Dramatik Tom Dalton Bidwell, rojen leta 1984, velja za enega najbolj perspektivnih mladih piscev v Veliki Britaniji. Študiral je literaturo in gledališko umetnost na UEA - The University of East Anglia, kjer je diplomiral leta 2005, kot avtor pa se danes podpisuje tudi pod številne radijske igre in televizijske scenarije. Že za svojo prvo dramo Risky & Fluke je prejel prestižno nagrado Sunday Times NSDF Award, njegovo radijsko igro Things To Do Before You Die pa so predvajali na BBC Radio 4 in je naletela na odličen odziv. Trenutno piše tudi scenarije za televizijo BBC (EastEnders, Holby City, Casualty). Tom Bidwell velja za avtorja s talentom za izrise pronicljivo humornih, a še vedno verjetnih likov, ki jih najraje umešča v zapletene moralne situacije in zatem v stanjih izrednih pritiskov raziskuje njihovo vedenje in nenadzorovane reakcije.

Njegovo življenje je močno zaznamovala bolezen pri 14. letih (Ne-Hodgkin limfom), ki jo je po številnih kemoterapijah prebolel, izkušnja pa mu je dala popolnoma drugačne perspektive na življenje. Pogostokrat Bidwell vnaša motive smrti in izgube tudi v svoja dela, toda ne v sentimentalnem slogu, ampak predvsem skozi prizmo navdiha, humorja in ironije.

Mislim, da moj užitek v pisanju prihaja iz različnih koncev. Kot začetni vzgib pa lahko vsekakor omenim to, da imam preprosto rad obliko tovrstnega žanra pisanja, se pravi njeno strukturo in simetrijo. Ko sem bil še mlajši, sem začel s pisanjem poezije in takrat sem bil ozaveščen s poetičnimi formami, kot na primer pri sonetu, kjer je struktura zelo stroga in sam sem to dojemal kot svojevrstno sestavljanko oziroma uganko, ki jo moram sestaviti in rešiti. Čez leta sem ugotovil, da pisanje dram poteka po sorodnih vzorcih. Uživam, kadar se učim različnih metod in odkrivam, kako in zakaj so določene tehnike dramatične. Zakaj občinstvo pogosto stremi k določenim strukturam, jih nekako ponotranji? Kaj je v žanru dramatike takega, da je tako privlačna?

Sicer pa sem se vedno zanimal za človeško naravo in njeno globlje raziskovanje. Ljudje pogosto mislijo, da je pisec osamljena figura, priklenjena za mizo, sama samcata s svinčnikom in papirjem, ampak naloga pisateljev je, da opazujejo človekovo vedenje, da ga lahko kasneje portretirajo tako resnično kot le lahko. Skozi ta vidik dojemam dramatiko skrajno intrigantno.

Očitno je, da vam je blizu konverzacijska forma drame. Kaj vas pri njej
najbolj fascinira?

Da, zelo rad imam pogovore in mislim, da se to navezuje na to, kar sem omenjal že prej. Ko dobro opazuješ ljudi, ti je lahko kmalu jasno o njihovih intencah – kaj hočejo, ali še pomembneje, kaj potrebujejo. Vse to se lahko včasih razbere iz enega samega stavka. Le nekaj besed lahko vsebuje celo enciklopedijo podteksta o neki osebi. Torej si lahko predstavljate, kaj vse se lahko potem ustvari z dlje trajajočim pogovorom! Na primer lik Stelle izhaja iz enega samega stavka: »Zakaj me teroriziraš?«. To je fraza, ki jo je ponavljala moja nekdanja punca, vsakič ko sem se iz nje morda norčeval. No, samo iz teh nekaj besed je potem nastal celoten lik z že oblikovanimi stališči in tridesetimi leti življenja za seboj.

Ta igra in njena močna konverzacijska oblika sta kljub vsemu nenavadni za mojo avtorsko pisavo. Toda njeni karakterji so pač ljudje, ki o stvareh raje govorijo, kot da bi jih naredili, tako da vendarle je tukaj neki smisel …

Kakšni idoli med dramatiki?

Vedno sem oboževal dela Harolda Pinterja in Williama Cartwrighta. V Pinterjevih delih vidim nekaj izjemno iskrenega. Ni ga strah prikazati temačnosti in čudaških krajev. On je edini avtor, kar jih pomnim, ki me napeljal do občutij, da opazujem nekaj skrajno bizarnega, obenem pa mi je bilo to popolnoma razumljivo.

Kaj so vaše ključne inspiracije pri pisanju? Jih pogosto črpate od ljudi, ki jih poznate?

Po navadi začnem z nekakšno »moralno dilemo«. Z nečim, k čemur ne moremo pristopiti le z enim odgovor v stilu prav-narobe.  Potem začnem raziskovati situacijo in vidim, kako liki reagirajo nanjo. Karakterje pogosto snujem skozi vzorce ljudi, ki jih poznam. Včasih tako, da si sposodim le kakšno njihovo frazo in potem to razvijam dalje. Pogosto oblikujem like, ki so različna verzija mene. To je koristno, ker se lahko tako drugače izražaš, poveš misli in narediš dejanja, ki jih načeloma nikoli ne bi …

Kako je sicer z uprizarjanem igre Družba na poti? Si praviloma predstave ogledate, jih spremljate?

Trenutno po svetu igrajo kar nekaj izvedb, sam pa sem do zdaj videl le eno, in sicer praizvedbo, ki trenutno potuje po Angliji. Menim, da mora biti ta drama dojeta skrajno resno. Bolj ko se liki resno predajo situacijam, bolj komično nato izpadejo. Nič ne bi smelo biti nikoli igrano neposredno in izključno za učinek smejanja.

Blackpool, lokacija dogajanja, po eni strani velja za »temačno« mesto Anglije (nadpovrečno število samomorov pa tudi psihičnih in fizičnih bolezni), obenem pa je to kraj, ki je znan po svojih vsakoletnih spektakularnih iluminacijah, takrat realnost nekako postane postranskega pomena. Zakaj torej Blackpool? Prav zaradi te dvoličnosti?

Se strinjam. Blackpool je izjemno zanimiv kraj. Je mesto zabave, a hkrati mesto globoke žalosti. Ko sem bil otrok, sem ga pogosto obiskoval in zmeraj sem imel občutek, da je to kraj, ki je obtičal v času. Tudi Stella in Geroge sta »obtičala«, tako da se te dve vsebinski plasti vsekakor prečita. 

 … in kdo od njiju je pri tem vendarle bolj žalosten?

Kdo je bolj žalosten? No, nobeden od njiju ni srečen, ampak mislim, da Georga bolj preveva žalost. Stella se vsaj zabava ob vsem tem! Stella se je sprejela takšno, kot je, medtem ko se George še vedno slepi in na neki način živi v mučni laži. Na koncu sta sicer oba za odtenek bolj srečna, a še vseeno me spominjata na tip ljudi, ki zabredejo v nesrečo, kamor koli grejo!

*******

Lepota zapletenih odnosov

Prefinjena Stella in paranoičen George v svojem odnosu prikrivata tisto vrsto zapletenosti, ki jo ob površnem ošvrku njunih pogovorov in situacij zlahka prezremo. Za nelagodno komunikacijo, ciničnim humorjem in celostno čudaško (dramsko) situacijo se spleta občutljiva mreža vzajemne preteklosti; njunega skupnega odraščanja, iskanja identitet in mladostne brezskrbnosti, ki so se po nekaj letih spreobrnili v popačeno, ne povsem razumljivo, vsekakor pa pretvarjajočo sedanjost. Hotelska soba v Blackpoolu je zatočišče dveh izgubljenih duš, ki sicer živita vsaka v svojem mentalnem vesolju in ki sta si kontradiktorni v svojih značajskih potezah, a ju skupaj vleče neka trdovratna sila, neka enigmatična energija, ki jo obožujeta in hkrati preklinjata. Njuno poznanstvo je neznosno, je naporno, a je tudi lepo in inspirativno. Je začaran krog, kjer se ljubezen in sovraštvo nenadzorovano prepletata in kjer odvisnost od mučne soprisotnosti vsakič znova premaga željo po pobegu.   

Njuni »skrivni zmenki« so postali rutina, ki potrebuje nove dimenzije. To, da George vsakič »sleče hlače«, Stella pa se ga kljub temu ne sme nikoli dotakniti, postaja iztrošeno tudi skozi optiko absurda. Treba je torej podrezati nekam drugam; nekam, kjer bolj boli in kjer je reakcija neizbežna. Kaj lahko bolj prizadene kot namerni (in za namene osebnega razvedrila) podtaknjeni preizkusi zaupanja? Zaradi lastnih kompleksov, nerazčiščene preteklosti in pritajenega hrepenenja po kakršnem koli dogodku sta Stella in George več kot pripravljena za manipulativne igrice. A začetna, še razmeroma nadzorovana veriga podtikanj, zasmehovanj (iz ljubezni, seveda) in potlačenega gneva kmalu začne spreobračati svoj prvotni značaj. Funkcija žrtve se nenehno seli iz enega lika na drugega, situacijska dramatičnost narašča, a se vedno tik pred vrhuncem sesede sama vase. V slogu dogajalnega vrtenja tako vse postaja začasno, prehodno in utrudljivo v svoji neulovljivosti. Potreben je le hip ustreznih okoliščin, da se vse konča – zato da se lahko sploh začne. Da Stella in George pobegneta iz »prekletstva hotelske kletke« in se napotita nekam čim dlje stran. Nekam, kjer ne bo več nevzdržnega metanja kamnov v okno, nadležnih hotelskih slug in utesnjenosti skrivnih srečevanj. Pravzaprav je za spremembe vedno potrebno tako malo. A še zmeraj preveč …

Tom Dalton Bidwell
DRUŽBA NA POTI

Režija Alen Jelen
Prevod Milana Štefeta
Dramaturgija Zala Dobovšek
Lektor Arko
Scenografijo in kostumografijo Vasilija Fišer
Olikovalec svetlobe Boštjan Kos
Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina
Zvočni efekti Sonja Strenar

Igrajo
Uroš Smolej
Milan Štefe
Gaber K. Trseglav

Povezave:

- Več o predstavi
- Alen Jelen na Wikiju
- Alen Jelen v Repertoarju
- Fotogalerija na SiGledal