Državna odlikovanja Matjažu Vipotniku, Jožetu Ciuhi in Maji Haderlap

Predsednik republike bo danes Vipotniku vročil srebrni red za zasluge na civilnem področju "za njegov izjemen prispevek k oblikovanju podobe slovenske kulture ter k njeni prepoznavnosti v Sloveniji in v tujini". Vipotnikov ustvarjalni opus temelji na oblikovanju vidnih sporočil s področja kulture, poleg tega je najvidnejši predstavnik tistih, ki so ponesli glas o kakovostnem slovenskem oblikovanju v svet. Njegov široki opus obsega tudi plakate za kulturne dogodke in gledališke predstave, gledališke scenografije, knjige in knjižne zbirke. Leta 2012 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Utemeljitev:

Matjaž Vipotnik je eden najpomembnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev, ki celotno obdobje svojega ustvarjanja ostaja zvest oblikovanju za kulturo. V njegovem izjemnem opusu so gledališki in filmski listi, plakati, znaki, logotipi, celostne podobe kulturnih ustanov, knjižne opreme ter vrsta scenografij.

Začel je s scenografijo v celjskem gledališču, nadaljeval z oblikovanjem prvih plakatov in prve celostne podobe za eksperimentalno gledališče Glej. Hkrati je delal za gledališče Pekarna, sledilo je obdobje veličastnega ustvarjanja za ljubljansko Dramo in Slovensko mladinsko gledališče, pa tudi za ugledne gledališke skupine v Zagrebu, Novem Sadu, Beogradu in Benetkah.
Odlikovanec se je vedno zavedal, da gledališki list nagovarja in mobilizira, hkrati pa opominja na nepravilnosti. Matjaž Vipotnik je bil družbeno angažiran umetnik in taki so bili tudi njegovi plakati, ki so provocirali. Za jugoslovanske oblasti je bil Vipotnik preveč drzen. Okrožno sodišče v Zagrebu ga je za plakat predstave Ujetniki svobode obtožilo »rušenja bratstva in enotnosti«. A je vztrajal pri rušenju tabujev. V samozaložbi je izdal priponko proti 133. členu kazenskega zakonika o verbalnem deliktu in priponko »Kosovo, moja dežela«. Nekateri njegovi znameniti plakati so legendarni. Taka sta tudi Marx z rdečim šalom ob kolesu, pa človek Leonarda da Vincija, razpet v rdečo zvezdo.

Z dovršeno likovno govorico, s katero je na svoj način prikazoval dogodke in sporočila ustanov, ni ustvarjal le podobe posameznega gledališča ali predstave, pač pa je sooblikoval podobo slovenske kulture kot celote. Kot izjemnemu premišljevalcu o umetnosti mu je z delom uspevalo ponazarjati aktualna družbena vprašanja in jih bistriti. Nadarjenost in vrhunsko izobrazbo je dopolnjeval z zahtevo po najvišjih standardih. Tudi zato mu je uspelo knjigi povrniti lepoto duhovnega predmeta. Knjige, ki jih je Matjaž Vipotnik oblikoval za norveške, italijanske, nemške, avstrijske in slovenske založbe, so poznavalci uvrstili med najlepše evropske in slovenske knjige.


Maja Haderlap / Foto: Wikimedia Commons
Koroška pesnica in pisateljica Haderlap bo prejela red za zasluge na civilnem področju "za izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor". Haderlapova je pozornost širše javnosti zbudila z romanom Angel pozabe, za katerega je med drugim prejela avstrijsko nagrado Bruno Kreisky za politično knjigo leta 2011. Po romanu je nastala istoimenska predstava v produkciji SNG Drame Ljubljana v režiji tržaškega režiserja Igorja Pisona. Pred romanesknim prvencem v nemščini je pisala pesniške zbirke v slovenščini.

Utemeljitev:

Maja Haderlap, avstrijsko-koroška slovenska in nemška pesnica in pisateljica, je s svojo literarno pripovedjo o življenju manjšinske skupnosti, ki je že zaradi maternega jezika odrinjena na družbeno obrobje, uspešno nagovorila zelo širok avstrijski, slovenski, nemški in evropski avditorij. Odziv na njeno iskreno in tankočutno pripoved ne govori le o izjemni kakovosti njene literature, pač pa tudi o aktualnosti vprašanj identitete in pripadnosti ter njunega medsebojnega prepletanja za posameznika in manjšinske skupnosti v sodobnih družbenih razmerah.

Maja Haderlap je rasla z izkušnjo, da je bila slovenščina razlog za nenehno razmejevanje in distanciranje, zaradi česar so se mnogi njeni vrstniki iz dvojezičnosti raje umaknili v varno enojezičnost. Njo pa so ves čas navduševali njeni predniki s svojo globoko ukoreninjenostjo v slovenski kulturni identiteti in jeziku. Razpetost med vsemi svetovi, ki jim je pripadala, koroškemu, slovenskemu, avstrijskemu in evropskemu, jo je kot razmišljajočo, ustvarjalno in občutljivo avtorico še globlje porinila v iskanje odgovorov o identiteti, jeziku, domovini, človekovi ujetosti v stereotipe in predsodke ter o njegovih večnih notranjih klicih po svobodnem in ustvarjalnem sobivanju. Jezik tako ni le sredstvo, ampak tudi tema njenega opusa.

Njeno najodmevnejše delo, Angel pozabe, je bilo napisano najprej v nemškem jeziku in šele potem prevedeno v slovenščino. Roman pretresljivo spregovori o nacističnem preganjanju Slovencev na Koroškem, njihovem partizanskem uporu in tamkajšnjih nerazčiščenih vojnih temah, ki določajo življenje tudi že povojnih rodov. Družinska saga brez obtoževanja in moraliziranja niza zgodovinska dejstva, o katerih se je do zdaj v avstrijskem okolju vedelo malo. S tem se je Maja Haderlap uvrstila med tiste znamenite avtorje slovenskega rodu iz avstrijske Koroške, ki s svojimi uspešnimi literarnimi deli bogatijo slovenskega in evropskega duha, hkrati ga osvobajajo travm preteklosti ter dvigajo samozavest in ponos Slovencev na avstrijskem Koroškem.