Na okenski polici sedmega nadstropja
Moški se je povzpel v sedmo nadstropje, da bi na svoj položaj pogledal iz boljše perspektive. A preden bi lahko v miru domislil, kako naj si povrne načeto vero v dni v tednu, ali se dokončno odločil poiskati zasilni izhod v poletu z okenske police, se je nehote zapletel v življenja stanovalcev iz sedmega nadstropja. Eno za drugim so se namreč začela odpirati okna in vrata, ki so razkrila najrazličnejše osebne drame stanovalcev, v katere je bil Moški, tudi kot kronska priča, vpleten. Ponujali so mu vsemogoče – pijačo, cigarete, partnerske izpovedi, prijateljstvo, tablete, psihiatrično pomoč … A na prvi pogled prijazni stanovalci so fijakarsko omejeni vsak zgolj na svoj lastni svet, zato mu nihče ni zmožen zastaviti vprašanja: »Kaj pa vi počnete tam zunaj?«

***
Maja Borin: Lahko se zgodi kaj zanimivega ali pa tudi ne
Morris Panych s prefinjenim občutkom za inteligenten črni humor zarisuje tanko črto med komedijo in tragedijo, resnico in fikcijo, omejenostjo in brezkončnostjo, življenjem in smrtjo. Zdi se, kot da se Sedmo nadstropje nagiba od obupa k upanju, od realizma k absurdu, od apatičnega egoizma do iskrenih ostankov človeške srčnosti. Na prvi pogled prebivalci sedmega nadstropja niso videti nič posebnega, a ekscentrične situacije, v katere se zapletajo ob prisotnosti Moškega, jih razkrivajo kot čudne, prismuknjene, psihotične, deviantne … Resnica njihovih bivanj se kaže skozi iskanja absurdnih užitkov ali, kot pravi Virginia Woolf v Gospe Dalloway, resnica je pač taka, »da človeška bitja ne čutijo ne dobrote ne vere ne ljubezni, če jim to ne poveča trenutnega užitka«.

S psihopatološkega vidika bi pri vsaki dramski osebi lahko našli odmik od »idealnega stanja duha«, a psihično zdravje ni idealno stanje, ampak le najboljše možno stanje v danih okoliščinah. Se nam pravzaprav danes še zdi absurdno, da se ljudje iz ljubezni mučijo in ubijajo; da igrajo igre popolnih prevar; da za gorečo vernostjo skrivajo lastne smrtne grehe; da nemiru v duši ne morejo pobegniti ne kot norci ne kot psihiatri; da imajo raje puloverje kot svoje prijatelje; da se zgrozijo ob tem, ko zaslišijo svoje lastno dihanje; da vabijo neznance na zabavo, ker nočejo biti asocialni; da se humanitarni delavci pretvarjajo, da nimajo čustev? Se še čudimo umetnikom, ki s svojimi stvaritvami kažejo, da je absolutna samo njihova nečimrnost, ali njihovim oboževalcem, ki na tihem sami priznavajo, da verjamejo vanje samo zato, ker sami nimajo prav nobene domišljije?

Glede na dane okoliščine zmešanega sveta, v katerem živimo, ob opazovanju stanovalcev sedmega nadstropja ugotovimo, da so kar v redu. Sploh pa, kdo nam danes, ko ni več enoznačnih božjih, moralnih, etičnih, družbenih, vedenjskih, modnih, estetskih in drugih imperativov, postavlja pravila o tem, kaj je in kaj ni normalno? Douglas Adams, pisec humorne znanstvene fantastike, pravi, da »smo dosegli normalnost. Zdaj je vse, s čimer se še vedno ne moreš sprijazniti, tvoj problem«.

Idejo za dramo, ki se ukvarja z absurdnostjo življenja in s strahom pred smrtjo, je Panych dobil ob pretresljivi novici, da so enemu od njegovih najboljših prijateljev diagnosticirali aids. »Vsi so umirali in nobenega izhoda ni bilo.« A namesto tragičnega pogleda na neustavljivo minevanje je Panych obup uporabil tako, da je z njim poiskal upanje. Upanje v smehu. »Moje igre obupa nikoli ne uporabljajo kot končni odgovor,« pravi dramatik.

Besedilo Sedem nadstropij je začelo nastajati skozi vajo, s katero je hotel proučiti možnosti, ki jih ponuja igranje na zelo omejenem prostoru (v prvih osnutkih je Moškega namesto na okensko polico postavil v dvigalo), in raziskati filozofska stališča do samomora. Skoraj zagotovo se je v iskanju odgovorov obrnil k Albertu Camusu (1913–1960), ki je v eseju Absurdno in samomor zapisal: »Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Kdor presoja, ali je vredno živeti ali ne, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije. Vse drugo, ali ima svet troje razsežnosti, ali ima duh devet ali dvanajst kategorij, prihaja pozneje.«

Omejenost je eden ključnih pojmov, iz katerega je avtor izhajal ne samo pri kreiranju prostora in vanj postavljenega igralca, pač pa tudi pri izdelovanju karakternih značilnosti likov. Advokat Rodney, ki s specifičnimi podrobnostmi in dejstvi preprečuje vdor absurdne resnice, prezira umetnost, ker v umetnosti je dejstvo samo fikcija; njegova ljubica, amaterska pesnica Charlotte, se s provociranjem sicer poskuša dvigniti nad Rodneyjev svet, a skupni užitki, ki jih jima nudi igranje s smrtnimi nevarnostmi, predstavljajo edini smisel njunega življenja, edino srečo (pri ljudeh, ki se radi izpostavljajo nevarnostim, so strokovnjaki izmerili nižje ravni hormona serotonina, »hormona sreče«, zaradi pomanjkanja zadovoljstva poskušajo najti najboljši približek ugodja – hlepijo po vznemirjenju, ki jim ga omogoča visoka raven adrenalina med stresom); Leonard je zasvojen s paranoičnim zasliševanjem in iskanjem zarotnikov, ki mu nastavljajo pasti, a bolj kot zarotniki ga razburjajo pomisleki, ki se vrtijo okrog psihičnega zdravja – sovraži namreč duševne bolnike, spravljajo ga ob pamet; igralec Michael Merchant se je zaradi mastnih denarcev popolnoma odpovedal svoji osebnosti in bo v bodoče samega sebe srečeval samo še na straniščih, »majhnih oazah v puščavi večnega zakonskega jarma«; Rachel z »denarjem, toasterjem in sokovnikom« išče bližnjico iz pekla, ki ga nosi v sebi; Joan se zaradi Michaelove umetniške občutljivosti neprestano opravičuje za subjektivne spodrsljaje lastnih mnenj; Michael s svojo umetniško vase zagledano brezkompromisnostjo terorizira vse, ki mu pridejo na pot; žurerski druščini z Alom, Percyjem in Jennifer je malo mar za kogar koli, ljudje so zanje kot predmeti (puloverji), čim manj veš o njih, boljše je, še boljše pa je, da se jih čim prej znebiš in se brezskrbno odpraviš na novo zabavo; negovalka Wilsonova, sita reševanja, svetovanja in prepričevanja ljudi, ki vztrajajo v svoji bedni eksistenci, ne prenese posameznikov, zato prepričuje Moškega, da je smrt edina rešitev; starka Lillian, ki že petdeset let ni zapustila svoje sobe, svojo negibnost opravičuje s tem, da obstajajo še drugi prostori, kamor se lahko gre – ne le ven, tudi noter, okrog, spodaj, čez, med … samo upati si je treba in poleteti. Ali umreti.

***
O avtorju
Stephen Morris Panych, kanadski dramatik, režiser in igralec, se je rodil 30. junija 1952 v Calgaryju. Študiral je kreativno pisanje na University of British Columbia, radijsko in televizijsko umetnost na NAIT (Institute of Technology) in igro na E.15 Acting School v Londonu. Sprva je delal kot igralec (igral je v več kot 50 uprizoritvah), leta 1983 pa je v Vancouvru, v Gledališču Tamahnous, doživel svoj debi kot dramatik z muzikalom za dva Last Call: A Post-Nuclear Cabaret (Zadnji poziv: postnuklearni kabaret, 1982). Kot igralec je nastopal v številnih televizijskih serijah (med drugimi tudi v 21 Jump Street, MacGyver, Dosjeji X, Da Vinci's Inquest), napisal več kot dvajset dram, ki jih uprizarjajo gledališča po vsem svetu, med letoma 1984 in 1986 je bil umetniški vodja Gledališča Tamahnous. Med številnimi nagradami je leta 1994 prejel dramsko nagrado Governor General Literary Award (najvišje kanadsko priznanje za dramatiko) za besedilo Girl in the Goldfish Bowl (Deklica v akvariju), leta 2004 pa za dramo The End of the Earth (Konec sveta). V reviji Toronto Life so ga označili kot »najbolj profiliranega kanadskega gledališkega umetnika svoje generacije«.

O svojem dramskem delu Panych pravi: »Bojim se pisati nekomedijske tekste, ker se bojim, da bom izpadel melodramatično. /…/ Ne morem pisati o aktualni politiki. Mislim, da sem tukaj že dovolj dolgo, da vem, da nekatere stvari ne trajajo, trendi se menjajo, filozofije se razvijajo, to, kar me zanima, so človeške interakcije, stvari, ki se ne spreminjajo, nikoli – na primer strah, jeza, ljubezen, smrt, sumničavost. Ne morem pisati o vojni v Iraku, ker ne vem, kaj naj o tem povem. /…/ Bojim se slave in prav tako se bojim neuspeha, ampak bolj od tega me je strah pisanja, ki je irelevantno. Kontradiktorno je, da hočeš biti relevanten in nočeš pisati o aktualnih zadevah. Videti je, da sem obsojen na propad. Včasih se mi zdi, da bi moral pisati o tem, kako je biti gej, ampak o tem nimam kaj povedati, razen da sem gej, in to je premalo za igro. Čeprav so nekateri naredili kariero iz tega, ker so geji.«

Igra Sedem nadstropij je bila prvič uprizorjena leta 1989 v gledališču Arts Club Theatre Company v Vancouvru. Uspešna uprizoritev, ki je avtorju prinesla svetovno slavo, je prejela šest kanadskih gledaliških nagrad Jessie Richardson Theatre Awards in nagrado Dora Mavor Moore Award ter nemudoma postala kanadski hit.

O režiserju
Luka Martin Škof se je rodil 29. septembra 1982 v Šempetru pri Novi Gorici. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Murski Soboti. Študiral je na oddelku za gledališko in radijsko režijo na AGRFT pod mentorskim vodstvom Kristijana Mucka, Branka Šturbeja in Dušana Mlakarja. Po študiju je začel z intenzivnim delom v slovenskih gledališčih in kmalu postal eden od najobetavnejših gledaliških režiserjev mlade generacije. Za režijo Jesihovega Trikoja (SLG Celje) je leta 2009 prejel nagrado satir na 9. Festivalu SKUP na Ptuju.

S svojim lucidnim, večplastnim, poglobljenim, duhovitim načinom režiranja in vodenja igralcev si je po končani akademiji na široko odprl vrata v slovenska gledališča. Leta 2007 je v koprskem gledališču debitiral z uprizoritvijo Krilićevega besedila za otroke Jajce. Naslednje leto je v Šentjakobskem gledališču postavil Goldonijevo Prebrisano vdovo in v Kulturnem zavodu Kult po motivih kratkometražne češke risanke A je to! istoimensko gledališko predstavo. Leta 2009 je v SLG Celje izjemno lucidno in domiselno zrežiral Jesihov ludistični Triko, ki je gostoval na Festivalu Borštnikovo srečanje, Festivalu SKUP na Ptuju, Festivalu komornih gledališč v Kikindi in na Festivalu Zlati lev v Umagu. Istega leta je v SNG Nova Gorica postavil na oder Goldonijevo Nenavadno prigodo, v Lutkovnem gledališču Jože Pengov pa dve uprizoritvi: Burko o jezičnem dohtarju in igro Borisa A. Novaka Prizori iz življenja stvari. Leta 2010 je na Malo sceno MGL postavil McPhersonovo dramo Sijoče mesto, v SLG Celje Linhartovo Županovo Micko in v SNG Drama Ljubljana Feydeaujevega Bumbarja. V letošnjem letu je Luka Martin Škof podpisal režiji pod Molièrovo komedijo George Dandin ali Pretentani soprog (Gledališče Koper) in dramo mladega srbskega avtorja Dimitrija Vojnova SKURT (SNG Nova Gorica) o življenju pevca skupine Nirvana, Kurta Cobaina. Sedem nadstropij je prva Škofova režija pod okriljem Drame SNG Maribor.