Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) od leta 2012 sodeluje s Perspectiv – Združenjem zgodovinskih gledališč Evrope. Ta neprofitna organizacija povezuje ljudi po vsej Evropi, ki vodijo ali skrbijo za zgodovinska gledališča, kakor tudi tiste, ki jih gledališke stavbe zanimajo poklicno ali zasebno. Perspectiv je tudi koordinator Evropske poti zgodovinskih gledališč, projekta, ki se je pričel leta 2012 in se bo zaključil leta 2017 ter ga podpira program Kultura Evropske unije.

V okviru projekta je svoje moči združilo šest evropskih muzejev in zasnovalo mednarodno potujočo razstavo Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča, ki je stavbno gledališko dediščino postavila v zgodovinski in družbeni kontekst. Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej je pri zasnovi in oblikovanju razstave sodeloval z uglednimi muzeji Victoria & Albert Museum – oddelek za gledališče in uprizoritve iz Londona, Teatermuseet i Hofteatret iz Köbenhavna; Muzeum Teatralne v gledališču Teatr Wielki – Opera Narodowa iz Varšave; Deutsches Theatermuseum iz Münchna in Theatermuseum z Dunaja.

Razstava je bila doslej na ogled v Varšavi, Köbenhavnu, na Dunaju in v Münchnu. 24. oktobra 2016 jo bodo odprli v avli Ministrstva za kulturo RS (Maistrova 10, Ljubljana), kjer bo na ogled do 3. januarja 2017, potem pa bo od marca do septembra 2017 domovala še v Londonu.

Razstava podaja zgodovino Evrope, kakor se odraža v repertoarjih in arhitekturni zasnovi evropskih gledališč, ob tem pa ne skuša slediti le kronologiji, temveč obiskovalca popelje skozi devet osrednjih tem, poimenovanih Sredozemska izkušnja, Verski vpliv, Spreminjajoča se družba – spreminjajoče se stavbe, Estetika in tehnologija, Narod, Gori!, Prečkanje meja, Vojna in Demokracija.

Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej bo organiziral javna vodstva po razstavi – prvo bo v sredo, 26. oktobra 2016, ob 17. uri, pripravili pa so tudi različne delavnice, namenjene osnovnošolskim otrokom in srednješolski mladini.

Mednarodna potujoča razstava Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča je podprta s strani programa Kultura Evropske unije. Razstavo v Ljubljani je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Teme mednarodne potujoče razstave

Teme razstave je pripravila mag. Tea Rogelj, slovenska kustosinja razstave (Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej) in so sledeče:

Prva tema, Sredozemska izkušnja, obravnava vpliv grške in rimske antike na arhitekturo gledališč, zlasti poznorenesančnih in klasicističnih, ter vpliv antičnega modela na gledališče 20. stoletja – morda kot sociološki in družbeni fenomen velja posebej izpostaviti t. i. Thingspielstätte, nacistična gledališča na prostem, zgrajena za uprizarjanje propagandnih iger po nordijskih mitih.

Pozornost so namenili tudi sodobnemu uprizarjanju grških in rimskih klasikov – Slovenijo so predstavili s kostumskima skicama ene najpomembnejših slovenskih gledaliških in filmskih kostumografk, Alenke Bartl – na razstavi sta na ogled njeni skici za Aristofanovo Lizistrato, ki ju je pripravila za postavitev v ljubljanski Drami leta 1975 (režiser Miran Herzog).

Pri drugi temi, poimenovani Verski vpliv, so se posvetili predvsem verskim igram v srednjem veku. Cerkev je namreč v 10. stoletju pričela scensko reprezentacijo uporabljati kot propagandno orodje za širjene verskega vpliva: verskim obredom so pričeli dodajati kratke prizore, ki so ilustrirali velikonočne ali božične zgodbe. Od 12. stoletja naprej se pojavljajo celostne verske igre. Nekatere so preživele vse do danes ali pa so jih ponovno oživeli – takšna primera sta Pasijonske igre v Oberammergauu v Nemčiji in naš Škofjeloški pasijon.

Sveto pismo ter Jezusovo življenje in nauk pa se kot tema v gledališču seveda pojavljata vedno znova in z vsakim novim medijem. Zanimiv primer je rokovski muzikal Jesus Christ Superstar iz leta 1971, ki je postal tako gledališka kot filmska uspešnica.

Tretjo temo so poimenovali Spreminjajoča se družba – spreminjajoče se stavbe. Carsten Jung, koordinator pričujoče razstave, je za katalog zapisal: »Vsaka družba ustvari svojo različico gledališke stavbe. Gledališko poslopje nam vedno pove nekaj o družbi, ki ga je zgradila, in o družbenih spremembah, ki so povzročile tudi spremembe gledaliških stavb.«

Glavna prispevka za to poglavje so pripravili kolegi iz londonskega muzeja V&A in iz münchenskega gledališkega muzeja. Claudia Blank, kustosinja in direktorica slednjega, je na razstavi podrobno predstavila gledališka arhitekturna snovanja Maxa Littmanna (1862-1931), medtem ko so angleški kolegi predstavili zgodovino Kraljevega gledališča Drury Lane, najstarejšega londonskega gledališča, ki nepretrgoma deluje na isti lokaciji (ustanovljeno je bilo leta 1663, v 350 letih so ga večkrat prenovili, leta 1809 je pogorelo, čez 3 leta so ga ponovno odprli …).

Pri četrti temi z naslovom Estetika in tehnologija so se posvetili vplivu tehnoloških odkritij in estetskih usmeritev na gledališče, predvsem na zasnovo odra in scenografije. Sprehodili so se od italijanskega renesančnega gledališča, zaznamovanega z odkritjem perspektive, do baroka, ki je na odru skušal ilustrirati, zaobjeti ves svet ter v ta namen razvil novo odrsko rešitev: premično scenografijo. Konec 19. stoletja je naturalizem odpravil poslikane kulise. Sledile so antiiluzionistične, reducirane, abstraktne scenografije, uvajanje novih tehnologij, od vrtljivega odra do velikih filmskih projekcij, od računalniško generirane virtualne scenografije, uporabe laserjev pa vse do predstave Biometatronika//Biomehanika Noordung Živadinova/Župančič/Turšiča v breztežnostnem prostoru, kakršno je leta 1999 pripravilo Kozmokinetično gledališče v Zvednem mestu pri Moskvi.

Peta tema razstave je Narod; predstavili so namreč vlogo, ki jo je gledališče odigralo pri oblikovanju in ohranjanju narodne zavesti ter pri borbi za uveljavitev javne rabe domačega jezika. Večji narodi se s tovrstnimi problemi povečini niso soočali, zato ni presenetljivo, da so Angleži, na primer, svoje nacionalno gledališče dobili šele leta 1976, v obdobju, ko se je britanski imperij bližal koncu in se je moral narod na novo opredeliti.

Povsem drugačna sta primera poljskega in slovenskega narodnega gledališča – pri obeh narodih je gledališče bistveno pripomoglo pri oblikovanju njune identitete, na Slovenskem v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja pa so prav v teatru bíli kulturni boj med slovensko večino in vladajočo nemško manjšino.

Šesta tema razstave se imenuje Gori! V drugi polovici 19. stoletja so v Evropi pogorela številna gledališča. Še posebej tragične posledice je imel požar v dunajskem gledališču Ring leta 1881: v njem je umrlo – povečini zaradi zadušitve – 384 ljudi, številni pa so podlegli v naslednjih dneh zaradi poškodb. Tragedija je sprožila preiskavo, številne protipožarne ukrepe in pomembno zaznamovala gradnjo gledališč ne le na Dunaju, temveč po vsej Evropi. Zaradi njih je današnje gledališko okolje za obiskovalce in zaposlene veliko varnejše kakor pred sto leti.

Pri sedmi temi z naslovom Prečkanje meja predstavljamo »pretočnost« gledaliških prostorov. Umetniki so od nekdaj prečkali meje in svojo umetnost predstavljali v širših kulturnih prostorih. Zelo znani so bili umetniki commedie dell'arte, verjetno tudi zato, ker so z uporabo stalnih komedijskih figur presegali meje jezika in omogočali, da so jih lahko spremljali in razumeli tudi tisti, ki niso govorili jezika nastopajočih.

Od 16. stoletja dalje sta se italijanska opera in italijanska operna hiša iz Benetk razširili po vsej Evropi. Gostovali niso le pevci in igralci ter glasbeniki, temveč tudi arhitekti in scenografi. Nekoliko kasneje so se pojavile »zvezde«. V drugi polovici 19. stoletja je »železna cesta« omogočila premike velikih produkcij iz dežele v deželo.

Osma tema obravnava gledališko dejavnost med vojno. Medtem ko so med II. svetovno vojno Britanci imeli t.i. Kulturni odsek britanskih oboroženih sil (ENSA – Entertainments National Service Association), ki je skrbel za zabavo razseljenega prebivalstva v Angliji in britanskih čet na frontah, so Poljaki ustanovili gledališko skupino v taborišču … Slovenci se lahko pohvalimo z gledališkim unikumom – Slovenskim narodnim gledališčem na osvobojenem ozemlju. Le-to je uprizarjalo tako agitke kot tudi Čehova in Molièra ter tudi lutkovne predstave.

Pri deveti temi, Demokraciji, jih je zanimal nivo demokratičnosti, ki jo gledališka arhitektura omogoča (in odraža), oziroma poskuse demokratizacije gledališča. Prikazujejo tudi poskuse zbližanja med nastopajočimi in gledalci, pa naj gre za odpravljanje »rampe«, poulično gledališče, gledališče v krogu ali za poskus poljskega gledališča Reduta, ki je s turnejami (imeli so svoj vagon na vlaku) v letih 1924 do 1929 skušalo pripeljati gledališko umetnost tudi v najbolj oddaljena poljska mesta.

Slovenci se v tem poglavju predstavljamo s fotografijami Toneta Stojka: na njih je ujel lutke Protestivala, ki so sodelovale na protestnih shodih konec leta 2012 in v začetku leta 2013.