Občinstvu bosta predstavila pesmi Georgea Gerswhina, Cola Porterja in drugih skladateljev.
- O Dunji Vejzović
Dunja Vejzović, rojena Crnković v Zagrebu, 20. oktobra 1943, je priznana operna sopranistka, ki je svojo kariero začela (kot mezzosopranistka) v Narodnem gledališču v Zagrebu, kjer je prvič nastopila leta 1970 v Viharju Stjepana Šuleka (vloga Ariel), še pred tem pa je leta 1968 posodila glas Čarovnici v Janku in Metki na Zagrebški glasbeni akademiji. Med letoma 1971 in 1978 je bila Vejzovićeva članica Nürnberške opere; pela je v številnih operah, vključno z glavno vlogo v Orfeju in Evridiki, pa v Carmen, Tannenhäuserju (Venera), Intolleranza, Vojakih (Šarlota), Dido in Enej, Elektra (Klitajmnestra), Trubadur (Azucena, v režiji Hansa Neuenfelsa), Boris Godunov (Marina Mnišek), Vojček (Marija), Aida (Amneris), Lulu (Vojvodinja Geschwitz) ter Samson in Dalila.
Njena mednarodna kariera se je začela 1978 na Festivalu v Bayreuthu, kjer je igrala Kundry v Parisifalu. 9. oktobra 1978 je Vejzovićeva prvič nastopila v Metropolitanski operi kot Venera v paru z Jessom Thomasom pod taktirko Jamesa Levina. 1980 in 1981 jo je Herbert von Karajan prepričal v nastop na Salzburškem festivalu v operi Parsifal, ki je postala velik uspeh. 1984 je pela Ortrud v Lohengrinu za tamkajšnji festival. 1982 je Vejzovićeva pod taktirko Georgesa Prêtra in v režiji Luce Ronconija debitirala v milanski Scali kot Dido v Trojancih. V gledališču je nastopila tudi v operah Sestra Angelika (kot Zia Principessa, 1982, pod taktirko Gianandrea Gavazzenija), Tannhäuser (1984), Leteči Holandec (kot Senta, 1988) in Parsifal (pod taktirko Riccarda Mutija, 1991). Pomembno je bilo tudi njeno sodelovanje z režiserjem Robertom Wilsonom, v katerega produkcijah je pela glavne vloge v Alkestis (pod taktirko Christopha Eschenbacha, 1986–87) in Parsifalu (1991 in 1992).Vejzovićeva je nastopila tudi v Monte Carlu (Brnunhilda v Valkiri, 1979), Berlinu, Carnegie Hallu (Verdijev Rekviem pod taktirko Lorina Maazela, 1982), Barceloni (Herodiada, v sodelovanju z Montserrat Caballé in Joséjem Carrerasom, 1983), Parizu (Medeja, 1986), Teatru Colón v Buenos Airesu (Kundry, 1986), na Dunaju (Vojček, pod taktirko Claudia Abbada, 1987; Lohengrin, s Plácidom Domingom, 1990) in v Houstonu (Parsifal in Lohengrin, 1992).
Na njenem repertoarju najdemo številne vloge iz oper, kot so Pričakovanje, Rienzi, Siegfried, Le Cid, Sinjebradčev grad, Kralj Ojdip, Atila, Nabucco (Abigaille), Dve vdovi, Don Carlos, (Pricesa Eboli), Macbeth (Lady Macbeth), Fierrabras, Fidelio, Thérèse Raquin, Tristan in Izolda, Sapfo. Dunja je sodelovala s številnimi dirigenti, kot so Christoph von Dohnányi, Armin Jordan, Michael Gielen, Lovro pl. Matačić, Jesús López-Cobos, Zubin Mehta, Carlos Kleiber, Nicola Rescigno in Nikolaus Harnoncourt.
Leta 1998 je v Zagrebu prvič sodelovala tudi v gledališki predstavi Pilad Piera Paola Pasolinija v režiji Ivice Buljana in z Robertom Waltlom kot soigralcem.
Leta 2002 se je v Zagrebu kot Charlotte v Wertherju (v tandemu s Franciscom Araizo) poslovila od odrov.Za svoje posnetke Kundry in Ortrud je dvakrat prejela nagrado Prix Fondation Fanny Heldy. Od leta 2009 deluje kot profesorica na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu.
- O Cornelisu Witthoefftu
Cornelis Witthoefft se je rodil 1964 v Hamburgu in je študiral evangeličansko cerkveno glasbo na Visoki šoli za glasbo v Hamburgu ter orkestrsko dirigiranje, zborovodstvo in zborovske vaje na Univerzi za umetnost na Dunaju, kjer je leta 1989 tudi diplomiral. Mojstrske izpite za klavir je naredil pri prof. Conradu Hansenu in prof. Heleni Costa; med letoma 1991 in 1997 se je posvetil študiju splošne in primerjalne književnosti (germanistika, anglistika in romanistika) ter filozofije na Univerzi v Stuttgartu. Leta 1989 je prejel posebno nagrado »glasba v 20. stoletju« za vodilni duet na mednarodnem tekmovanju Franc Schubert in glasba moderne v Gradcu; istega leta je začel delati v Dunajski mestni operi kot solist. Leta 1991 je sprejel mesto solista z nalogami dirigiranja v Mestni operi v Stuttgartu. Tovrstne izkušnje so mu odprle vrata številnih evropskih opernih hiš, kot so Opéra de la Bastille v Parizu, Flamska opera v Antwerpnu, Teatro di San Carlo v Neaplju, Teatro Massimo v Palermu, Salzburške slavnostne igre kot tudi Novo narodno gledališče v Tokiu. Na koncertnem področju je priznan kot solist in vodilni pianist ter strokovnjak na področju komorne glasbe v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Češkem in Japonskem; njegov repertoar je zelo obsežen in slogovno širok. K njegovim obsežnim projektom spadata tudi izvedba celotnega opusa Antona Weberna (kot pianist in dirigent) ter izvedba posameznih pesmi Goetheja od Schuberta v treh popoldnevih. Leta 2004 je Cornelis Witthoefft sprejel mesto profesorja na Visoki šoli v Stuttgartu.
Program koncerta Ko mine čas (As time goes by):
- George Gershwin (1898–1937): Slap that bass
- Cole Porter (1891–1964): Night and day
- George Gershwin: Nice work if you can get it
- George Gershwin: A foggy day
- Cole Porter: Easy to love
- George Gershwin: Fascinating rhythm
- Herman Hupfeld (1894–1951): As time goes by
- Harry Warren (1893–1981), At last
- Cole Porter: In the still of the night
- George Gershwin: Delishious
- Cole Porter: Begin the beguine
- George Gershwin: Embracable you
- George Gershwin: I got rhythm
- Percy Grainger (1882–1961): In Dahomey (Cakewalk smasher)
- George Gershwin: Summertime
- Joseph Kosma (1905–1969): Autumn leaves
- Johnny Mandel (*1925): The shadow of your smile
- Daviid Raksin (1913–2004): Laura
- Harold Arlen (1905–1986): Stormy weather
- Cole Porter: Love for sale
- George Gershwin: Sweet and low-down
- Jerome Kern (1885–1945): Can't help lovin' dat man
- Kdaj: v soboto, 6. marca, ob 20.00 uri
- Kje: v novi dvorani Bernard-Marie Koltèsa v Mini teatru na Križevniški ulici 1 v Ljubljani