V času ogleda enainštiridesetih (41) lutkovnih predstav po vsej Sloveniji ter mrzličnih potovanj iz Prage v Slovenijo in nazaj me je nenehno zaposlovalo vprašanje o namenu lutkovnega gledališča v sodobnem času. Kaj nam to lahko pove danes? Ga ohranjamo iz navade ali iz zavezanosti tradiciji? Zveni banalno in provokativno, že tolikokrat slišano?! K samospraševanju o namenu lutkovnega gledališča me je spodbudila vse večja odsotnost kakovostnih neinstitucionalnih predstav na eni strani in presenetljiva izvirnost nekaterih doživljajskih projektov in predstav na drugi. Razpet med vprašanji in državama sem odgovor našel v povsem izvirnem dojemanju lutkovnega gledališča v Sloveniji.

Doživljajsko gledališče ali happening, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ni novost. Naj omenim eno najbolj znanih zgodovinskih lutkovnih skupin Bread and Puppet, ki je v tem pogledu vse do danes močno zaznamovala lutkovno gledališče po estetski, politični, dramaturški in doživljajski plati.

V Sloveniji se v stoletju, ki ga obvladujejo sodobna tehnologija in mediji, pojavlja še nekaj posebnega. Gre za predstave V deželi prstnih lutk, Srce in popek ter Časoskop, ki otrokom in odraslim na izviren in poseben način približujejo vprašanja življenja, smrti, fantazije in dojemanja sveta nasploh. Poudarjajo lutkovne značilnosti, ki so v današnjem digitalnem življenju otrok lahko dobrodošlo drugačne. Doživljajskost je tista, ki poudarja moč gledališča, njegovo drugačnost in edinstvenost.

Zato sem se ob ogledu predstav odločil, da dam na letošnjem bienalu prostor tistim predstavam, ki bi jih tradicionalna gledališka kritika prej označila za eksperiment kot za klasično gledališko strukturo, ki bi morda zaradi svoje neobremenjenosti ostale 'zunaj gledališča', v pozabi. Nadgradnja teh predstav ne izhaja le iz t. i. site-specific gledališča, ki ne ločuje gledalca od odra, temveč ga vpelje v gledališko doživetje in prostor. Stopnja več so interaktivne predstave, ki mlade gledalce vključijo v odrsko dogajanje in na podlagi njihovih izkušenj naredijo iz gledalca igralca. Večina otrok, ki prihaja na take predstave, je najprej plaha in zadržana, odhajajo pa polni vtisov, idej in doživetij. Ti se dotaknejo tudi odraslih, ki gledališče (to ruši njihove utečene navade in zaznave) doživljajo po svoje. Izkazalo se je, da tako ustvarjalci kot gledalci hrepenijo po medsebojni komunikaciji.

Zato se doživljajskim predstavam priključuje velik del domišljijskih predstav. Gre za predstavi mali modri in mali rumeni ter Turlututu, ki gledalca ne vključujeta v igro neposredno, a ga spodbudita, da med predstavo razmišlja ter razkriva najrazličnejše znake, pojme, asociacije in išče odgovore. Gre torej za precej abstraktno gledališče, ki dokazuje, da otrok ne smemo podcenjevati, saj predstave dojemajo na povsem drugačen način kot odrasli. Seveda pod pogojem, da gre za kakovostne koncepte, kar za izbrane predstave drži.


Turlututu / Foto: Urška Boljkovac
Predstave z resnejšo tematiko – Račka, Smrt in tulipan, Krabat, Ostržek in Spake – potrjujejo, da nekateri ustvarjalci in gledališča vedo, da tudi zahtevnejše téme, npr. smrt, pri otroku vzbudijo zanimanje in mu odprejo vrata v svet, ki ga še ne pozna. Učinek je enkraten. Starši so med predstavo v skrbeh, da otroci ne razumejo dogajanja, ti pa so nestrpni, ker jim starši to nenehno razlagajo in jih tako prikrajšajo za užitek pri spremljanju predstave. Značilen generacijski razkol kot posledica konservativnega vzorca: kaj je oziroma kaj bi lutkovno gledališče moralo biti.

V tem je tudi slutiti razlog za veliko število prijavljenih predstav, ki so le zapolnjevale klasične vzorce lutkovnega gledališča in niso prisluhnile otroški fantaziji ter izkoristile možnosti, ki jih ponuja lutkovni medij. Podobno grajo poslušamo že desetletja, vendar ne smemo pozabiti, da generacija Z živi v povsem drugačnem medijskem okolju kot generaciji X in Y. Svet, v katerem danes živijo otroci, ponuja 'zanimivejša' doživetja kot 'le' spremljanje skakajočih figuric. Zato potrebujejo tisto doživljajsko drugačnost, ki jo lahko ponudi zgolj lutkovno gledališče. V tem je tudi odgovor na vprašanje o smislu in nalogah sodobnega lutkovnega gledališča. Izbrane predstave ne dokazujejo samo lastne kakovosti, ampak preizkušajo lutkovne možnosti, ki so skrite v bistvu te edinstvene gledališke zvrsti.

Sodelovanju pri zadnjih treh bienalih lutkovnih ustvarjalcev Slovenije se imam zahvaliti za dober vpogled v razvoj slovenskega lutkarstva. To razpolaga s samozavestnimi in kakovostnimi ustvarjalci, ki iz sezone v sezono dvigujejo raven produkcije. Žal po treh letih ugotavljam tudi to, da je ena od šibkih plati uprizoritev slaba dramaturgija. Pojem praktičnega dramaturga v slovenskem lutkarstvu ni naletel na razumevanje. Večina predstav, ki sem jih letos izbral, bi bila lahko popolnejša, če bi pri njej delovala jasna in kakovostna selekcija dramaturga tako po vsebinski, besedilni kot dramaturški plati. Mnoge uprizoritve v poplavi režiserjevih idej izgubijo jasno opredeljeno zgodbo, zato nekatere ostajajo na nivoju kakovostnega vizualnega dojemanja, fabulativno pa razpadejo že po prvih minutah. To poudarjam tudi zato, ker prav odsotnost praktične dramaturgije preprečuje režiserju in umetniškemu kolektivu doseči večjo popolnost in preglednost ideje, s tem pa niža raven slovenske lutkovne produkcije.

Izbor predstav, tako tekmovalnih kot spremljevalnih, iz sezone v sezono kaže na vedno večji upad kakovostnih neinstitucionalnih skupin. Vse več je koprodukcij med lutkovnimi in dramskimi gledališči, vse manj je predstav neodvisnih skupin, kar ni niti najmanj spodbudno. Zato sem v spremljevalni informativni program uvrstil projekte, ki si zaslužijo pozornost in podporo in so namenjeni mladini: Junak našega časa, Zvočna kuhna, Pavliha Revival, Vselej ista zgodba ter Lučka, grah in pero.

Omenil sem specifičnost slovenskega lutkovnega prostora, da mnoge nove ideje prihajajo iz neodvisnega, neinstitucionalnega okolja in vnašajo v institucije svež veter, nove ideje in napredek. Ker pa tovrstne skupine in posamezniki v zadnjem času nimajo dovolj možnosti in podpore s strani kulturne politike, je tudi manj svežine in novosti v slovenskem lutkarstvu nasploh. Gledališča se zato oklepajo preizkušenih in dolgočasnih konceptov ali manj kakovostnih komercialnih ustvarjalcev.

Letošnji 8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je kot prirejena otroška izštevanka: An ban, devet podgan, pet miši v uh me piši, vija vaja ven! Otroško nesmiselna izštevanka v sebi vendarle nosi smisel, fantazijo, nostalgijo, doživetje in poezijo.

Predlog predstav za 8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Tekmovalni program je razdeljen na tri sklope:

Doživljajske lutke

• AEIOU gledališče za dojenčke in malčke in Hiša otrok in umetnosti: Srce in popek
• Lutkovno gledališče Zapik in Hiša otrok in umetnosti: V deželi prstnih lutk
• Lutkovno gledališče Maribor in MCLU Koper: Časoskop

Resne lutke (Lutke so resna stvar)

• Lutkovno gledališče Ljubljana: Račka, Smrt in tulipan
• Lutkovno gledališče Ljubljana, Ulrike Quady Company (NL), OOrkaan (NL) in Umetniško društvo Konj: Krabat
• Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj: Ostržek
• Lutkovno gledališče Maribor: Spake

Domišljijske lutke

• Lutkovno gledališče Maribor: mali modri in mali rumeni
• Lutkovno gledališče Ljubljana in Center ustvarjanja za mlade Tinqueux (FR): Turlututu

Spremljevalni program:

• Lutkovno gledališče Ljubljana - BiTeater: Junak našega časa (resne lutke)
• Zavod Federacija: Zvočna kuhna (domišljijske lutke)
• Moment in Studio LGM: Vselej ista zgodba (resne lutke)
• Teatro Matita: Pavliha Revival (doživljajske lutke)
• Lutkovno gledališče Ljubljana: Lučka, grah in pero (doživljajske in domišljijske lutke)

V Pragi, 23. maja 2015

Mag. Uroš Trefalt,
selektor 8. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije