V četrtek, 20. januarja, nas je v ljubljanski Operi združila tretja operna premiera letošnje sezone. Ljubezenski napoj (izvirno L' elisir d' amore) Gaetana Donizettija je ena največkrat izvajanih oper tega italijanskega skladatelja pa tudi – po podatkih znanega spletnega portala Operabase (www.operabase.com) – trinajsta najpogosteje izvajana opera med letoma 2008 in 2013. Razlog njene priljubljenosti je vsekakor Donizettijeva slikovita in prikupna glasba ter kakovosten in zabaven libreto Feliceja Romanija, k njenemu uspehu pa gotovo prispeva tudi lahkotna in zabavna vsebina, s katero se poslušalcu ni težko poistovetiti.

Ljubezenski napoj uvrščamo v žanr komične opere, znan tudi kot opera buffa. Ta je nastala na začetku 18. stoletja v Neaplju, s svojo priljubljenostjo pa je v istem stoletju prodrla v gledališča po vsej Evropi. Za razliko od opere serie, katere resne vsebine so bile praviloma mitološke ali zgodovinske drame, je opera buffa posegala po vsakdanjih prizorih in likih, ki so – klišeizirani – neskončen vir zabave. V poznem baroku in klasicizmu so opere buffe pisali predvsem italijanski skladatelji, npr. Pergolesi, Galuppi, Piccinni, Paisiello, Cimarosa, v italijanski maniri in jeziku tudi Mozart (Le nozze di Figaro, 1786, in Cosi fan tutte, 1790), na prehodu v romantiko pa Rossini in Donizetti. V 19. stoletju je ta žanr počasi šel iz mode kljub občasnim oživitvam (kot je Verdijev Falstaff, 1883) in razvoju sorodnih žanrov, kot je opereta. Donizettijev Ljubezenski napoj iz leta 1832 vsekakor sodi v zadnje zlato obdobje opere buffe ter med vrhunske dosežke tega žanra. Zato zaradi svojih nedvomnih umetniških kvalitet in do danes neprekinjene priljubljenosti še kako spada tudi na današnje operne odre.

Tokratno ljubljansko produkcijo Ljubezenskega napoja je režiral hrvaški, tudi v tujini močno uveljavljeni režiser Krešimir Dolenčić. Predstavi je nadel podobo, ki naj na vseh področjih – od zvočnega do vizualnega, od petega do igranega – žari z mladostno barvitostjo in hudomušnostjo (in ki je v ljubljansko januarsko in družbenopolitično sivino prišla kot naročena). Izjemno prikupno, učinkovito ter s svetlobni učinki in projekcijami obogateno scenografijo je oblikoval priznani slovenski arhitekt in scenograf Andrej Stražišar. Z njegovim izdelkom so se ujemali razkošni, prikupni kostumi, ki jih je zasnoval Alan Hranitelj – brez vsakega dvoma glavna zvezda večera, čigar prisotnost pri priklonu na koncu predstave smo pogrešali.

Zaradi izjemno posrečene, bogate, privlačne in v kontekst povsem umeščene vizualne podobe je Ljubezenski napoj tokrat povsem zadovoljil pričakovanja, ki jih lahko imamo od komične opere – pričaral nam je prijeten večer, poln lahkotne zabave, blišča in dobre glasbe.

Izvedbo je vodil izvrstni Simon Krečič, ki je iz Orkestra in Zbora SNG Opera in balet Ljubljana izvabil mogočen, uravnovešen in barvit zvok, ni pa vedno uspel uskladiti ansamblov s solisti na odru. Ta manjša ritmična razhajanja, ki so sicer značilnost še ne dovolj uigranih premiernih izvedb, niso zmotila izraznosti celotne izvedbe, obiskovalci ponovitev pa jih skoraj gotovo ne bodo deležni. Solistom in članom zbora so se na odru pridružili tudi člani baletnega ansambla, okrepljeni z izjemno spretnimi in nadarjenimi študenti Višje baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Premierna zasedba solističnih vlog se je izkazala za dokaj posrečeno. Nina Dominko je s svojim prodornim, gibčnim in tehnično izpopolnjenim glasom ter z elegantnim nastopom podala več kot solidno Adino. Dejan Maksimilijan Vrbančič je s svojim izjemno svetlim, odprtim in mogoče malenkost prerahlim tenorjem interpretiral Nemorina ter vlogo, katere zvočna podoba ni bila vseskozi povsem zadovoljiva, podkrepil z več kot prepričljivo igro. Vlogo Belcoreja je poustvaril izjemno šarmantni Ivan Andres Arnšek, ki je svojo glasovno spretnost prepletel z izvrstnim smislom za interpretiranje komičnih vlog. Enako bi lahko rekli za Sašo Čana, ki je »zdravnika« Dulcamara ilustriral sproščeno, v neposredni komunikaciji s publiko. Prav posebej je treba pohvaliti Štefico Stipančević – sopranistko, ki je stransko vlogo Gianette nadgradila s toliko humorja in igre v stilu comedie dell' arte, da jo je postavila v ospredje dogajanja – a vendar ne vsiljivo ali izven konteksta.

Če bi ocenjevali strogo glasbene kvalitete izvedbe, bi lahko ugotovili nekaj pomanjkljivosti – predvsem v obliki neskladja zaradi neuigranosti in očitnega pomanjkanja dodatne vaje ali dveh. Tudi pri glasovni pripravljenosti solistov je bilo opaziti nekaj negotovosti, vendar so jih vsi spretno preglasili s prepričljivostjo igralske komponente nastopa in s komunikativnostjo svojih interpretacij komičnih, vendar dokaj večplastnih vlog. Zato je izvedba mestoma nihala med resnično komičnim in nekoliko grotesknim – kar pa v kontekstu opere buffe ni ne tuje ne strogo nezaželeno. Zaradi izjemno posrečene, bogate, privlačne in v kontekst povsem umeščene vizualne podobe je Ljubezenski napoj tokrat povsem zadovoljil pričakovanja, ki jih lahko imamo od komične opere – pričaral nam je prijeten večer, poln lahkotne zabave, blišča in dobre glasbe.