Evald Flisar je slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in urednik revije Sodobnost. Njegov prvi roman Mrgolenje prahu je izšel že leta 1968. Avtor ga je leta 1970 predelal v tragikomedijo v desetih prizorih z naslovom Kostanjeva krona. Slovenski javnosti je poznan kot svetovni popotnik, avtor potopisov in romanov. Gledališki krogi pa ga poznajo preko dramatike, na področju katere se je uveljavil predvsem v zadnjih dveh desetletjih. Njegova dramatika ni doživela uspeha le v slovenskem prostoru, temveč se je Flisar z njo uveljavil tudi v tujini, kjer velja za najbolj uprizarjanega slovenskega dramatika. Njegove drame so bile prevedene v več kot deset svetovnih jezikov ter samo v zadnjih dveh letih uprizorjene v Indiji, Avstriji, Indoneziji, Egiptu, Tajvanu, Nepalu, BiH in na Japonskem. Glede na bogastvo ustvarjenih del pa se bomo tokrat posvetili dramatiki oziroma predvsem dramama Nora, Nora in Vzemi me v roke, ki se predstavljata tudi na letošnjem Tednu slovenske drame.
Svojo prvo dramo Kostanjeva krona ste napisali kot mladenič leta 1970 v Londonu. Leto kasneje je bila uprizorjena v Slovenskem narodnem gledališču Maribor in leta 1972 v tiskani obliki izdana pri založbi Obzorja. Kaj so razlogi, da je do ponovne vrnitve k dramski pisavi preteklo kar dvajset let?
To je bilo obdobje velikih potovanj, življenja v tujini, nabiranja izkušenj, spogledovanja s prozo, ki je potem postala (in morda ostala) moj glavni način soočanja s sabo in svetom. Res sem v tem času napisal kar nekaj radijskih iger za londonski BBC in avstralski ABC, ampak radijska igra, žal, ne velja za pomembno zvrst, čeprav se dramatik ravno pri pisanju »iger za uho« največ nauči. Sicer pa še vedno velja, da najboljšo poezijo pišejo mladi, najboljšo prozo stari in mladi, najboljše drame pa so napisali avtorji po štiridesetem letu starosti.
Bi torej lahko rekli, da je šlo za čas dozorevanja. In sad tega dozorevanja je Kaj pa Leonardo?, tragikomedija, ki raziskuje naravo identitete in svobode v družbi, prikazane skozi primer G. Martina, pacienta v umobolnici in posameznika s Korsakovim sindromom. Za lastništvo nad njegovo praznino psihične lupine se potegujejo znanstveniki različnih pogledov in raznorodnih teorij ... Za omenjeno predstavo ste prejeli nagrado Prešernovega sklada (1993) in nagrado Slavka Gruma (1993). Vas je ta potrditev spodbudila, da ste se v dramatiki vztrajali?
Prav gotovo, če stvar ne bi uspela, bi morda pomislil, da za pisanje dram nisem dovolj nadarjen in bi se osredotočil na prozo, ki je bila takrat že dovolj potrjena in dobro sprejeta.
In danes ste uprizarjani tako doma kot v tujini. Še več, ste najbolj uprizarjan slovenski avtor v tujini. Ali bi lahko na kratko opredelili, kateri dejavniki so ključni za avtorjev uspeh v tujini?
Gre za več faktorjev, ki v določenem trenutku v ugodnih okoliščinah omogočijo manjši preboj, ki mu potem lahko sledi večji. Seveda ni zagotovila, da mu bo. Kot prvo: dramski tekst mora obstajati v angleškem prevodu. Imam to srečo, da sem dvojezičen in je vsaka moja drama že ob nastanku na voljo v slovenščini in angleščini. Ni nujno, da je v obeh jezikih identična: Slovenec bo v določeni situaciji uporabil eno frazo, Anglež pa drugo, lahko povsem drugačno. Večina mojih dram je prevedenih v tuje jezike iz angleščine, še posebej v takšne, kot so japonščina, kitajščina, arabščina, hindi, bengalščina, indonezijščina, islandščina in podobni, kjer nimajo prevajalcev iz slovenščine. Druga srečna okoliščina je ta, da mi je newyorška založba Texture Press izdala knjigo sedmih dram in zraven še katalog. Celotno knjigo je na spletu, seveda brez mojega dovoljenja, objavil tudi Google Books. Nisem jezen. Nasprotno. Prav zaradi tega imajo dostop do mojih tekstov zdaj praktično vsa gledališča na svetu.
Posluh za različnost, pridobljeno z izkušnjo. Bi lahko rekli, da je prav izkušnja tujine zaznamovala vaše pisanje?
Tuje uprizoritve niso v nobenem pogledu vplivale na moje pisanje. Prinesle so mi le dragoceno spoznanje, da je mogoče dramski tekst, če je dovolj univerzalen, interpretirati na sto različnih načinov, ki so vsi enako veljavni, pod pogojem, seveda, da delujejo v svojem kulturnem okolju.
Kaj pa vloga agenta. Teh v Sloveniji praktično ni. Medtem ko se zdi, da je brez njih uspeh avtorja praktično nemogoč. Kako in kdaj ste se odločili za najem agenta in katere veščine so za njegovo delo ključne?
Vsi moji agentje doslej so bile agentke; zdi se, da v tem poklicu prevladujejo. Prvo sem dobil že leta 1979, ko mi je BBC predvajal prvo radijsko igro. V bistvu agenta ni mogoče najeti, agent sam se odloči, ali bo zastopal avtorja. To pa stori samo, če ugotovi, da se mu izplača. Prednost agenta je v tem, da ve, kaj bi koga utegnilo zanimati, zato ne razpošilja stvari kar na slepo, ampak skrbno pretuhta, kdo bi morda ugriznil. In če kdo ugrizne, se zna pogoditi za najvišji možni znesek, od katerega si potem zaračuna dvajset odstotkov. Pogosto pride do uprizoritev tudi brez posredovanja agenta, prek poznanstev, priporočil, prevajalcev. Gledališča, ki so že uprizorila katero od mojih iger, se ponavadi odločijo, da bodo uprizorila še kakšno. Theater im Keller v Gradcu, recimo, ima projekt, v okviru katerega nameravajo uprizoriti vseh 14 mojih dram, po eno na leto, doslej so jih uprizorili šest.
Slednji se bo tokrat predstavil z vašo najnovejšo dramo Vzemi me v roke. Glede na to, da smo slovensko uprizoritev doživeli pred nedavnim (14. marec 2012), kot tudi na to, da je nastala v produkciji Slovenskega komornega gledališča (SKG), katerega ustanovitelj ste sami, me zanima, ali zanj slovenska gledališča niso izkazala interesa?
Drama Vzemi me v roke je bila najprej uprizorjena v Egiptu in Avstriji, ker so pač bolj pohiteli. Dramo sem napisal za 40-letnico gledališkega delovanja prijatelja Iztoka Jereba, zato je bilo od začetka jasno, da bomo predstavo naredili sami v okviru SKG in s sodelovanjem Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je Jerebovo matično gledališče. Slovensko komorno gledališče pa smo že pred dvajsetimi leti ustanovili Vesna Jurca, Vili Ravnjak, Iztok Jereb, Srečo Špik, jaz in še nekaj drugih, da bi ustvarili možnost za komorne predstave, ki takrat niso bile priljubljene. Res pa je, da slovenska gledališča zadnje čase bolj poredko segajo po slovenskih tekstih, ki so bili že uprizorjeni. Za kaj takega bo verjetno treba najprej umreti.
Kakšen pa je sicer odnos slovenskih gledališč do vaših besedil?
Slovenska gledališča so uprizorila vse moje drame, z izjemo Antigone zdaj, ki sem jo po dogovoru z Janezom Pipanom napisal za ljubljansko Dramo, njegov naslednik Ivo Ban pa se je odločil, da ne sodi v koncept njegovega programa. V tem času je bila igra uspešno uprizorjena v Avstriji, Indiji in Indoneziji; v Indiji jo po enem letu še vedno igrajo. Prej ali slej, o tem ne dvomim, se je bo lotil kdo tudi pri nas.
Ker na Tednu slovenske drame tudi letos gostuje vaša Nora Nora (za katero ste leta 2004 prejeli Grumovo nagrado), tokrat v izvedbi Bosanskega narodnega pozorišta (preteklo leto naj bi z njo gostovalo Gledališče luninega mrka iz Tokia, še pred njimi so jo uprizorili Avstrijci ...), me zanima, kako gledate na raznolike in številne uprizoritve omenjene predstave?
Zaradi rušilnega potresa in cunamija so lani Japonci v zadnjem trenutku odpovedali obisk (pred štirimi leti smo na Tednu drame videli japonskega Leonarda). Noro Noro sem si ogledal na video posnetku. Japonska gledališka tradicija je tako oddaljena od evropske, da je vsaka uprizoritev fascinantna že sama po sebi, težko pa presodim, ali je bilo nekaj narejeno dobro ali zgolj zadostno. O tem mi da največ informacij odziv publike – če s predstavo diha od začetka do konca, če nihče ne zazeha ali skrivaj pogleda na uro, potem predstava verjetno ni slaba. Kaj so naredili Bosanci, pa bom videl na Tednu slovenske drame.
(Vir: Predramnik 1, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***