Špela Sodja, SiGledal, 6. 6. 2010

"Drobtinica laži leži na mizi."

KRITIKA.- Približno štiri leta deluje skupina Bitnamuun, ki pod umetniškim vodstvom Jane Menger združuje mlade slovenske ustvarjalce. Njihove predstave izhajajo iz modernih plesnih tehnik in fizičnega gledališča. Miza za 4 je njihov peti projekt. Ogledali smo si ga v Španskih borcih.

foto www.sxc.hu
Bitnamuun
Miza za 4

Premiera: 3. junij 2010
Ogled predstave: 4. junij 2010

Režija in koreografija: Branko Potočan, Irena Tomažin, Magdalena Reiter, Sebastijan Horvat
Režija in koreografija medprizorov: Jana Menger
Izvajalci in soustvarjalci giba: Alja Bulič, Andreja Vezovnik, Bernarda Kristan, Ines Šimunić, Katja Florjanc, Matic Bobnar, Miha Vlaj, Slavko Trivković, Tanja Cirman, Tini Rozman, Urša Kanjir
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Produkcija: KUD Ponor
 

Vprašanje je jasno, a zato ne nedvoumno: kako zadevi priti do dna? Ob tem se ne zastavi samo logičen nasledek tega vprašanja: kje in kaj sploh je tisto dno?, temveč se problem pojavi tudi pri sami t. i. zadevi, ki bi bila v konkretnem primeru forma uprizorjenega. Ideja predstave namreč ni v dajanju odgovorov ali kakih resnic, čeprav se prevpraševanju gledalec ne more povsem izogniti. Od popolne abstrakcije se ekipa Bitnamuun odpravi pomenu naproti, vrhunec pomenljivosti pa predstava doseže v zadnjem prizoru, kjer je namigovanje na absurd slovenske identitete več kot očitno.

Miza za 4 je zgrajena na ritmu, na upadanju in naraščanju dogajanja. To se ne dogaja linearno, niti enakomerno, temveč gre za bolj ali manj sunkovite in nenadne preskoke med popolno zaustavitvijo na eni in drzno hitrostjo na drugi strani ter njuno sopostavitvijo. Takšne menjave se nizajo skozi celotno predstavo. Najočitneje je to takrat, ko iz upočasnjene hoje plesalca proti škatlici cigaret, medtem ko ostali skrbijo za njegovo garderobo in pot s postavljanjem miz pod njegove korake, dogajanje z žvižgom preide v mrzlično rezanje kumar, kar spremljajo nagle kretnje in udarci noža ob les, s čimer poskrbi za nenadno spremembo ritma predstave.

Pomemben dejavnik pri gradnji ritma je zvok, elementa sta v premem sorazmerju. Zvok je proizveden z glasom ali rekviziti, pri slednjem je seveda neločljiv od giba. Najočitneje se to dogaja ob plesu z mizami, ko plesalke z udarci, drgnjenjem ob ploskev in udarjanjem s peto ob tla ustvarjajo ritmično podobo plesa. Kadar se plesni gib ne dogaja v stiku s predmetom – mizo, je podprt z gibanjem soplesalcev. S takšnim načinom se predstava tudi začenja. V visok stolp, pospremljen s šepetom in govorom, ki posnema hrup množice, so postavljene štiri mize, s katerih se plesalci podajajo in osvobajajo v ples. Nadalje lahko soodvisnost teles opazujemo pri točki dveh plesnih parov, kjer gibanje ene plesalke izhaja iz odriva druge ali pa se nanjo naslanja, ob tem pa se zdi, kot bi bili nezmožni ločitve. 

Od tu se predstava poslužuje tudi bolj gledaliških pristopov, ki so prekinjani z plesnimi medprizori. Zanimiv je način formuliranja govora. Prizor se začenja z džibrišem, ki s kretnjo (in kuhinjskim nožem) izraža grožnjo. Nato v podobi pijane dekline preide v petje pesmi o ljubezenskem zapeljevanju in navsezadnje do glasnega izražanja resnice, ki naj bi se skrivala v kruhovih cmokih, kar deluje kot satira, zato ker je izgovorjeno z nedopovedljivo resnobo.

Tudi nadaljnji prizori vzbujajo smeh občinstva, to nastopajoči dosegajo predvsem z mimiko, ki vsakdanjost pretirava. Tri gospodične, ki posedajo ob kavici in se namišljeno lepotičijo s kuhinjskim priborom, nato odkrijejo kovček z orodjem in se, ob spektakularnem in obenem temačnem vzdušju, z njim okitijo. Gre za nekakšen eksces. Prav ta prizor bi morda lahko vzbudil nekakšno zavest o banalnosti vsakdana, spodbudil družbeno kritiko, a se zdi, kot da to ni namen ustvarjalcev. Bolj kot za angažirano presojanje družbe gre za nekakšen zdrav humor, celo zgolj posmehljiv odnos.

Že omenjeni zaključni prizor, ki se začenja z nekakšnim tekmovanjem v pitju radenske in pripelje do rajanja ob simbolih slovenske identitete, kot so narodna noša, Prešernove Poezije, potica in koruzni storži, je edini, ob katerem bi dejali, da poskuša najbolj neposredno in angažirano vplivati na gledalca. Dekle v narodni noši namreč v prazno plastenko izdihava cigaretni dim, nato pa si jo nastavi v višino genitalij, da ostali izvajalci lahko ta dim vdihujejo. A prizor deluje preveč agresivno, njegova očitna simbolika cilja na neko pritlehno vulgarnost, ki kaže na površen odnos do nacionalne identitete, in torej lahko spet izzove zgolj smeh občinstva.

Ob zapisanem je jasno, da se Miza za 4 ne opredeljuje, v svoji pomenskosti gledalcu noče prinašati velikih idej ali kakega globokega spoznanja. Očitno je, da je ustvarjalcem pomembnejša oblika ali izraz na videz poljubnih vsebin, naj bo v plesnem gibu ali gledališki igri. Ob tem je skupna točka vseh prizorov lahko tudi miza, čeprav je še vedno zgolj rekvizit, ki nima globljega pomena. Pomembnejšo vlogo odigrava ritem predstave, torej tisti umerjeni čas, v katerem se preigravajo različne plasti resničnosti, čemur bi v bolj avanturističnem duhu rekli tudi: raziskovanje prostora-časa.

 
 
 
Povezave:
 
- Jana Menger na Repu
 
- Sebastijan Horvat na Repu
 
- Branko Potočan na Repu
 
- Magdalena Reiter na Repu
 
- Irena Tomažin na Repu
 

Bitnamuun

Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«
Špela Sodja, SiGledal, 4. 5. 2010
Mateja Bučar bi bila palma
Špela Sodja, SiGledal, 23. 6. 2010
It's a men's world!*