrat. Igralec lahko pogleda občinstvo, in tudi če ničesar ne naredi in ničesar ne reče, bo občinstvo vedelo, kaj si želi, kaj je njegov namen. Lutka, ki nima energije, pa mora vsako akcijo ponoviti vsaj še enkrat.
Uporabljate posebne lutke iz penaste gume, ki je zelo lahka in fleksibilna.
Penasta guma je izredno radodaren material. Je izredno fleksibilna in mehka, zato ima širok razpon možnosti metamorfoze. Glede na to, kako se materiala dotakneš ali ga stisneš, lahko spremeniš obliko, izraz, preoblikuješ lutkino masko. Spremeniš lahko tudi celotno telo lutke. Naslednje leto bo deseta obletnica mojega raziskovanja tega materiala, ki ga uporabljam vse od svoje prve lutkovne predstave Angel iz leta 2004.
Pogosto so lutke narejene iz penaste gume, posebnost mojega dela pa je kombinacija plesa in lutke, koreografski vzorci, s katerimi plesalec vzpostavlja dialog z lutko. Zgodbo pripovedujemo s plesom, ki razkriva tudi čustva med lutko in animatorjem. Plesni svet je zelo abstrakten, lutke pa nujno potrebujejo zgodbo in motivacijo, da lahko živijo. Samo lutka na odru, ki ne počne ničesar, je mrtev predmet. Lutka je lahko zelo absolutna kot nosilec informacij, ples pa prinaša poetični svet in lahko odpre številne asociacije. Posebnost mojega dela je povezovanje obeh, ne nujno komplementarnih svetov. 
foto: arhiv dudapaiva company
Je želja, da se gledalec poveže s predstavo na subjektivni, asociativni ravni?
Hočem, da se občinstvo počuti izzvano. Želim si pretresti čute in način zaznavanja gledalcev. Moj cilj je "Punch in the heart and feast for the eyes" (Udarec v srce in praznik za oči).
Se vam zdi, da samo ples ne more doseči tega?
Ples v Evropi je postal izrazito konceptualen. Na tem polju sem se veliko naučil, a sem v sebi čutil potrebo, da se povežem z občinstvom. Ko sem prvič videl lutko, sem v njenih očeh videl cel niz novih možnosti, ki so mi narisale nasmeh na obrazu. Ljubezen na prvi pogled. Lutke so vame naselile upanje, ne le vame kot umetnika, ampak nasploh.
Želim se ukvarjati z umetniško formo, ki mi kot tehnika predstavlja izziv, hkrati pa je dostopna širokemu občinstvu. Nočem delati elitne umetnosti, ampak umetnost, ki bo izzvala in pritegnila vse. Lutka je univerzalno orodje, ki združuje ljudi.
Oživljanje lutk je skoraj kot čarodejstvo. Vedno znova me preseneča ustvarjanje nove oblike življenja in predstave zapuščam z občutkom prisostvovanja nečemu, kar je pred mojimi očmi prešlo v življenje. Sodobne gledališke in plesne predstave se mi zdijo zelo nihilistične – življenje želijo potegniti iz določenih struktur in ostajajo pri konceptu. Lutke mi nudijo popolno nasprotje. Sam se raje ukvarjam z "dajanjem življenja". Pri tem se ne oziram na modo, skušam le biti zvest temu, kar čutim, da želim delati.
Je pa res, da se danes na plesnih predstavah pojavlja vedno več figur, mask, lutk. Zdi se mi, da v Franciji lutkovno gledališče postaja trend. Očitno potrebujemo figure, ki bi nas reprezentirale.
Lahko z lutkami lažje govorimo o naših življenjih danes kot z drugimi oblikami scenskih umetnosti?
Lutke so bile od nekdaj sredstvo za pripovedovanje o ljudeh in družbi. Z njimi lažje govorimo o stvareh, o katerih sami težko govorimo.
A lutkovna zgodovina kaže tudi, da so postale manj popularne, ko smo jih začeli povezovati z gledališčem, namenjenim otrokom.
Res je in še vedno imamo predsodke glede lutk za odrasle; nočemo se počutiti neumne in zato ne bomo gledali lutk, ki so "vendarle namenjene otrokom". A lutke prinašajo humor in so zelo ekstravagantna oblika za portretiranje človeških arhetipov. Včasih nekateri nočejo biti povezani z otroki; v mojih predstavah je to nujno – ne smeš se bati tega, da bi se počutil malo neumno. Po prvem občutku pride druga plast občutij, ki te prizemlji. Količina emocij, ki jo lutkovni svet prinese, izziva in pretrese gledalčeve čute.
Danes smo sposobni preiti veliko različnih emocij, več kot pred na primer dvajsetimi leti. Naši možgani delujejo hitreje, tehnologija in računalniki so nas natrenirali, da hitreje absorbiramo informacije. Lutka pa seže naravnost v gledalčevo srce, tako se lahko z njo poveže na emocionalni in na intelektualni ravni. Mislim, da je to briljantna kombinacija za ljudi danes.
Pogosto obravnavate temačne plati človeških občutij, osamljenost, strahove, govorite o željah in iskanju ljubezni, konfliktih z okoljem. Zdi se, da takšne tematike še posebej dobro sovpadajo z vašim pristopom.
Vedno se trudim poiskati temo, ki opravičuje uporabo lutk. V fantastičnem svetu ali grški mitologiji obstajajo figure, ki jih lahko upodobimo samo z lutko. Lutka nosi nekaj nadrealističnega, včasih celo nadrealistično fizično prisotnost, ki ustreza točno določenim tematikam. V solu Bastard! sem izhajal iz romana L'Arrach-coeur francoskega pisatelja in šansonjerja Borisa Viana. Narativ knjige je popolnoma nor, liki niso "navadni ljudje", ampak barbari, dramaturška linija je popolnoma nadrealistična. Uprizoritev te zgodbe z igralci ne bi funkcionirala, lutke pa so to nalogo odlično opravile. 
foto: Arhiv Dudapaiva company
Tudi videz vaših lutk je specifičen, skorajda nekoliko nadrealističen. So velike, ne odlikuje jih lepota ali romantičen pridih, ki smo ga morda pri lutkah najbolj vajeni.
Lutka predstavlja maksimiran izraz človeškega arhetipa. Včasih so malo grše, včasih je njihova koža upadla, včasih so bolj debele, ampak tako na odru jasneje portretirajo določene značilnosti, ki jih že poznamo, in ustvarijo intimnost. Te groteskne, geriatrične podobe se mi zdijo večne. V njih vidim lepoto. V Bestiaires pa se lutke tudi po videzu razlikujejo od lutk iz mojih preostalih predstav. So edine lutke, ki so lepe tudi po nekih splošnih, zunanjih merilih. Želel sem namreč izpostaviti platonsko idejo lepote in slaviti grške kipe. Za dizajn lutk sem tako preučil ogromno knjig in obiskal nekaj mest, kjer te kipe lahko vidimo.
Oblikujete lutke sami?
Ja. Pomaga mi tudi ekipa, med njimi Jim Barnard, plesalec, ki sem ga naučil izdelovati lutke. Rad sodelujem s plesalci, saj imajo veliko znanja o telesu in njegovem delovanju, ki ga lahko predajo lutki.
Delate tudi z igralci?
Delam samo z igralci ali animatorji, ki so fizični, ki trenirajo telo. Lažje je naučiti plesalca, kako manipulirati z lutko, kot pa lutkarja, da postane plesalec.
Vsak tip lutke premore določene sposobnosti, izbrana tehnologija postavlja možnosti in omejitve. Kako plesalca-animatorja omejujejo vaše lutke?
Lutka sama pove, kaj lahko naredi in česa ne. Seveda se zgodi, da lutka ne more narediti ustreznega izraza, geste. Lutka ima vedno omejitve. Moraš jih najti in jih spoštovati. To je lepota lutk. Ponujajo izziv in tudi veliko modrosti, saj te spodbudijo, da delaš z omejitvami posamezne figure in da raziskuješ, kaj ta figura daje in kaj omogoča.
To je najlepše. Vedno, ko se mi zazdi, da mi v nekem okvirju postaja udobno, si začnem postavljati izzive, ki spodbujajo mojo domišljijo, da lahko v sebi začnem odkrivati nove stvari. To je osrednji princip delanja umetnosti. Vdihniti zrak svoji domišljiji.
Se navežete na svoje lutke?
Ne. Morda lahko odgovorim z osebno zgodbo. Preden sem se po premieri predstave Morningstar z lutko opravil z vlakom v Amsterdam – lutke vedno nosim s sabo – sem se ustavil še na kavi in na vlaku opazil, da sem lutko pozabil v lokalu. Moje telo je prevzel nepričakovan občutek; podoben, kot če bi izgubil realno osebo. Začel sem se tresti in trepetati. Ko sem se vrnil, je bila lutka še vedno tam. Po tem dogodku sem se začel malo bolj nadzorovati, da se ne bi navezal na lutke. Ta izkušnja je bila kar boleča.
In ta izkušnja vas je pripeljala do predstave Love Dolls?
(Smeh) Res sem začel delati večjo razliko, se manj osebno vpletati. Po predstavi Love Dolls gledalce včasih povabim na oder, da si od blizu ogledajo lutke, in mnogi me vprašajo: Ali spite z lutkami? (Smeh) Zelo intimno vprašanje.