Državna sekretarka si je predstavo režiserja Jaše Kocelija ogledala v sklopu kampanje Mi smo #odprti za kulturo na Muzejski ploščadi na Metelkovi. Po tem je zapisala, da "ji je slovenska variacija na Psiho odstrla vpogled v imenitno gledališko interpretacijo Domna Valiča, obenem pa s svojo linearno dramaturgijo odprla vprašanje sporočilnosti, vrednotenja in tudi vrednosti dramskih besedil, ki gledalca zgolj še nagovarjajo, ne pa več opozarjajo na osebnostne in družbene zdrse".
Obenem se je še vprašala, "v kakšni meri ta odsotnost avtorske kritičnosti in zgolj popisovanja patološkega stanja posameznika pušča gledalca praznega, blokira njegovo lastno osebno in družbeno kritičnost in tako vzpostavlja nevarno območje vsega dovoljenega".
V omenjenih društvih so prepričani, da ta zapis presega zakonska pooblastila in upravne naloge, ki pritičejo funkcionarjem na ministrstvu. Prepričani so tudi, da funkcionar ni v vlogi, da bi sodil posamične umetniške projekte, sploh ne v primeru, če jih ministrstvo financira ali kako drugače ocenjuje, saj gre po njihovem mnenju za konflikt interesov.
Poleg tega v Društvu gledaliških režiserjev nasprotujejo "instrumentalizaciji umetniških del za politične namene". Zapis po njihovi oceni "reakcionarno namiguje, da obstaja prava, 'moralna' umetnost, ter hkrati širi strahove o pre-odprti družbi, v kateri 'je vse dovoljeno'".
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je ob tem poudarilo še, da je prostor kritike zaradi erozije medijskega prostora še toliko bolj ranljiv, zato bi bilo po njihovem mnenju v teh časih treba nameniti več pozornosti politikam, ki "bodo omogočile sistematično reševanje reprodukcije polja kritike".
Po njihovem mnenju umanjkanje strategij na tem področju kaže na lahkomiselni odnos politike do kritike, ki je prevečkrat razumljena "kot mnenjsko pisanje, ki ne potrebuje posebnega znanja in kilometrine gledanja ter se je ne razume kot nujnega in komplementarnega dela umetniškega polja".
V Združenju dramskih umetnikov Slovenije pa so ocenili tudi, da ta zapis posega v temeljne svoboščine, osebno prostost, telesno ali duševno celovitost, zasebnost, lastnino in druge človekove pravice, kot jih opredeljuje zakon o državni upravi.