Britanski dramatik Peter Shaffer (1926–2016) sodi med vidnejše angleške dramatike 20. stoletja, ki je že z dramami Vaja s petimi prsti (1958), Kraljevi lov na sonce (1964), Črna komedija (1965) in Equus (1973) požel priznanja, priljubljenost in pohvalo kritikov, z Amadeusom (1979) pa je dosegel svetovno slavo, finančno blagostanje in vsespološni uspeh. »Shaffer s svojimi deli ni premikal dramatike in gledališča, kot so ga zgodnja dela Becketta, Ionesca, Pinterja in Bonda, njegov doprinos k dramatiki je bolj evolucijski kot revolucijski, a njegov opus kaže na svežo, energično, močno in vitalno različico celostnega gledališča, ki učinkovito izkorišča izstopajoče vizualne in zvočne kvalitete,« zapiše gledališki kritik Сonstantine John Gianakaris.

Amadeus je krstno uprizoritev doživel v Nacionalnem gledališču Olivier v Londonu novembra leta 1979 in kmalu postal najuspešnejša uprizoritev v zgodovini tega gledališča. Shaffer je za Amadeusa prejel številne nagrade, med drugimi nagrado londonskega časnika Evening Standard za najboljšo dramo, nagrado drama desk, tonyja, za priredbo drame v filmski scenarij pa še zlati globus in oskarja (istoimenski film Miloša Formana je prejel osem oskarjev, med drugimi tudi oskarja za najboljšo režijo, film in najboljšega glavnega igralca). In čeprav Amadeus velja za najbolj priljubljeno Shafferjevo dramsko delo, za njegovo »dramsko mojstrovino«, je predvsem lik Salierija sprožil številne polemike. O Salierijevem »statičnem karakterju« in njegovem »lovu na Boga« Michael Hinden zapiše, da je Shafferjev Salieri postal antagonist Boga, iz katerega vre nepopustljiv pesimizem, Janet Larson pa dodaja, da je Shaffer svoj »lov na Boga« zamenjal s prezirom do publike in simpatijo oziroma sočutjem do Salierijevega cinizma.

Peter Hall, ki je režiral krstno postavitev Amadeusa, je v svojih objavljenih dnevnikih namigoval, da je igra, v kateri »povprečnega« skladatelja Salierija spodkopava prihod genialnega »čudežnega dečka« Mozarta, avtobiografska. Mozart naj bi po njegovem poosebljal instinktivne genialne pisce dram, kot sta bila Samuel Beckett ali Harold Pinter, v primerjavi s katerima je bil Shaffer zgolj kot Salieri – delavec.

Ne glede na to, ali je bilo to res ali ne, so, kot zapiše v Guardianovem članku Mark Lawson, Shafferjeve igre boljše in izvirnejše od Salierijevih skladb; vsekakor pa Shaffer ni bil pisatelj, ki bi igre pisal zlahka. Medtem ko so bili dramski teksti Pinterja in Becketta premierno uprizorjeni skoraj v enaki obliki kot natipkani, je Shaffer med vajami besedila popravljal, pilil in dopisoval. Običajno vljuden igralec Paul Scofield je ponorel, ko je pisec na zadnjih vajah pred krstno uprizoritvijo Amadeusa prišel z novimi idejami. »Ne bom se naučil niti ene nove vrstice več!« je kričal. Tudi ko je bila uprizoritev hit, je še vedno nadaljeval s popravki, zato imata prva in druga objavljena izdaja Amadeusa skoraj popolnoma drugačni drugi dejanji. Nezaupanje v to, kar je napisal, lahko delno pojasni, zakaj je prišlo po veličastnem uspehu z Amadeusom do padca Shafferjeve kariere. V zadnjih triindvajsetih letih njegovega življenja ni bilo uprizorjeno nobeno njegovo novo dramsko delo, čeprav je v intervjujih v tem obdobju najavljal, da dela na novih tekstih.

Shaffer nikakor ni napisal biografske drame o Mozartu, še manj o Salieriju. Z raziskovanjem Mozartovih biografskih podatkov, anekdot in govoric je oblikoval okvir, podprt z marsikaterimi dejstvi, a ga je umetniško priredil in nadgradil z veliko ustvarjalne domišljije. Nasproti Wolfganga Amadeusa Mozarta, skladatelja in glasbenika brez primere, v katerega je projiciral nezrelega mladeniča, ki se je v svetu izjemno strogih dvornih protokolov vedel nemoralno, prevzetno, celo prostaško, je postavil njegovega starejšega, uglajenega, uveljavljenega »kolega« in tekmeca, dvornega skladatelja Salierija, ki je v tedanji Avstriji predstavljal najvišji glasbeni esteblišment.

»Na idejo za to uprizoritev sem prišel po tem, ko sem veliko bral o Mozartu. Presenetilo me je nasprotje med vzvišenostjo njegove glasbe in vulgarnim norčevanjem v njegovih pismih. Pogosto me kritizirajo, da Mozarta prikazujem kot imbecila, v resnici pa sem samo poudarjeno posredoval njegovo otroško plat: njegova pisma se berejo kot nekaj, kar bi napisal osemletnik. Ob zajtrku bi bratrancu pisal otročje prostaškosti; do večera pa bi med klepetom z ženo dokončal mojstrovino,« je v intervjuju za The Guardian povedal avtor.

С. J. Gianakaris v svojem eseju Dramatikov pogled na Mozarta: Amadeus Petra Shafferja ugotavlja, da »pod površjem vprašanj o morebitnih glasbenih spletkah med Salierijem in Mozartom leži morda najosnovnejša metafizična uganka, s katero se soočajo človeška bitja v kateremkoli obdobju: ali vesolju vlada pravični Bog? Če je odgovor da, potem lahko izpeljemo zaključek, da obstaja urejen univerzalni sistem. Toda če je odgovor ne ali celo morda, potem lahko upravičeno dvomimo v razumno ureditev našega celotnega sveta. V Amadeusu se osrednje vprašanje osredotoča na os metafizike in estetike: ali so lahko nekomu, ki ni pobožen in bogaboječ (Mozart), poklonjeni talenti genija, medtem ko, nasprotno, 'dobra' oseba, predana Bogu (Salieri), izostane kot umetniško inferiorna? V Amadeusu spraševalec – Salieri – odkrije, da je odgovor da, kar ga spodbudi k temu, da se odreče krivičnemu božanstvu in Bogu napove vojno.«

Na začetku igre Salieri izpove, kako je v svoji mladosti sklenil kupčijo z Bogom in mu v zameno za skladateljsko slavo ponudil krepostno življenje in čaščenje njegove vsemogočnosti s pomočjo glasbe. Salierijev bog je podoben Merkurju, starorimskemu bogu trgovine, s katerim baranta.

»Bil sem resnoben šestnajstletnik, poln obupnega čuta pravičnosti. Pokleknil sem pred Boga kupčije in z vso dušo molil v prepereli mavec (poklekne): 'Signore, daj, da bom skladatelj! Nakloni mi dovolj slave, da se je bom veselil. V zameno pa bom živel krepostno. Prizadeval si bom izboljšati usodo svojih tovarišev. In vse dni svojega življenja Te bom častil z veliko glasbe!'«

Tako je Bogu vdani Salieri, otrok provincialnih trgovcev iz Legnaga, podpisal »faustovsko pogodbo« in odšel v svet. Postal je dvorni skladatelj avstrijskega cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije; zasedel je visoke položaje v dunajskih glasbenih krogih in bil eden najvidnejših skladateljev svojega časa. A imel je to »nesrečo«, da je živel (pre)dolgih 74 let in da je moral v tem času spoznati, da je njegovo glasbeno delo bolj ali manj povozil čas, medtem ko se je genialni Mozart, ki je za časa svojega kratkega življenja dosegel le »zmeren uspeh«, po smrti dvignil do nepredstavljive slave in vsesplošnega priznanja svoje genialnosti. Salieri se tako ob svoji smrtni uri pogovarja z Bogom in ga sprašuje, zakaj je izdal in zlorabil krepostnega skladatelja, ki si je bolj kot karkoli želel ustvariti absolutno glasbo, ter mu namenil zgolj ta talent, da je bil edini človek, ki je nemudoma prepoznal naravni genij Mozarta, tega nesramnega, otročjega primitivca, katerega srednje ime Amadeus poleg vsega pomeni »od Boga ljubljeni«?

Salieri v zaključku prvega dejanja v razgovoru z Bogom pravi: »Capisco! Razumem svojo usodo. Zdaj prvikrat čutim svojo praznoto, kakor je Adam čutil svojo nagost ... (Počasi se spravi na noge.) Nocoj je v tej ali oni gostilni nekje v tem mestu hihitav otročaj, ki lahko, ne da bi sploh odložil svojo biljardno palico, vrže na papir kot tjavdan note, spričo katerih se moje najbolj premišljene spreminjajo v čačke brez življenja. Grazie, Signore! Navdal si me z željo, da bi ti služil – potem pa poskrbel, da je služba pomenila sramoto za služabnikova ušesa. Grazie! Navdal si me z željo – ki je večina ljudi ne občuti – da bi te slavil – potem pa si me storil mutastega. Grazie tante! Vsadil si vame dovzetnost za Neprimerljivo – ki se o njem večini ljudi sploh ne sanja! – Potem pa uredil tako, da bi se jaz za vselej zavedal svoje povprečnosti. (Glas se mu krepi.) Čemu? ... V čem je moja krivda? Do tega dne sem neizprosno sledil kreposti. Samo za to, da bi lahko na koncu, v umetnosti, s katero se ukvarjam in ki mi edina dela ta svet razumljiv, lahko slišal Tvoj glas! In zdaj ga slišim – pa izreka eno samo ime: MOZART! ... Zamerljivi, hihitavi, samoljubni, otročji Mozart! – ki ni niti minutke delal z namenom, da bi pomagal drugemu človeku! – ta kvantaški Mozart s svojo ženo, ki tepe po ritki! – njega si izbral za edinega svojega prevodnika! Moja edina nagrada – moj vzvišeni privilegij – pa je, da sem edini živi človek tega časa, ki naj jasno spozna tvojo inkarnacijo! (Divje.) Grazie e grazie ancora! (Premolk.) Bodi tako! Odslej sva si sovražnika – ti in jaz! Tega od tebe ne sprejmem – me slišiš? ... Pravijo, da Boga ne smeš zasmehovati. Jaz pa ti povem: Človeka ne smeš zasmehovati! ... Mene ne smeš zasmehovati! ... Pravijo, da duh veje, koder hoče: jaz pa ti pravim NE! Veti mora po zasluženju ali pa naj sploh ne veje! (Vpije.) Dio Ingiusto! – Ti si Sovražnik! Zdaj Te imenujem: Nemico Eterno! In tole prisegam: do zadnjega diha te bom oviral na tem svetu, kolikor bom mogel! (Srepi kvišku proti Bogu. Gledalcem.) Za kakšno rabo naj bo konec koncev Človek, če ne za to, da da Bogu lekcijo?«

/…/

(iz gledališkega lista)