Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!
(André Comte – Sponville)

Kot gimnazijka sem zvedela zanjo, kot študentka novinarstva sem postala fascinirana z njo. Z Zofko Kveder, eno prvih slovenskih publicistk in urednic, ki je pred sto leti pisala tako, da še danes ni preseženo: angažirano, inteligentno, pogumno, samosvoje, zavzemajoč se za emancipacijo žensk in drugačen položaj našega spola v družbi. Časopisa Edinost in Slovenka sta zame ostala zgled odlične obravnave ženskih tem in Zofka Kveder predhodnica poti, po kateri danes tako samoumevno stopamo. A ne smemo pozabiti, da je tudi zaradi Zofke in njenih tovarišic na poti ženskega osvobajanja naš korak varen.

Fascinacija z Zofko ima še eno razsežnost. Bolečo. Ko sem se mladenka  v NUK zakopala v gradivo o njej, sem ostrmela in takrat ne razumela: kako je lahko izobražena, pametna in pismena ženska tako globoko nesrečna? Neizpolnjena. Tako trpeča kot neuslišana žena in ljubica, tako razbolena kot mati treh hčera in tako kruta do prve izmed njih… Kot človek tako tragična, da je naredila samomor.

Občutljiva tkanina  monodrame Tamare Doneva Misterij žene prepleta niti Zofkinega trpljenja v pretresljivo zgodbo, zaradi katere razumem, česar dekle nisem zmogla. Da bi ostal glas te zgodbe živ in bi mlade spodbujal k spraševanju o tem, kdo smo in kaj hočemo biti. Na osebni ravni, na ravni ženskih in moških zadev, na ravni bivanja. Zofka kot naša pred-hodnica še ni imela uhojene poti, ženske danes že vemo, kako in kam: Morda je ljubiti učiti se/hoje po tem svetu. Učiti se zrenja. (O.Paz).