Pogovor z režiserjem Krešimirjem Dolenčićem.

Po več letih si spet z nami. Kaj je novega?

Veliko. Predstave, akademija … delam. Ravno pred kratkim sem prešteval in računal ter ugotovil, da je Ljubezenski napoj moja 118. premiera, prvo predstavo pa sem ustvaril leta 1983.

Ustvarjaš kot gledališki in operni režiser, režiral si številne enkratne večje dogodke, kje pa si najbolj doma, kaj imaš raje, opero ali dramsko gledališče?

Opero. Ker sem v neposrednem stiku z avtorjem, s skladateljem, vedno izhajam iz glasbe, ki me zanima tudi v vsaki dramski predstavi. Zanima me kot nekaj, s čimer se kot režiser zlijem. Vznemirja me, kaj je napisal skladatelj, kakšen je zvok, tempo, kaj se dogaja. Pri delu za operno predstavo poskušam skladatelja predvsem poslušati in slednji mi pove marsikaj, veliko ali celo vse. Iskanje režijskih rešitev v glasbi me izredno veseli.

Katera je tvoja najljubša opera?

Nimam najljubše, a za nekatere opere se mi vedno zdi, da bi lahko pri naslednji postavitvi naredil še marsikaj. Takšna je na primer Monteverdijeva opera Kronanje Popeje. Najraje bi se posvečal zgolj Monteverdiju. Sicer imam rad tudi sodobne opere, čeprav je priložnosti, da bi jih režiral, razmeroma malo. Rad imam tudi ustvarjalce 20. stoletja, na primer Prokofjeva, Šostakoviča, Debussya, Poulenca … Obdobje Monteverdija, Purcella mi je res zelo všeč, najmanj pa me zanima 19. stoletje z izjemo Wagnerja, ki ga še nisem postavil.

Tvoje prvo srečanje z ljubljansko Opero so bile Hoffmannove pripovedke ...

Hoffmannove pripovedke leta 1992. Ta postavitev je najprej doživela premiero v Splitu. Ko je Nikša Župa, tedanji vodja marketinga v splitskem gledališču, postal vodja baleta v Ljubljani, je predlagal uprizoritev uspešne predstave tudi na tem odru. Ljubljansko Opero je takrat vodil mladi Darko Brlek, dirigent predstave je bil Loris Voltolini, vlogo Hoffmanna pa je pel Janez Lotrič, ki jo je interpretiral prvič. Kolikor vem, je imela predstava na vašem odru precej ponovitev, nekajkrat je bila v času okrog Novega leta predvajana tudi na nacionalni televiziji, zato je nekje tudi izjemen posnetek te predstave, ki pa ga na žalost nisem videl. Hoffmannove pripovedke so bile zelo lepa, velika predstava, zlasti zaradi pevcev – Janeza Lotriča, Ferdinanda Radovana, mlade Norine Radovan in številnih drugih. Pevska zasedba je bila res izjemna in dirigent Loris Voltolini jo je vodil vrhunsko. Potem sem režiral Puccinijev Triptih, v njem je ponovno nastopil Ferdinand Radovan, v zasedbi so bili tudi številni drugi nosilci takratnega repertoarja, med njimi Božena Glavak, Jurij Reja in Milena Morača. Leta 1997 sem ustvaril režijo Debussyjeve opere Peleas in Melisanda, v spominu sta mi ostala Božena Glavak in Neven Belamarić. Potem je leta 1998 sledil dvojec v enem večeru, in sicer Orffova kantata Afroditino zmagoslavje ter operni oratorij Oedipus rex Stravinskega. Slednji je marsikoga navdušil zaradi genialnega velikega mehaničnega kostuma Alana Hranitelja za kralja Jurija Rejo. Tudi Reja je bil v tej vlogi izjemen. Nazadnje sem na tem odru režiral Seviljskega brivca in kot vem, se predstava še vedno uvršča na spored. Ko sem leta 1992 za Festival Ljubljana režiral Adamičevo Sneguljčico, sem imel priložnost delati tudi z velikim maestrom, ki sem ga ohranil v lepem spominu.

Režiraš raje komedije ali resne vsebine?

Najraje delam predstave, pri katerih me ujame glasba … Ko se v glasbo zaljubim. Včasih se to ne zgodi. Nekatere opere pa bi lahko režiral nenehno, na primer Poulencovo opero Pogovori karmeličank, ki sem jo postavil že štirikrat in lahko bi jo režiral ponovno; nikoli ni dolgočasno, vedno me navduši. Karmeličanke sem režiral v Mariboru, Zagrebu, Londonu in Houstonu. Enako velja za Monteverdija, to sem že povedal, mislim pa, da lahko tudi Mozarta delaš vsak dan, isti prizor lahko postaviš na petnajst različnih načinov in nikoli ti ne bo dovolj. To je nekaj najbolj neverjetnega in navdušujočega pri tem skladatelju. Ali raje ustvarjam komedije ali resne vsebine, torej resnično ne vem. Glasba je tista, ki me prepriča, da se nečesa lotim z zadovoljstvom. Adorno sicer pravi, da glasba sama po sebi ne izraža ničesar in s tem se v celoti strinjam; izraža točno tisto, kar začutimo sami. Če je glasba dobra, imamo zelo veliko možnosti, kako poustvariti svoje ideje.

Kaj pa spomini na staro operno stavbo in stare operne deske?

Spominov je veliko. Stavba je bila iztrošena, a v njej je delovalo veliko izjemnih umetnikov in drugih sodelavcev, zato sem se v njej vedno počutil kot doma. Kot doma pa se počutiš tam, kjer je veliko dobrih ljudi. Tu so moji najožji sodelavci v umetniški ekipi, tudi ti si med njimi, tu so solisti, pevci v opernem zboru, tehnični sodelavci. V teh trenutkih nekatere med tistimi, ki so mi bili vedno blizu, zelo pogrešam. Ireno Svoljšak, asistentko režiserja, ki se je lani prezgodaj poslovila, maestra Voltolinija … Z njim sem na različnih odrih ustvaril devet opernih predstav. Bil je eden najboljših dirigentov v našem prostoru, zelo strog, a izjemen pedagog, bil je tudi zelo duhovit. Morda v njem ni bilo dovolj ambicije, morda bi moral imeti malce več sreče, ki jo človek vedno potrebuje, da postane svetovno znan. A maestro se ni nikoli pritoževal zaradi tega; vsi smo vedeli, da delamo z velikim dirigentom in glasbenikom, ki bi lahko popolnoma legitimno stopil na katerikoli svetovni oder in pred katerikoli svetovni orkester ali ansambel. Tega se je gotovo tudi sam dobro zavedal. Bila sva dobra prijatelja, odlično sva se razumela in se spoštovala, v njegove odločitve na vajah nisem nikoli podvomil. Rad se učim od dirigentov, zelo cenim, kadar se to zgodi, in čeprav naj bi sodelovanje med režiserjem in dirigentom potekalo na splošni skupni ravni, mi primeri, ko je obratno, niso ravno blizu. Najlepše je, kadar sledim dirigentovemu poustvarjanju glasbe in poslušam, kako o tem razmišlja in kaj pove pevcem ali orkestru. Kar sem doživel z maestrom Voltolinijem, je bilo nekaj najlepšega in tega ne bom nikdar pozabil. Imel sem srečo, da sem lahko z njim ustvarjal tako dolgo in toliko.

Veliko režiserjev se hkrati posveča tudi pedagoškemu delu in ti nisi izjema. Kakšen je Krešo kot pedagog? Uporabljaš svoje izkušnje iz glasbenega gledališča tudi pri delu s študenti?

Seveda, pravkar smo ob stoti obletnici zagrebške Glasbene akademije v dvorani Lisinski uprizorili opero Igorja Kuljevića Animal farm, nastalo po predlogi Orwellove Živalske farme, kot skupni projekt umetniških akademij in tehnične fakultete. V produkciji in na odru je bilo 250 ljudi, bil je velik spektakel. Takšne produkcije so v evropskem prostoru zelo redke. Vsi moji študenti so igrali in peli, ker so v petju dobri. Glasbeno jih je pripravil dirigent Mladen Tarbuk. Vedno delam s študenti zadnjega letnika Akademije dramske umetnosti v Zagrebu in prizadevam si, da še pred začetkom študija diplomske predstave počnemo najrazličnejše stvari. Med drugim na primer pripravim tudi lažne avdicije. Rečem jim, da imajo čez nekaj dni avdicijo za določeno zvrst. Na ta način jih predstavim gledališkim in filmskim režiserjem, imeli so tudi pevsko avdicijo. Tako jih vržem v ogenj. Žal pa moje pedagoško delo ne seže v operni svet, vsaj ne v tovrstne izobraževalne institucije. Pri svojem delu v opernih gledališčih pa sem seveda tudi malo pedagoga, če se malce pošalim.

Kako pa naš Ljubezenski napoj? Nekaterih umetnikov poprej še nisi poznal.

Navdušuje me izvrstna zasedba mladih pa tudi že izkušenih pevcev. Z nekaterimi od njih sem delal že več predstav, v ekipi pa je tudi nekaj dobrih pevcev, ki jih še nisem poznal. V zelo kratkem času smo se zelo povezali, z njimi sem sproščen in uživam v študiju. Tudi glasba je odlična, zadovoljen sem s konceptom, za katerega smo se odločili s sodelavci. Podobno kot zdaj sem razmišljal leta 1995, ko smo v Dubrovniku pripravljali Dunda Maroja, ki je epska predstava tega mesta. Bilo je v obdobju vojne, mesto je bilo razdejano, turistov še ni bilo in rekel sem si, dajmo ljudem veselje in radost. Na vsako vajo za predstavo je prihajalo tudi po 200 ljudi.

Ob predstavitvi postavitve Ljubezenskega napoja v Ljubljani sem izgovoril podobno misel – dajmo ljudem veselja. Zavedam se, da imamo tudi danes vsi občutek, da smo v neke vrste vojni. Leta 1995 je šlo za »fizično«, pravo vojno, a tudi sedaj ljudje umirajo in občutki so podobni, tako kot moja želja vrniti se na temelje človeškega. Želja po tem, da ljudem prinesemo malo radosti, da jim damo ne samo diagnozo, temveč tudi terapijo. Z Andrejem Stražišarjem, s katerim sem že večkrat sodeloval, in z Alanom Hraniteljem smo si zamislili veliko slaščičarno in svet, narejen iz sladic. Le kdo se jim lahko upre? Ta prispodoba nas vrne v otroštvo ali k drugi prijetni izkušnji in v povezavi z idejo, ki sem jo našel v Donizettijevem glasbenem delu, si to lahko privoščimo. Mislim, da je tudi skladatelj imel v mislih nekaj takega. To je opera za občinstvo. V kreativnem procesu, na vajah je vsem lepo in celotna ekipa dela v veselem ustvarjalnem vzdušju. Prepričan sem: če nam je lepo, bo lepo tudi občinstvu. Konec koncev je Donizetti opero Ljubezenski napoj napisal zato, da bi ljudi razveseljevala.

Se bosta gledališče in umetnost izvila iz razmer, s katerimi se soočata, kaj nas čaka?

Primarna naloga umetnikov in umetnosti je ljudi spomniti, da umetnost še vedno je. Da lahko razvedri, lahko pa tudi spreminja svet. Zdi se mi, da so nanjo pozabili – ne obiskujejo gledališč, koncertov, razstav, raje so ujetniki svojega doma in virtualne resničnosti, interneta. Otopeli smo in postali sami sebi odveč. A človeštvo se je načeloma zbudilo v boljši dan. Zavedamo se, da današnjih razmer ne določa le vprašanje bolezni – pojavila so se temeljna vprašanja človekovih pravic, ideološke dileme. Zavedeli smo se, kako smo živeli do sedaj, in spoznali, kako bi želeli živeti odslej. Na dolgi rok ostajam optimist. Zadeve se bodo rešile, toda ljudje bodo vse glasnejši, dovolj jim je sveta, v katerem vladajo številke in denar. Umetnost pa je tukaj, da bi postali boljši.

(iz gledališkega lista uprizoritve)