Dve desetletji je združba umetnikov v okviru Ruskega baleta (Ballets Russes) pod vodstvom velikega impresarija Sergeja Djagileva razvnemala svet umetnosti in povezovala največje talente vseh umetniških področij v ansambel, ki je s svojim delovanjem dodobra spremenil umetnost in ne nazadnje tudi ples.

Djagilev je že leta 1899 v svojem rodnem Peterburgu ustanovil revijo z naslovom Svet umetnosti (Mir iskusstva), s katero je želel preseči po njegovem mnenju precej ozek pogled takratnih ruskih umetnikov na umetnost in nakopičene predsodke do »zahodne« umetnosti. Svoj vizionarski pristop je usmeril tako navzven kot navznoter. Rusko ustvarjalnost je začel predstavljati zahodnemu kulturnemu svetu, v Rusijo pa je pripeljal umetnost zahodnega sveta, in sicer v začetku zgolj s pomočjo likovnih razstav. Ko so sredstva presahnila, je središče njegovega delovanja postal Pariz, kamor je pripeljal veliko razstavo ruskega slikarstva (1906), ciklus koncertov ruske glasbe (1907) in organiziral sezono ruske opere (1908). Velikopotezni načrti so se nadaljevali z njegovo vrnitvijo v gledališče Marijinski v St. Peterburgu, kjer je leta 1909 začel pripravljati repertoar za operno in baletno sezono v Parizu. Otvoritveni večer Ruskega baleta leta 1909 v pariškem gledališču Chatêlet je bil senzacija, saj so Parižani lahko prvič občudovali ansambel, vešč usklajenega in intenzivnega skupnega dela, kar je pozneje veljalo za odliko njegovih plesalcev in tudi vseh članov umetniških ekip. Uprizorili so vrsto del, ki so se zapisala v zgodovino, saj so občinstvo, ki se mu je zdela nedopustna le konservativnost, vedno znova uspela razburiti s svojimi presenetljivimi in šokantnimi elementi.

Med prvimi velikimi imeni, ki so soustvarjala začetek Ruskega baleta in gradila njegov neomajni talent, je bil Vaclav Nižinski, ki si je ustvaril kariero najslavnejšega plesalca vseh časov. S svojo karizmo, energijo in odrsko prezenco je bil nedvomno prava osebnost plesalca, ki jo je Djagilev potreboval, zato da bi izpolnil svojo vizijo drugačnega baleta – z moškim plesalcem in s plesom na konicah prstov.

Zelo pomembno vlogo v ansamblu Ruskega baleta so imeli koreografi, ki so skupaj s skladateljem Stravinskim ustvarjali prve koreografije znamenitih del. Med njimi so bili Léonide Massine, koreograf prve postavitve Pulcinelle leta 1920, Bronislava Nižinska, koreografka prve postavitve Svatbe leta 1923 in Mihail Fokin, ki je ustvaril prvo koreografijo na glasbo Stravinskega nasploh, Ognjeno ptico (1910). Djagilev je naročal nova glasbena dela tudi pri pri Debussyju, Straussu, Ravelu, Satieju, Poulencu in Prokofjevu. Stravinski je, kot lahko razberemo, gotovo predstavljal podaljšano roko impresarijevega vizionarskega načrta in je bil celo po koncu sodelovanja z njim še vedno globoko ukoreninjen v tradicijo Ruskega baleta in njegovega poznejšega zgodovinskega prelivanja skozi novo ustvarjalnost po vseh svetovnih kontinentih. Z Djagilevom je začel sodelovati takoj na začetku in ostal z njim vse do impresarijeve smrti leta 1929. Skladatelj je v tej združbi velikih umetnikov našel svoje mesto prav zaradi vseobsegajočega navdušenja nad novostmi, ki jim kritiki niso bili  vedno naklonjeni, Djagilev pa jih je postavljal kot princip svoje estetike. Bil je izjemen v svojih vodstvenih sposobnostih in mentorstvu, sodelavce umetnike, ki so svoj prispevek odrskemu delu razumeli kot prispevek k celoti, pa je neizmerno cenil. Mlademu Balanchinu je s prvo priložnostjo, koreografijo Apolona, usmeril življenjsko pot, Stravinski pa je z njim rasel ter uspešno uveljavljal svoj nenehno spreminjajoči se slog.

Sodelovanje Stravinskega z Djagilevom, ki je zasnoval balet dvajsetega stoletja skorajda v smislu podjetja za najvznemirljivejše inovacije v umetnosti, in z Balanchinom, ki predstavlja vrhunec koreografije dvajsetega stoletja, je ustvarilo neprecenljivo plesno dediščino. Glasbo Stravinskega, pa najsi gre za baletno ali koncertno, je Balanchine označil kot glasbo, na katero telo pleše, in kot tla, po katerih plesalec hodi. Zato tudi ni presenetljivo, da je prevzela številne koreografe, ki so se koreografij nanjo lotevali skorajda v trenutku njenega nastanka. Z leti je skladatelj ustvarjal vse manj za balet in se je bolj radikalno posvečal drugim oblikam. Vsemu temu so koreografi zvesto sledili in danes lahko rečemo, da skoraj ni partiture, ki ne bi bila uporabljena za ples.

Baleti, baletne suite ter odlomki in aranžmaji za balet so v koncertnih dvoranah zazveneli večkrat kot druga skladateljeva dela. Med njimi sta občinstvo še posebej navdihovali legendarna in razvpita Posvetitev pomladi in Ognjena ptica, ki jo je mojster v svojem zrelem obdobju dirigiral skoraj tisočkrat. Glasba Stravinskega je imela velik vpliv tudi na širšo kulturo plesne umetnosti, vključujoč široko paleto sodobnih plesnih slogov, saj je partitura, ko jo je enkrat končal, zaživela svoje življenje, pridobila nove konotacije, se stilsko preoblikovala in imela tudi najrazličnejše politične posledice. Nemalokrat se je zgodilo, da sta posamezen dogodek ali izvirna koreografija pridobila status ikone in na ta način ponudila priložnost za marsikateri tak ali drugačen umetniški komentar. Rojevale so se nove koreografije znanih baletov, pojavljala so se na novo odkrita dela, ki so naenkrat postala zanimiva, in rojevali so se vedno novi koreografi, ki so od vsega najbolj ljubili pripovedne balete iz časa sodelovanja Stravinskega z Djagilevom. Med njimi je na prvem mestu Posvetitev pomladi, sledijo pa Ognjena ptica, Petruška, Pulcinella, ki je bil izjemno popularen balet  v osemdesetih letih minulega stoletja, Svatba, ki je zaradi specifične glasbene zasedbe dolgo časa niso izvajali, svojo vrnitev pa je doživela v devetdesetih letih dvajsetega stoletja kot možen odgovor na vroče teme o problematiki spolov in instituciji zakonske zveze, Lisička zvitorepka (Renard) ter Poljub vile (Le Baiser de la Fée).

Po drugi strani pa so imela skladateljeva koncertna dela odmevno življenje zlasti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje v letih obletnic (1972, 1982). Posebej navdušen nad njimi je bil Balanchine, ki se je koreografij na glasbo Stravinskega lotil takoj zatem, ko je njuno neposredno sodelovanje zamrlo, čeprav so mnoga impresivna koncertna glasbena dela odkrili že drugi pred njimi, denimo Massine (Capriccio, 1948), medtem ko sta Hans van Mannen in Kenneth MacMillan že leta 1963 oziroma 1968 koreografirala na glasbo Simfonije v treh stavkih, ki jo je Balanchine postavil šele leta 1972. Koncertna dela pa na splošno nikoli niso dosegla popularnosti skladateljevih baletov.

Kot bi lahko glede na do sedaj  zapisano pričakovali, je Balanchine med vsemi koreografi najpogosteje uporabljal glasbo Stravinskega in nastalo je 36 baletov. Prav tako je bil Balanchine najljubši skladateljev koreograf. Njuno sodelovanje beležimo skozi celotno koreografovo kariero, vrhunec pa je gotovo nastanek devetih novih del za Newyorški mestni balet v času Festivala Stravinski leta 1972. Posebej zanimivo je, da Balanchine nikoli ni koreografiral Ognjene ptice, Petruške, Posvetitve pomladi in Svatbe, najznamenitejših baletnih del Stravinskega.

Pomembnejši koreografi, ki se po številu koreografij na glasbo velikega genija zvrstijo takoj za Balanchinom, so: Maurice Béjart, Hans van Manen, Peter Martins, Jerome Robbins, John Cranko, Hans Spoerli, Kenneth MacMillan, Nils Christe, John Neumeier in drugi.

Med baletnimi ansambli, posebej zaslužnimi za uprizarjanje novih skladateljevih del, je na prvem mestu seveda Ruski balet Sergeja Djagileva, v katerem je na devet glasbenih del nastalo 12 novih koreografij. Toda Newyorški mestni balet skupaj z naslednikom Ameriškim baletom (American Ballet) in z Baletnim združenjem (Ballet Society)  je bil prav gotovo zaslužen za največje skupno število produkcij – kar 56. Ta ansambel je ponovno obudil veliko že znanih koreografij, koreografi pa so se vračali k delom, ki so jih postavili bodisi sami ali pa kdo izmed koreografskih sodelavcev. Nekatere predstave so uspešno kljubovale vplivu let in ostajale na repertoarju v prvotni različici ali obnovljene. Na številnih odrih po svetu še vedno živi kar 13 od 36 Balanchinovih baletov. Naštetemu ob bok lahko nedvomno  postavimo Nizozemsko plesno gledališče (Nederlands Dans Theater), kjer sta Hans van Manen in Jiří Kylián ustvarila 12 oziroma 5 koreografij na glasbo Stravinskega. Véliki Kanadski balet (Les Grands Ballets Canadiens) pa je na svoj spored uvrstil kar 5 novih postavitev Svatbe. Med njimi sta prav gotovo med zanimivejšimi proslavljeni in dolgoživi stvaritvi Lubovitcha (1978) in Nižinske (1983).

Največ produkcij sta gostili ZDA in Nemčija, verjetno zahvaljujoč tradiciji na eni strani, na drugi pa svoji velikosti in razvitosti plesa in glasbe. Včasih se zdi, kot da bi na površje pljuskala nemška strastna želja, da bi bila dela Stravinskega pri njih uprizorjena čim prej po svojem nastanku. Tako so uprizoritve Pulcinelle, Lisičke zvitorepke in Svatbe nastale takoj za legendarnimi premierami Ruskega baleta. Stravinski se je globoko dotaknil cele vrste izjemnih nemških koreografov vse do danes ter doživljal vzpone in padce – vsaj kar se tiče pogostosti uprizarjanja v posameznih obdobjih.

Zavoljo svojega modernizma, ki ga vladajoči režim v Rusiji ni podpiral, je Stravinski v svoji domovini posebej opazno “izginil” s sporedov v času Stalina in njegovih naslednikov. To obdobje je trajalo kar dobrih trideset let. 

Dela Stravinskega so doživljala svojo glasbeno preobrazbo ravno skozi najrazličnejše plesne tradicije. Koreografi so skladatelja podoživljali skozi različne sloge in spoznavali zapletenost posameznih stvaritev ter vanje ponovno vnašali sodobne poglede in zastavljali nova branja. Odzivali so se tudi na skladateljev vsakokratni in spreminjajoči se vpliv, včasih vračali, kar je sam že izbrisal in zavrgel, spet drugič so se naslanjali na številne in raznolike vidike njegove ustvarjalnosti. 

Celovitost ustvarjalnosti Djagileva, Stravinskega in Balanchina, s katerimi sem začela pričujoči sprehod skozi plodovito obdobje začetka dvajsetih let prejšnjega stoletja in ki se jim je v drugi polovici dvajsetega stoletja pridružil še z glasbo Stravinskega navdihnjen velikan sodobnega plesa Kylián, povezuje obdobja, glasbo, ples in umetnost nasploh. Velikemu skladatelju, ki mu je posvečen ta baletni večer, se na najlepši način lahko pokloni ravno ples. Njegova dela so postala mitska, last vseh, ki so v njih iskali odgovore na svoja vprašanja ter na ta način nadaljevali in nadgrajevali številne skladateljeve zamisli o vlogi in moči glasbe, ne nazadnje pa tudi plesne umetnosti. 



(Iz gledališkega lista uprizoritve)